Karl Marx
Beda filozofije
Drugo poglavje: Metafizika politične ekonomije


§ 2. Delitev dela in stroji

 

Delitev dela odpira, po mnenju g. Proudhona, niz ekonomskih evolucij.

 

Dobra stran delitve dela: "Po svojem bistvu je delitev dela način, po katerem se realizira enakost pogojev in inteligenc." (I. zv., str. 93.)
 
 
Slaba stran delitve dela: " Delitev dela je za nas sredstvo bede." (I. zv., str. 94.)

"S tem, da se delo d e l i p o z a k o n u, ki mu je lasten in ki je prvenstveni pogoj njegove plodnosti, se izteka v negacijo svojih ciljev in se samo uničuje." (I. zv., str. 94.)

 
 
Problem, ki ga je treba rešiti: Najti "rekompozicijo, ki bi izbrisala pomanjkljivosti delitve in pri tem ohranila njene koristne učinke". (I. zv., str. 97.)

 

Delitev dela je po g. Proudhonu večen zakon, navadna in abstraktna kategorija. Zato mu tudi mora zadostovati abstrakcija, ideja, beseda, da razloži delitev dela v raznih zgodovinskih dobah. Kaste, cehe, manufakturo, veliko industrijo, vse mora razložiti sama beseda "deliti". Preučite najprej, kot je treba, smisel besede "deliti", pa vam ne bo treba več preučevati številnih vplivov, ki dajejo delitvi dela v vsaki dobi določen značaj.

Stvari bi res preveč poenostavljali, če bi jih reducirali na kategorije g. Proudhona. Zgodovina ne ravna tako kategorično. V Nemčiji so bila potrebna cela tri stoletja, da se je uveljavila prva velika delitev dela; namreč delitev na mesto in vas. Kakor se je spreminjalo zgolj to razmerje mesta do vasi, tako se je spreminjala vsa družba. Če imamo pred očmi le to stran delitve dela, vidimo tu antične republike, tam krščanski fevdalizem; tu staro Anglijo z njenimi zemljiškimi baroni, tam moderno Anglijo z njenimi bombažnini baroni (catton-lords). V 14. in 15. stoletju, ko še ni bilo kolonij, ko Amerika za Evropo še ni obstajala, Azija pa le s posredovanjem Konstantinopla, ko je bilo Sredozemlje še središče trgovine, je imela delitev dela čisto drugo podobo, čisto drug videz kot v 11. stoletju, ko so Španci, Portugalci, Holandci, Angleži in Francozi osnovali v vseh delih sveta kolonije. Razširitev trga, njegova fiziognomija, daje delitvi dela v raznih dobah fiziognamijo, značaj, ki bi ga težko izvedli iz same besede "deliti", iz ideje, iz kategorije.

"Vsi ekonomi od Adama Smitha," pravi g. Proudhon, "so opozarjali na prednosti in pomanjkljivosti zakona delitve, pri tem pa pripisovali prvim mnogo večji pomen kot drugim, ker je to njihovemu optimizmu bolj ustrezalo, ne da bi se bil kdo od njih kdaj vprašal, kaj bi utegnile biti pomanjkljivosti zakona ... Kako da isto načelo, če mu strogo sledimo v posledice, vodi do diametralno nasprotnih učinkov? N o b e n ekonom ne pred Adamom Smithom ne po njem ni niti opazil, da je treba tu razjasniti problem. Say gre tako daleč, da prizna, da v delitvi dela isti vzrok, ki producira dobro, rodi tudi zlo."

[I, str. 95, 96.]

Adam Smith je videl mnogo dlje, kot si misli g. Proudhon. Zelo dobro je videl, da

"je razlika v naravni nadarjenosti med posamezniki v resnici mnogo manjša, kot mislimo. Te tako različne sposobnosti, ki se zdi, da ločijo pripadnike raznih poklicev, ljudi, ki so stopili že v zrela leta, niso toliko vzrok kot učinek [!] delitve dela".

[Smith, I, 33-34.]

Načeloma se težak od filozofa razlikuje manj kot pes čuvaj od hrta. Delitev dela je skopala prepad med njima. Vse to pa g. Proudhona ne ovira, da ne bi na nekem drugem mestu trdil, da se Adamu Smithu še sanjalo ni o pomanjkljivostih, ki jih prinaša delitev dela. To mu tudi dovoljuje reči, da je J.-B. Say pri priznal, "da v delitvi dela isti vzrok, ki producira dobro, rodi tudi zlo."

Pa poslušajmo Lemonteya; suum cuique [vsakomur svoje].

"G. J. B. Say mi je izkazal čast, da je v svojem izvrstnem delu o politični ekonomiji sprejel načelo, ki sem ga v odlomku o moralnem vplivu delitve dela prvi razložil. Ni dvoma, da mu nekoliko nespoštljivi naslov moje knjige ni dovolil, da bi me navedel. Samo to razlago najdem za molk pisatelja, ki je prebogat, da bi tajil tako skromno izposojilo."

(Lemontey, Oeuvres complétes, I. zv., str. 245, Paris 1840.)

Vrnimo mu to pravico: Lemontey je duhovito razložil mučne nasledke delitve dela, kakršna je dandanes, in g. Proudhon ni znal ničesar dodati. Ker pa smo se po krivdi g. Proudhona že zapletli v to vprašanje o prvenstvu, omenimo mimogrede, da je zelo dolgo pred g. Lemonteyem in 17 let pred Adamom Smithom, svojim učencem, Adam Ferguson to vprašanje jasno obrazložil v poglavju, ki po sebi obravnava delitev dela.

"Mogli bi celo dvomiti, da splošna sposobnost naroda narašča sorazmerno z napredkom tehnike [arts]. Mnoge mehanske tehnike dosegajo popoln uspeh, četudi docela pogrešajo sodelovanje uma in čustva; nevednost je tako mati industrije kot praznoverja. Razmišljanje in domišljija sta podvržena zmotam; toda navada gibati nogo ali roko ni odvisna od tega niti od onega. Tako bi lahko rekli, da je popolnost manufakturnega dela v tem, da lahko pogreša duha, ter da lahko pojmujemo tovarno, ki dela brez sodelovanja glave kot mehanizem, katerega posamezni deli so ljudje ... General je lahko v vojni umetnosti zelo izkušen, medtem ko se zasluga vojaka omejuje na to, da izvaja nekaj gibov z rokami in nogami. Eden je utegnil dobiti, kar je drugi izgubil ... V dobi, v kateri je vse razdeljeno, utegne celo umetnost mišljenja postati poseben poklic."

(A. Ferguson, "Essai sur l'histoire de la société civile", Paris 1783.)

Da bi sklenili te razglede po literaturi, izrecno zanikamo, da "so vsi ekonomi pripisovali mnogo večji pomen prednostim kot pa pomanjkljivostim delitve dela". Zadostuje, če omenimo Sismondija.

Kar se tiče prednosti delitve dela, torej g. Proudhon ni hotel drugega opravka, kot da je bolj ali manj nabuhlo razložil splošne in splošno znane fraze.

Poglejmo zdaj, kako iz delitve dela, vzete kot splošni zakon, kot kategorija, kot misel, izpelje pomanjkljivosti, ki so povezane z njo; kako pride do tega, da ta kategorija, ta zakon vključuje neenako razdelitev dela v škodo egalitarnemu sistemu g. Proudhona?

"Ob tej slovesni uri delitve dela začenja besneti vihar nad človeštvom. Napredek ne poteka za vse na enak in enoten način ... Začenja se s tem, da ga je deležno majhno število privilegiranih ... Ta prednost, ki jo daje nekaterim ljudem napredek, je bila vzrok, da so ljudje tako dolgo verovali v prirodno in vnaprej določeno neenakost življenjskih položajev, ona je ustvarila kaste in vse družbe zgradila hierarhično."

(Proudhon, I. zv., str. 94.)

Delitev dela je ustvarila kaste. Da, toda kaste so pomanjkljivosti delitve dela; torej je delitev dela ustvarila pomanjkljivosti: quod erat demontrandum [in to je bilo treba dokazati]. Hočete iti dalje in vprašati, kaj je pripeljalo delitev dela do tega, da je ustvarila kaste, hierarhične ureditve in privlegije? G. Proudhon vam bo rekel: napredek. In kaj je sprožilo napredek? Meja. Ovira. Meja je za g. Proudhona to, da daje napredek nekaterim osebam prednost.

Za filozofijo pride zgodovina; toda niti opisna niti dialektična, ampak primerjalna. G. Proudhon primerja današnjega tiskarskega delavca s srednjeveškim, delavca pri neznanskih Creuzotovih plavžih s podeželskim podkovačem, pisatelja naših dni s srednjeveškim pisateljem, in daje, da se tehtnica nagne v prid onih, ki pripadajo bolj ali manj taki delitvi dela, ki jo je ustvaril srednji vek ali ki izvira iz srednjega veka. Delitev dela v neki zgodovinski dobi zoperstavlja delitvi dela v drugi zgodovinski dobi. Je to tisto, kar bi moral g. Proudhon dokazati? Ne. Pokazati bi nam moral pomanjkljivosti delitve dela v splošnem, delitve dela kot kategorije. Sicer pa, čemu se zadrževati pri tem delu Proudhonove knjige, ko nekoliko pozneje, kot bomo videli, Proudhon sam izrecno prikliče vsa ta tako imenovana izvajanja?

"Prvi učinek razdrobljenega dela poleg kvarjenja duše," nadaljuje g. Proudhon, "je podaljševanje delovnega dne, ki raste v obratnem sorazmerju z vsoto porabljene inteligence ... Ker pa trajanje delovnega dne vendar ne more prekoračiti šestnajst ali osemnajst ur, bodo od trenutka, ko ni več mogoče jemati nadomestila v obliki časa, odvzemali nadomestilo od cene in mezda se bo manjšala ... Kar je trdno in kar je edino treba tu zapisati, je okoliščina, da obča vest ne ocenjuje dela delovodje za enakovredno trudu težaka. Zniževanje cene delovnega dneva postaja na ta način nujnost; delavec se pri tem ne more izogniti, da ne bi bil zaradi neznatne odškodnine prizadet tudi telesno, potem ko mu je ponižujoča dejavnost potrla njegovo dušo."

(I, str. 97, 98.)

Prehajamo prek logične vrednosti teh silogizmov, ki bi jih Kant imenoval vstran vodeče paralogizme.

Vsebina je tale:

Delitev dela omejuje delavca na ponižujočo funkcijo. Tej ponižujoči funkciji ustreza pokvarjena duša; temu kvarjenju duše ustreza neprestano nižanje mezde. In da bi dokazal, da ustreza to zniževanje mezde pokvarjeni duši, zatrjuje g. Proudhon v pomirjeni vesti, da tako hoče obča vest. Ali šteje tudi duša g. Proudhona v občo vest?

Stroji so za g. Proudhona "logična antiteza delitve dela" [I, 135] in s pomočjo svoje dialektike začne spreminjati stroje v delavnico.

Potem ko je g. Proudhon predpostavil moderno delavnico [tovarno], da bi iz delitve dela izpeljal bedo, predpostavlja bedo, ki jo ustvarja delitev dela, da bi prišel do tovarne in da bi jo lahko predpostavil kot dialektično negacijo te bede. Potem ko je udaril delavca moralno s ponižujočo funkcijo in fizično z neznatno mezdo; potem ko je postavil delavca v odvisnost od delovodje, njegovo delo pa potisnil na stopnjo truda težaka, zvali krivdo znova na tovarno in stroje, da bi delavca ponižal "s tem, da mu daje gaspadarja" [I, 164] ter ga do kraja poniža, ko ga pahne "s stopnje rokodelca na stopnjo pomožnega ročnega delavca" [I, 164]. Lepa dialektika! Pa če bi se že vsaj tu ustavil; toda ne, potrebuje novo zgodovino delitve dela, ne več, da bi iz nje izvajal protislovja, ampak da bi na svoj način rekostruiral tovarno. Da bi to dosegel, mara pozabiti vse, kar je povedal o delitvi dela.

Delo se organizira, se deli različno, po orodju, ki je na voljo. Ročni mlin predpostavlja drugačno delitev dela kot parni mlin. Zato pomeni biti skregan z zgodovino, če hočeš začeti z delitvijo dela nasploh, da bo potem prišel do specifičnih produkcijskih orodij, do strojev.

Stroji so prav tako malo ekonomska kategorija, kot je vol, ki vleče plug. Stroji so le produktivna sila. Moderna tovarna, ki sloni na uporabi strojev, je družbeno produkcijsko razmerje, ekonomska kategorija.

Poglejmo zdaj, kako se dogajajo stvari v sijajni domišljiji g. Proudhona!

"V družbi je pojavljanje strojev in vedno novih strojev antiteza, obratna formula dela: je protest genija industrije proti zdrobljenemu in človeka ubijajočemu delu. Kaj je v resnici stroj? Način združitve raznih delčkov dela, ki jih je delitev ločila. Vsak stroj lahko opredelimo kot združitev raznih operacij ... Torej imamo v stroju obnovo delavca ... Stroji, ki se v politični ekonomiji postavljajo protislovno z delitvijo dela, predstavljajo sintezo, ki se v človekovem duhu postavlja nasproti analizi ... Delitev ločuje le različne kose dela, prepuščajoč slehernemu človeku, da se posveti specialnosti, ki mu najbolj prija: tovarna razporeja delavce po razmerju vsakega kosa do celote ... V delo uvaja načelo avtoritete ... Toda to ni vse. Potem ko je stroj ali tovarna ponižala delavca s tem, da mu daje mojstra, ga poniža do kraja na ta način, da ga pahne s stopnje rokodelstva na stopnjo pomožnega ročnega delavca ... Doba, ki jo zdaj preživljamo, doba strojev, se odlikuje s posebnim značajem, z mezdnim delom ... Mezdno delo je poznejšega datuma, kot sta delitev dela in menjava.

[I, str. 135, 136, 161, 164.]

Preprosta pripomba g. Proudhonu. Ločitev raznih kosov dela, ki slehernemu človeku omogoča, da se posveti specialnosti, ki mu najbolj prija, ta ločitev, ki jo g. Proudhbn postavlja na začetek sveta, obstoji le v moderni industriji, ko vlada konkurenca.

Gospod proudhon nam daje nato več kot "zaniimivo genealogijo" [I, 161], da bi dokazal, kako je nastala tovarna iz delitve dela in mezdno delo iz tovarne.

1. Predpostavlja človeka, ki "je opazil, da z razdelitvijo produkcije in njenih različnih kosov, če damo vsakega v opravljanje posebnemu delavcu", pomnožimo produktivno silo [I, 161].

2. Ta človek "zgrabi osrednjo nit te ideje in si pravi, da bo dosegel stanovitnejšo produkcijo; če sestavi stalno skupino delavcev, izbrno za poseben izdelek, ki si ga je zadal producirati, itd., itd." [I, str. 161.]

3. Ta človek drugim ljudem predlaga, da bi sprejeli njegovo idejo in osrednjo nit njegove ideje.

4. Ta človek "se v začetku industrije kot enak z enakimi dogovarja s svojimi tovariši, ki postanejo njegovi d e l a v c i." [I, str. 163.]

5. Seveda je razumljivo, da je morala ta prvotna enakost spričo ugodnega položaja gospodarja in odvisnosti mezdnega delavca kmalu izginiti." [I, str. 163.]

To je spet vzorec zgodovinske in opisne metode g. Proudhona.

Raziščimo zdaj z zgodovinskega in ekonomskega stališča, ali je tovarna ali stroj res vpeljal v družbo načelo avtoritete pozneje kot delitev dela; ali je na eni strani rehabilitiral delavca, kljub temu da ga je na drugi strani uklonil avtoriteti; ali je stroj ponovna sestava razdeljenega dela, sinteza dela, ki je nasprotna njegovi analizi?

Družba kot celota ima z notranjo ureditvijo tovarne skupno to, da ima tudi ona svojo delitev dela. Če vzamemo za vzorec delitev dela v moderni tovarni, da bi to uporabili za družbo v celoti, bi bila za produkcijo bogastva najbolje organizirna brez dvoma tista družba, ki bi imela za voditelja enega samega podjetnika, ki bi razdeljeval opravila med različne člane skupnosti po vnaprej določenem redu [régle]. Toda stvar nikakor ni taka. Medtem ko znotraj moderne tovarne urejuje avtoriteta podjetnika delitev dela do nadrobnosti, ne pozna moderna družba nobenega drugega reda, nobene druge avtoritete za razdeljevanje dela kot le svabodno konkurenco.

V patriarhalnem režimu, v režimu kast, v fevdalnem in cehovskem režimu je obstajala delitev dela v vsej družbi po stalnem redu. Ali je ta red predpisoval kak zakonodajalec? Ne. Prvotno se je razvil iz pogojev materialne produkcije in je bil šele mnogo pozneje povzdignjen v zakon. Tako je vsaka teh raznih oblik delitve dela postala osnova posebne družbene organizacije. Kar pa se tiče delitve dela v delavnici, je bila v vseh teh družbenih oblikah zelo malo razvita.

Kot splošno pravilo lahko postavimo: kolikor manj uravnava delitev dela v družbi avtoriteta, toliko bolj se razvija delitev dela v delavnicah in toliko bolj je ta delitev odvisna od avtoritete človeka. Torej sta avtoriteta v tovarni in avtoriteta v družbi glede na delitev dela v obratnem sorazmerju.

Zdaj moramo pogledati, kakšna je tovarna, kjer je zaposlitev zelo deljena, kjer se omejuje naloga slehernega delavca na zelo preprasto operacijo in kjer avtoriteta, kapital, razporeja - vodi posle. Kako je ta delavnica, [ta tovarna] nastala? Da odgovorimo na to vprašanje, moramo raziskati, kako se je razvila prava manufakturna industrija. Tu nameravam govoriti o industriji, ki še ni moderna velika industrija s svojimi stroji, ki pa tudi ni več niti idustrija srednjeveških obrtnikov niti domača industrija. Ne bomo se spuščali preveč v podrobnosti; ugotoviti hočemo le nekatere poglavitne točke, da pokažemo, da s formulami ni mogoče delati zgodovine.

Eden izmed najneogibnejših pogojev za nastajanje manufakturne industnije je bila akumulacija kapitalov; olajšalo jo je odkritje Amerike im uvoz njenih plemenitih kovin.

Dovolj je dokazano, da je imelo naraščanje menjalnih sredstev za posledico na eni strani zniževanje mezd in zemljiške rente, na drugi pa naraščanje industrijskih dobičkov. Z drugimi besedami: bolj ko sta padala razreda zemljiških posestnikov in delavcev, fevdalna gospoda in ljudstvo, bolj se je dvigal razred kapitalistov, buržoazija.

Bile so še druge okoliščine, ki so hkrati pripomogle k razvoju manufakturne indutrije: kopičenje blaga, ki je prihajalo na trg, odkar je trgovina prodrla do Vzhodne Indije po morski poti okoli Rta Dobre nade, kolonialni sistem, razvoj pomorske trgovine.

Neka druga stran, ki je v zgodovini manufakturne industrije še niso dovolj upoštevali, pa je odpuščanje številnega spremstva fevdalnih gospodov; podrejeni pripadniki teh spremstev so postali klateži, preden so stopili v delavnico. Preden se je delavnica razvila v tovarno, je bila v 15. in 16. stol. klateštvo skoraj splošen pojav. Poleg tega je dobila delavnica močno oporo v množicah kmetov, ki sta jih nenehoma gonila z dežele spreminjanje polj v travnike in napredek poljedelstva, ki je zmanjševal potrebo po delavcih za obdelovanje polj, in ki so se skozi stoletja stekale v mesta.

Večanje trga, akumuliranje kapitalov, spremembe v družbenem položaju razredov, množica ljudi, ki se je znašla oropana svojih dohodkov, vse to so zgodovinski pogoji za nastajanje manufakture. Ljudi niso združevali v delavnice in tovarne prijateljski sporazumi med enakimi in podobno, kot trdi g. Proudhon. Manufaktura se ni rodila niti sredi starega cehovstva. Gospodar [chef] moderne delavnice je postal trgovec in ne stari cehovski mojster. Skoraj povsod se je bil neizprosen boj med manufakturo in obrtjo.

Akumulacija ter koncentracija orodja in delavcev sta bili pred razvojem delitve dela znotraj delavnice. Bistvo manufakture je bilo mnogo bolj v združevanju mnogih delavcev in mnogih poklicev [métier] v istem prostoru, v eni dvorani, pod vodstvom enega kapitala, kot pa v analizi dela in prilagojevanju specialnega delavca kaki zelo preprosti nalogi.

Korist tovarniške delavnice je bila mnogo manj v pravi delitvi dela kot v okoliščinah, da so delali v večjem obsegu, prihranili mnogo drobnih izdatkov itd. Ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja je holandska manufaktura delitev dela komajda poznala.

Razvoj delitve dela predpostavlja združevanje delavcev v eni delavnici. Niti enega samega primera ni bilo, ne v 16. ne v 17. stoletju, da bi bili gojili različne veje iste obrti v toliki meri ločeno, da bi jih bilo dovolj združiti na istem kraju, da bi dobili izgotovljeno tovarniško delavnico. Ko pa so biLi ljudje in orodje združeni, se je reproducirala delitev dela, tako kot je prej eksistirala v cehih, in se nujno zarcalila znotraj delavnice.

Za g. Proudhona, ki vidi stvari stati na glavi, če jih sploh vidi, pa je delitev dela v smislu Adama Smitha pred delavnico, ki ji je eksistenčni pogoj.

Pravi stroji datirajo od konca 18. stoletja. Na večje neumnosti kot videti v strojah antitezo delitve dela, sintezo, ki obnavlja enotnost razkosanega dela.

Stroj je združitev delovnega orodja, nikakor pa ne povezava raznih faz dela za delavca samega.

"Če omejuje delitev dela vsako posebno fazo dela na rabo preprostega orodja, tvori združitev vseh teh orodij, ki jih giblje eno samo gonilo [moteur], stroj."

(Babbage, "Traité sur l'economie des machines", Paris 1833.)

Preprosta orodja; kopičenje orodij; sestavljena orodja; poganjanje sestavljenega orodja s pomočjo enega samega ročnega motorja, človeka, poganjanje teh orodij s prirodnimi silami, stroji, sistem strojev, ki imajo en sam motor, sistem strojev, ki imajo avtomatični motor - to je razvoj stroja.

Koncentracija produkcijskih instrumentov in delitev dela sta med seboj prav tako neločljivi, kot sta v politični vladavini centralizacija javne oblasti in delitev zasebnih interesov. S svojo koncentracijo zemljišč, teh instrumentov poljedelskega dela, ima Anglija prav tako delitev dela v poljedelstvu kot uporabo strojev pri obdelovanju zemlje. Francija, ki ima delitev tega instrumenta, ki ima sistem malih zemljiških posesti, ne pozna v splošnem niti delitve dela v poljedelstvu niti uporabe strojev pri obdelovanju zemlje.

Za g. Proudhona je koncentracija delovnih orodij negacija delitve dela. V stvarnosti najdemo spet prav nasprotno. Čim bolj se razvija koncentracija oradij, tem bolj se razvija tudi delitev dela in nasprotno. To je vzrok, zakaj ima vsako veliko odkritje v mehaniki za nasledek večjo delitev dela in zakaj vsako stopnjevanje delitve dela povzroča po svoji strani nove mehanične iznajdbe.

Ni nam treba ponavljati, da je začela delitev dela v Angliji po iznajdbi strojev zelo napredovati. Tako so bili tkalci in predilci večinoma kmetje, kot jih še najdemo v zaostalih deželah. Iznajdba strojev je do konca ločila manufakturno industrijo in poljedelsko industrijo. Tkalca in predilca, ki sta bila malo prej ena družina, je stroj ločil. Zaradi stroja prebiva predilec lahko v Angliji, medtem ko živi tkalec istočasno v Vzhodni Indiji. Pred iznajdbo strojev je predelovala industrija povečini surovine, katere ji je dajala njena lastna zemlja: v Angliji volno, v Nemčiji lan, v Franciji svilo in lan, v Vzhodni Indiji in na Bližnjem vzhodu bombaž itd. Zaradi uporabe strojev in pare je mogla zavzeti delitev dela tolikšen obseg, da je velika industrija, ki se je odtrgala od nacionalne zemlje, odvisna edino od svetovnega trga, od mednarodne menjave in mednarodne delitve dela. Končno stroj tako vpliva na delitev dela, da se v primeru, če se pri fabrikaciji kakršnega koli izdelka najde sredstvo, kako delno vpeljati mehanizacijo, fabrikacija predmeta takoj razdeli v dva med seboj neodvisna obrata.

Ali nam je še treba govoriti o vnaprej določenem in človekoljubnem cilju, ki ga g. Proudhon odkriva v iznajdbi in prvotni uporabi strojev?

Ko se je trg v Angliji tako razvil, da mu ročno delo ni moglo več zadostovati, so začutili potrebo po strojih. Začeli so misliti na uporabo mehanične znanosti, ki je bila v 18. stoletju že gotova.
Tovarna s strojnim pogonom je zaznamovala svoj nastop z dejanji, ki so vse prej kot človekoljubna. Otroke so z bičem držali pri delu, iz njih so naredili predmet trgovanja in so s sirotišnicami sklepali pogodbe. Odpravili so vse zakone o učni dobi delavcev, ker niso več potrebovali sintetičnih delavcev, da uporabimo frazo g. Proudhona. Končno so bile skoraj vse nove iznajdbe po letu 1825 rezultat spopadov med delavcem in podjetnikom, ki je po vsej sili poskušal razvrednotiti delavčevo strokovnost. Po vsaki novi, vsaj malo pomembni stavki je nastal nov stroj. Delavec je v uporabi srtrojev tako malo videl kakšno rehabilitacijo, kakšno obnovo, kot pravi g. Proudhon, da se je v 18. stol. zelo zelo dolgo upiral nastajajočemu kraljestvu avtomatov.

"Wyatt," pravi dr. Ure, "je iznašel umetne predilne prste" (žlebasti valji v treh vrstah) "dolgo pred Arkwrightom. Poglavitna težava ni bila toliko v iznajdbi samodejnega mehanizma ... Težava je bila predvsem v disciplini, da so se ljudje odrekli svojim nerednim navadam pri delu in se izenačili z neizpremenljivo pravilnostjo gibanja velikega avtomatskega stroja. Toda iznajti in uspešno uveljaviti manufakturni disciplinski zakonik, ki bi ustrezal potrebam in hitrosti avtomatičnega sistema, to je dejanje, vredno Herkula, to je plemenito delo Arkwrighta.

Skratka, z uvedbo strojev se je stopnjevala delitev dela v družbi, poenastavila naloga delavca v tovarni, kapital je bil združen, človek pa razkosan.

Če hoče biti g. Proudhon ekonom in za trenutek zapustiti "razvoj po nizu v razumu", bo črpal izobrazbo pri Adamu Smithu, iz časa, ko je avtomatična tovarna šele nastajala. Zares, kakšna razlika med delitvijo dela, kakor je bila v času Adama Smitha in kakor jovidimo v avtomatični tovarni! Da bi razliko dobro razumeli, zadostuje, če navedemo nekaj mest iz "Filozofije manufakture" dr. Ureja.

"Ko je Adam Smith pisal svoje nesmrtno delo o osnovah politične ekonomije, so strojni sistem v industriji komajda poznali. Delitev dela se mu je po pravici zdelo veliko načelo izpopolnjevanja v manufakturi. Na zgledu fabrikacije igel je pokazal, kako postaja delavec, ki se izpopolnjuje s tem, da je zaposlen vedno pri enem in istem delu, sposobnejši in cenejši. Na vsakem področju manufakture je videl, kako postajajo po tem načelu določeni opravki, kot je rezanje medeninaste žice na enake kose, lahko izvedljivi in kako so druga dela, npr. izdelovanje in nameščanje glavic, razmeroma težja. Iz tega je torej sklepal, da je mogoče vsakemu teh opravkov prilagoditi delavca, čigar plača bi ustrezala njegovi spretnosti. To prilagajanje je bistvo delitve dela. Toda kar je v času dr. Smitha lahko bilo ustrezen zgled, utegne danes publiko glede na resnično načelo tovarniške industrije le zavajati. Zares, delitve, ali bolje prilagojevanja, del raznim individualnim sposobnostim delavcev ni v organizacijskem načrtu avtomatične tovarne; nasprotno, povsod, kjer zahteva proces veliko spretnost in zanesljivo roko, ga odvzemajo preveč spretnemu delavcu, ki se pogosto nagiba k različnim nerodnostim, in ga prenašajo na poseben mehanizem, katerega avtomatično delovanje je tako dobro regulirano, da ga lahko nadzira otrok.

"Načelo avtomatičnega sistema je torej v tem, da ročno delo nadomešča z mehaničnim, delitev dela med rokodelce pa z razstavljanjem procesa v njegove sestavne dele. V sistemu ročnega dela je bilo človeško delo praviloma najdražja prvina proizvoda; v sistemu avtomatične proizvodnje pa vidimo, da spretnega rokodelca polagoma izpodriva navaden strežnik stroja.

"Slabost človeške narave je tolika, da je delavec tem zahtevnejši in da je z njim temteže ravnati, čim spretnejši je, in da je zato manj primeren za mehanični sistem, katerega celoti bi utegnile njegove muhaste domislice prizadevati precejšnjo škodo. Poglavitna naloga današnjega tovarnarja je torej v tem, da s povezovanjem znanosti in kapitala omejuje dejavnost svojih delavcev na to, da uporabljajo svojo budnost in okretnost, lastnosti, ki jih delavci v svoji mladosti zelo izpopolnijo, če jih zaposlimo izključno le z nekim določenim predmetom.

"Po sistemu stopnjevanja dela je potrebnih več let učenja, preden postaneta oko in roka dovolj spretna, da opravljata določene mehanične umetelnosti; toda v sistemu, ki proces razstavlja, ko ga deli v njegove posamezne bistvene sestavine, in v katerem vse dele procesa opravlja avtomatski stroj, v takem sistemu lahko zaupamo te elementarne dele poprečno nadarjenemu človeku že po kratkem času preizkušnje; v nujnih primerih more vodja obrata tega človeka celo poljubno predstavljati od enega stroja k drugemu. Take spremembe so v očitnem nasprotju s staro navado, ki deli delo in daje enemu delavcu izdelovati glavice na iglah, drugemu ostriti iglam konice, delo, katerega dolgočasna enoličnost načenja delavcem živce ... Toda načelo izenačenanja ali mehanični sistem podreja delavčeve sposobnosti le prijetni vaji itd. ... Ker je dejavnost delavca v tem; da nadzoruje delo dobro urejenega mehanizma, se tega priuči lahko v kratkem času; ko prehaja s svojim delom s stroja na stroj, spreminja svojo dejavnost in razvija svoje ideje, ko razmišlja o splošnih kombinacijah, ki izhajajo iz njegovega dela in iz dela njegovih tovarišev. V sistemu enakega razdeljenanja dela na ta način ne more prihajati v navadnih okoliščinah do tega, da bi delali silo sposobnosti, ne prihaja niti do omejevanja misli niti do tiste motnje telesnega razvoja, ki je ne pripisujejo brez razloga delitvi dela.

"Stalni cilj, tendenca slehernega izpopolnjevanja tehnike teži dejansko k temu, da naredi človeško delo kolikor mogoče pogrešljivo ali da zmanjšuje njegovo ceno, ko nadomešča delo odraslih delavcev z delom žena in otrok oziroma specializirano delo z grobim delom ... Ta težnja zaposlovati namesto izurjenih delavcev le še otroke z živahnimi očmi in spretnimi prsti kaže da so naši razsvetljeni tovarnarji končno zavrgli šolsko dogmo o delitvi dela po različnih stopnjah spretnosti."

(André Ure, "Philosophie des manufactures ou économie industrielle", I. zv., 1. pogl.)

Značilnost delitve dela v moderni družbi je v dejtvu, da poraja specialnosti, zvrsti in z njimi idiotizem stroke.

"Občudovanje nas prevzame," pravi Lemontey, "če vidimo pri starih narodih, da se isti človek v veliki meri odlikuje obenem kot filozof, pesnik, govornik, zgodovinar, svečenik, državnik in vojskovodja. Naše duše prevzema strah pri pogledu na tako obsežno področje. Vsak si postavlja svoj plot in se zapira v svojo ogrado. Ne vem ali se s tem razrezovanjem področje povečuje, vem pa dobro, da postaja človek manjši."

(Str. 213.)

Delitev dela v mehanični tovarni označuje okoliščina, da je delo izgubilo vsak strokovni značaj. Toda od trenutka, ko preneha vsak poseben razvoj, se začuti potreba po univerzalnosti, težnja po vsestranskem razvaju individua. Avtomatična tovarna odstranjuje specialiste in poklicni idiotizem.

G. Proudhon, ki ni razumel niti te edine revolucionarne strani avtomatične tovarne, napravi korak nazaj in predlaga delavcu, naj ne izdeluje le dvanajstine igle, ampak po vrsti vseh dvanajst delov. Tako bi prišel delavec do vednosti o igli in zavesti o njej. To je sintetično delo g. Proudhona. Nihče ne bo oporekal, da se tudi tisti, ki stopi korak naprej in nato korak nazaj, giblje sintetično.

Skratka, g. Proudhon ne pride prek ideala malomeščana. In za realizacijo tega ideala mu ne pride na misel nič boljšega, kot da nas napravi za rokodelske pomočnike ali kvečjemu za srednjeveške rokodelske mojstre. Zadostuje, pravi nekje v svoji knjigi, da smo enkrat samkrat v svojem življenju izdelali mojstrovino, da smo se enkrat samkrat čutili človeka. Ali ni to po obliki in vsebini mojstrsko delo, ki so ga zahtevali v srednjem veku za sprejem v ceh?

 

Naprej: Poglavje 2 - Metafizika politične ekonomije (konkurenca in monopol)