Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta

I

Hegel pripominja nekje, * da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. [3] Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Caussidiere namesto Dantona, Louis Blanc namesto Robespierra, montanja [4] iz let 1848 do 1851 namesto montanje iz let 1793-1795, nečak namesto strica. In ista karikatura je v okoliščinah, v katerih se pojavlja druga izdaja osemnajstega brumaira.[5]

Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine. Tako se je Luther maskiral v apostola Pavla, revolucija v letih 1789-1814 se je drapirala izmenoma kot rimska republika in kot rimsko casarstvo in revolucija leta 1848 ni znala storiti nič drugega, kakor da je parodirala zdaj leto 1789, zdaj revolucionarno izročilo iz let 1793-1795. Tako prevaja začetnik, ki se je naučil novega jezika, ta jezik vselej spet v svojo materino govorico; toda duha novega jezika si je prisvojil in svobodno lahko ustvarja v njem šele, kadar se izraža v tujem jeziku, ne da bi se spominjal materinščine in ko pozabi v njem na svoj rodni jezik.

Pri proučevanju tega svetovnozgodovinskega obujanja mrtvih, se takoj pokaže razlika, ki bije v oči. Camille Desmoulins, Danton, Robespierre, Saint-Just, Napoleon - tako heroji kakor stranke in ljudske množice stare francoske revolucije so v rimskem kostumu in z rimskimi frazami izpolnili nalogo svojega časa: osvobodili in ustvarili so sodobno buržoazno družbo. Eni so razdrobili fevdalno zemljo na kose in pokosili fevdalne glave, ki so na njej rasle. Drugi je v Franciji ustvaril razmere, v katerih je šele bilo mogoče razviti svobodno konkurenco, izkoriščati parcelirano zemljiško lastnino in uporabljati osvobojeno industrijsko produktivno silo naroda, onstran francoskih meja pa je povsod pometel s fevdalnimi tvorbami, kolikor je bilo potrebno, da pripravi francoski buržoazni družbi ustrezno, času primerno okolje na evropski celini. Brž ko pa je bila ustvarjena nova družbena formacija, so izginili predpotopni kolosi in z njimi vred znova obujeno rimljanstvo - Bruti, Gracchi, Publicole, tribuni, senatorji in Cezar sam. Buržoazna družba si je v svoji trezni resničnosti ustvarila svoje prave tolmače in besednike v Sayih, Cousinih, Royer-Collardih, Benjaminih Constantih in Guizotih, njeni resnični vojskovodje so sedeli za pisarniško mizo in tolsta betica Ludvika XVIII. je bila njena politična glava. Ker sta jo popolnoma absorbirala produkcija bogastva in mirni konkurenčni boj, ni več razumela, da so ob njeni zibelki stali duhovi rimske dobe.

Toda neherojski, kakršna buržoazna družba je, ji je vendarle bilo treba herojstva, požrtvovalnosti, terorja, državljanske vojne in bitk med narodi, da se je lahko rodila. In njeni gladiatorji so našli v klasično strogih izročilih rimske republike ideale in umetniške oblike, samoprevare, ki so jih potrebovali, da bi sami sebi prikrili buržoazno omejeno vsebino svojih bojev in ohranili svoj zanos na višini velike zgodovinske tragedije. Tako sta si nekoč na drugi razvojni stopnji, stoletje prej, izposodila Cromwell in angleško ljudstvo iz starega tastamenta jezik, strasti in iluzije za svojo buržoazno revolucijo. Ko je bil resnični namen dosežen, ko je bila buržoazna preobrazba angleške družbe dovršena, je spodrinil Habakuka Locke.

Obujanje mrtvih je v tedanjih revolucijah rabilo torej temu, da bi poveličali nove boje, ne pa da bi parodirali stare, da bi dano nalogo poveličali v fantaziji, ne pa da bi zbežali pred njeno rešitvijo v resničnosti, da bi znova našli duha revolucije, ne pa da bi povzročili, da bi spet hodila okoli kot strašilo.

V letih 1848-1851 je hodilo okoli le strašilo stare revolucije - od Marrasta, républicain en gants jaunes [republikanec v rumenih rokavicah], ki se je preoblekel v starega Baillyja, pa do pustolovca, ki skriva svoje trivialno-zoprne poteze za železno mrtvaško masko Napoleonovo. Ves narod, ki misli da si je z revolucijo dal zagona za pospešeni razvoj, odkrije nenadoma, da je pahnjen nazaj v umrlo dobo; in da bi bila vsakršna prevara glede tega padca v minulo dobo nemogoča, se znova obujajo stari datumi, staro štetje let, stara imena, stari edikti, ki so že zdavnaj postali predmet antikvaričnega učenjaštva, in stari biriči, ki so že zdavnaj zgnili, kakor se je zdelo. Narod se počuti kakor tisti nori Anglež v Bedlamu [6], ki meni, da živi v časih starih faraonov in toži dan za dnem o težkem delu, ki ga mora opravljati v etiopskih rudnikih kot zlatokop, zazidan v podzemeljsko ječo, z medlo brlečo svetilko, pritrjeno na glavi, s paznikom sužnjev z dolgim bičem za seboj in ob izhodih z množico barbarskih vojščakov, ki ne razumejo niti delavcev na prisilnem delu niti drug drugega, ker ne govore nobenega skupnega jezika. "In vse to podtikajo meni," vzdihuje nori Anglež, "meni, svobodno rojenemu Britancu, da bi pridobival zlato za stare faraone." "Da bi poplačal dolgove družine Bonaparte" - vzdihuje francoski narod. Dokler je bil Anglež še pri pameti, se ni mogel otresti fiksne ideje, da mora pridobivati zlato. Francozi pa se niso mogli otresti, dokler so revolucionirali, spomina na Napoleona, kakor so dokazale volitve 10. decembra (1848) [7]. Hrepeneli so iz nevarnosti revolucije nazaj k egiptovskim loncem, polnim mesa [8], in 2. december 1851 je bil odgovor. Dobili pa so ne samo karikaturo starega Napoleona, temveč imajo starega Napoleona samega karikiranega tako, kakršna mora biti njegova podoba sredi 19. stoletja.

Socialna revolucija 19. stoletja ne more črpati svoje Poezije iz preteklosti, temveč le iz prihodnosti. Ne more se začeti, dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost. Prejšnjim revolucijam so bili potrebni spomini na minule dni svetovne zgodovine, da so se lahko opajale s svojo lastno vsebino. Revolucija 19. stoletja pa mora pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtvake, če se hoče dokopati do svoje lastne vsebine. Tam je fraza presegla vsebino, tu vsebina presega frazo.

Februarska revolucija je bila presenečenje za staro družbo, nenaden napad nanjo, in ljudstvo je razglasilo ta nepričakovani udar za svetovnozgadovinsko dejanje, s katerim da se začenja nova doba. 2. decembra je februarsko revolucijo s spretnim prijemom zmaknil sleparski igralec in tisto, kar je bilo strmoglavljeno - kakor se zdi - ni več monarhija, temveč so to liberalne koncesije, ki so bile s stoletnimi boji izsiljene od monarhije. Namesto da bi si bila družba sama priborila novo vsebino, se zdi, da se je le država povrnila k svoji najstarejši obliki, k nesramno preprostemu gospostvu sablje in kute. Tako odgovarja na caup de main [udar] iz februarja 1848 caup de tete [udar od zgaraj] iz decembra 1851. Kakor dobljeno, tako izgubljeno. Toda čas medtem ni minil neizrabljen. Francoska družba je v letih 1848-1851 dohitela zamujene študije in izkušnje, in sicer po skrajšani, namreč revolucionarni metodi, ki bi jih bila morala po rednem, tako rekoč šolskem razvoju opraviti že pred februarsko revolucijo, če naj bi bila revolucija več kakor pretresljaj na površini. Zdi se, kakor da je stopila družba zdaj korak nazaj od svojega izhodišča; in res si mora šele ustvariti revolucionarno izhodišče, situacijo, razmere in pogoje, v katerih šele pastane sodobna revolucija resna zadeva.

Buržoazne revolucije, kakršne so bile revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatični efekti prakašajo drug dugega, ljudje in stvari se zde vkovani v žareje briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; tada kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in dolgatrajen maček se polasti družbe, preden se nauči trezno prisvajati rezultate svojega obdobja natranjega viharja in zagona. Nasprotno pa proletarske revolucije, kakršne so revolucije 19. stoletja, nepretrgoma kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svojem lastnem toku, povračajo se k na videz doseženemu, da bi začele spet znova, rogajo se neusmiljeno-temeljito polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih poskusov, zdi se, da mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze pred nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo:

Hic Rhodus, hic salta! [Tu je roža, tu pleši!] [9]

 

Sicer pa je moral vsak povprečen opazovalec, tudi če ni korak za korakom sledil poteku francoskega razvoja, slutiti, da čaka revolucijo neznanska blamaža. Zadaščalo je, da si slišal samodopadljivo zmagoslavno bevskanje, ki so si z njim gospodje demokratje drug drugemu čestitali zaradi čudodelnih učinkov 2. [nedelje meseca] maja 1852. [10] Ta dan je postal v njihovih glavah fiksna ideja, dogma, kakor v glavah hiliastov dan, ko naj bi se spet prikazal Kristus in začelo tisočletno kraljestvo. Šibkost se je - kakor vselej - zatekla k veri v čudeže, mislila je, da je sovražnik premagan, če ga je v svoji fantaziji odčarala s površja zemlje, in izgubila je vsako razumevanje za sedanjost, ko je brezdelno povzdigovala v nebo prihodnost, ki jo čaka, in dejanja, ki jih namerava uresničiti, a jih še noče izvesti. Tisti junaki, ki skušajo nesposobnost, katero so dakazali, ovreči s tem, da drug z drugim sočustvujejo in se družijo v gručo, so povezali svoje cule, pobrali za predujem lovorove vence in so se pravkar ukvarjali s tem, da bi si dali na meničnem trgu diskontirati republike in partibus [11], za katere so v vsej tišini svoje pohlevne čudi že previdno organizirali vladno osebje. 2. december jih je zadel kakor strela z jasnega in narodi, ki radi dopuščajo, da jim v obdobjih malodušne potrtosti njihov notranji strah preglušé najglasnejši kričači, so se nemara prepričali, da so minili časi, ko je gosje gaganje moglo rešiti Kapitol.[12]

Ustava, narodna skupščina, dinastični stranki, modri in rdeči republikanci, afriški junaki [13], grom tribune, bliskavica dnevnega časopisja, vsa literatura, politični sloves in veličina duha, državljanski zakon in kazensko pravo, liberté, égalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo) in 2. nedelja v maju 1852 - vse je izginilo kakor privid pred čarodejno formulo moža, o katerem celo njegovi sovražniki ne trdijo, da je čarovnik. Zdi se, da je splošna volilna pravica preživela le trenutek, zato da bi pred očmi vsega sveta naredila oporoko in v imenu ljudstva samega izjavila: "Vse, kar obstoji, je vredno, da propade." [14]

Ni dovolj reči - kakor pravijo Francozi - da je bil njihov narod presenečen. Narodu in ženski nikdar ne oprostiš nečuječnosti, ure, ko ju je prvi slučajni pustolovec mogel posiliti. S takimi izgovori uganke ne rešiš, le drugače jo poveš. Treba bi bilo pojasniti, kako morejo trije pustolovci presenetiti šestintridesetmilijonski narod in ga brez odpora odpeljati v ujetništvo treh kraljev industrije.

Povzemimo v splošnih obrisih faze, ki jih je preživela francoska revolucija od 24. fabruarja 1848 do decembra 1851. leta.

Tri poglavitna obdobja so očitna: februarsko obdobje; od 4. maja 1848 do 28. maja 1849: obdobje osnovanja republike ali ustavodajne narodne skupščine; od 28. maja 1849 do 2. decembra 1851: obdobje ustavne republike ali zakonodajne narodne skupščine.

Prvo obdobje, od 24. februarja ali od padca Ludvika Filipa do 4. maja 1848, ko se je sestala ustavodajna skupščina, februarsko obdobje v pravem pomenu te besede, označimo lahko za prolog revolucije. Njegov značaj se je oficialno izražal v tem, da se je vlada, ki jo je improviziralo to obdobje, sama razglasila za začasno; in kakor vlada, tako se je vse, česar so se v tem obdobju lotili, kar so poskušali in izrekli, izdajalo le za začasno. Nihče in nič si ni upal lastiti pravice do obstoja in resničnega dejanja. Vsi elementi, ki so pripravljali ali odločili revolucijo - dinastična opozicija, republikanska buržoazija, demokratskorepublikansko malomeščanstvo, socialnodemokratično delavstvo - so začasno dobili svoje mesto v februarski vladi.

Ni moglo biti drugače. Prvotni namen februarskih dni je bila volilna reforma, s katero naj bi se razširil krog političnih privilegirancev med posedujočim razredom samim in strmaglavilo izključno gospostvo finančne aristokracije. Ko pa je prišlo do resničnega konflikta, ko je ljudstvo šlo na barikade, ko je nacionalna garda ostala pasivna, ko se vojska ni resno upirala in jo je kralj popihal, se je zdela republika sama po sebi umevna. Vsaka stranka si jo je razlagala po svoje. Proletariat, ki si jo je izbojeval z nožem v roki, ji je vtisnil svoj pečat in jo razglasil za socialno republiko. Tako je bila nakazana splošna vsebina sodobne revolucije, ki je bila v najbolj čudnem naspratju z vsem, kar je bilo z abstoječim materialom, s stopnjo izobrazbe, ki so jo dosegle množice, ter v danih okoliščinah in razmerah zdaj mogoče neposredno uresničiti. Po drugi strani je bila zahteva vseh drugih elementov, ki so sodelovali pri februarski revoluciji, priznana z levjim deležem, ki so ga dobili v vladi. V nobenem obdobju ne najdemo zatorej pestrejše mešanice visokoletečih fraz in dejanske negotovosti ter okornosti, bolj entuziastične vneme za novotarije in temeljitejšega gospodovanja stare rutine, večje navidezne harmonije vse družbe in globlje odtujenosti med njenimi elementi. Medtem ko se je pariški proletariat še naslajal ob pogledu na veliko perspektivo, ki se mu je bila odprla, in se izživljal v resno mišljenih diskusijah o socialnih vprašanjih, so se stare družbene sile razvrstile, zbrale, streznile in dobile nepričakovano oporo v narodnih množicah, v kmetih in malomeščanih, ki so vsi hkrati planili v politično areno, ko so padle bariere julijske monarhije.

Drugo obdobje, od 4. maja 1848 do konca maja 1849, je obdobje konstituiranja, ustanovitve buržoazne republike. Neposredno po februarskih dnevih so ne le republikanci presenetili dinastično opozicijo, socialisti pa republikance, temveč je vso Francijo presenetil Pariz. Narodna skupščina, ki je izšla iz narodnih volitev in ki se je sestavila 9. maja 1848. leta, je predstavljala narod. Bila je živ protest proti pričakovanjem februarskih dni, njena naloga pa omejiti rezultate revolucije na meščansko mero. Zaman je poskušal pariški proletariat, ki je takoj doumel značaj te narodne skupščine, dne 15. maja, nekaj dni potem, ko se je zbrala, nasilno zanikati njen obstoj, jo razpustiti in organično obliko, v kateri ga je ogrožal reagirajoči duh naroda, spet razbiti v njene posamezne sestavine. 15. maj ni imel, kakor je znano, nobenega drugega uspeha, kakor da je do konca cikla, ki ga proučujemo, odstranil Blanquija in tovariše, tj. rasnične voditelje proletarske stranke, z javnega prizorišča. [15]

Buržoazni monarhiji Ludvika Filipa lahko sledi samo buržoazna republika, to se pravi: če je v imenu kralja vladal le del buržoazije, bo zdaj v imenu ljudstva vladala vsa buržoazija. Zahteve pariškega proletariata so utopične marnje, ki se morajo nehati. Na to izjavo ustavodajne narodne skupščine je pariški proletariat odgovoril z junijsko vstajo, največjim dogodkom v zgodovini evropskih državljanskih vojn. Zmagala je buržoazna republika. Na njeni strani so bili finančna aristokracija, industrijska buržoazija, srednji stan, malomeščani, armada, v mobilno gardo organiziran lumpenproletariat [16], duhovne veličine, duhavščina in podeželjsko prebivalstvo. Na strani pariškega proletariata pa ni bilo nikogar, zgolj ta proletariat sam. Več kot 3.000 upornikov so po zmagi poklali in 15.000 brez sodbe deportirali. S tem porazam stopi proletariat v ozadje revalucionarnega prizorišča. Vselej, kadar se zdi, da prihaja gibanje v nov zalet, se skuša spet preriniti v ospredje, toda s čedalje šibkejšo silo in s čedalje manjšim uspehom. Brž ko se začne v kaki družbeni plasti, ki stoji više ad njega, revolucionarno vrenje, se poveže z njo in je tako deležen vseh porazov, ki jih različne stranke doživljajo druga za drugo. Toda ti kasnejši udarci slabe tem bolj, čim bolj se porazdeljujejo na vso površino družbe. Pomembnejši voditelji proletariata v skupščini in tisku skupaj ostajajo po vrsti žrtve sodišč in vedno bolj dvomljive figure prihajajo na čelo. Deloma trošijo svoje sile v doktrinarnih eksperimentih, menjalnih bankah in delavskih zvezah, torej v gibanju, s katerim se odpoveduje nalogi strmoglaviti stari svet z njegovimi lastnimi sredstvi, in skuša veliko bolj izvesti svojo osvoboditev za hrbtom družbe, po privatni poti, v okviru svojih omejenih eksistenčnih možnosti, mora torej nujno podleči. Zdi se, da ne more ne v samem sebi znova najti revolucionarne veličine, ne črpati novih energij iz zvez, ki jih je nanovo sklenil, dokler ne bi obležali vsi razredi, s katerimi se je v juniju bojeval, poleg njega na tleh kakor on sam. Toda proletariat je podlegel vsaj s častmi, ki jih daje velik svetovnozgodovinski boj; ne le Francija, vsa Evropa je trepetala pred junijskim pretresom, medtem ko so bili poznejši porazi višjih razredov doseženi tako poceni, da je treba nesramnih pretiravanj zmagovite stranke, da bi sploh mogli veljaki za dogodek, in so tem sramotnejši, čim bolj je poražena stranka oddaljena od proletarske.

Poraz junijskih upornikov pa je vsekakor pripravil, zravnal tla, na katerih se je lahko osnovala, zgradila buržoazna republika; hkrati pa je tudi pokazal, da gre v Evropi za druga vprašanja, ne pa za vprašanje "republika ali monarhija". Razodel je, da pomeni tu buržoazna republika neomejeno despotstvo enega samega razreda nad drugimi razredi. Dokazal je, da pomeni v starih civiliziranih deželah z razvitim razrednim ustrojem, s sodobnimi produkcijskimi pogoji in duhovno zavestjo, v kateri je stoletno delo razkrojilo vse tradicionalne ideje, republika sploh samo politično obliko, preovrata meščanske družbe, ne pa konservativne življenjske oblike te družbe, kakor npr. v Združenih državah Severne Amerike, kjer sicer že obstoje razredi, ki pa se še niso ustalili, marveč v nenehnem prelivanju neprenehoma menjavajo svoje sestavne dele in jih prepuščajo drug drugemu, kjer sodobna produkcijska sredstva niso povezana s trajno preobljudenostjo, marveč prej nadomeščajo relativno pomanjkanje rok in glav, in kjer nazadnje vročično mladostno gibanje materialne produkcije, ki si mora osvojiti nov svet, ni dalo ne časa ne priložnosti, da bi odpravili stari svet duhov.

Vsi razredi in vse stranke so se v junijskih dneh združili v stranko reda proti prolatarskemu razredu kot stranki anarhije, socializma, komunizma. "Rešili" so družbo pred sovražniki družbe. Gesla stare družbe: "lastnina, družina, vera, red" so dali svoji armadi za parolo in zaklicali kontrarevolucionarnemu križarskemu pohodu: "V tem znamenju boš zmagal!" Od tega trenutka dalje podleže vsaka izmed številnih strank, ki so se v tem znamenju združile proti junijskim upornikom, ob klicu: "Lastnina, družina, vera, red", brž ko skuša v svojem lastnem razrednem interesu ohraniti svoje revolucionarno stališče. Družbo so reševali prav tolikokrat, kolikorkrat se je zožil krog njenih vladarjev in kolikorkrat je zmagal ožji interes nad širšim. Vsaka zahteva po najpreprostejši meščanski finančni reformi, po najnavadnejšem liberalizmu, po najformalnejšem republikanstvu ali po najomlednejši demokraciji se kaznuje kot "atentat na družbo" in hkrati ošiba kot "socializem". In nazadnje so pognali velike duhovne "vere in reda" same z brcami z njihovih pitijskih sedežev, v temi in mrazu so jih naganjali iz postelj, jih pehali v jetniške vozove, metali v ječo ali pošiljali v pregnanstvo, porušili njihov tempelj do tal, jim zapečatili usta, zbili pero in raztrgali njihov zakon v imenu vere, lastnine, družine in reda. Pijane vajaške drhali so streljale buržujske fanatike reda na njihovih balkonih, oskrunjale svetost njihovih družin, obstreljevale za zabavo njihove hiše - v imenu lastnine, vere in reda. Izmeček meščanske družbe ustvari slednjič sveto falango reda in junak Krapülinski [17] se naseli v Tuilerijah kot "rešitelj družbe".



Opombe

[3] Hegel, "Predavanja o filozofiji zgodovine", tretji del.

[4] Montagne (gora) ali montagnards (gorjanci) se je imenovala skupina jakobincev (radikalno krilo v narodni skupščini francoske revolucije), ker so pač sedeli na najviše postavljenih sedežih. V letih 1848-1851 pa je imela ta naziv maloburžoazna radikalno-demokratična stranka, ki jo je vodil Ledru-Rollin.

[5] Brumaire je bil mesec v francoskem republikanskem koledarju: 18. brumaire leta VIII je bil 9. november 1799. Tega dne je Napoleon v državnem udaru strmoglavil direktorij, si nadel naslov "prvi konzul" ter začel vladati kot diktator. Z besedami "druga izdaja osemnajstega brumaira" misli Marx državni udar 2. decembra 1851.

[6] Umobolnica v Londonu.

[7] Na teh splošnih volitvah je bil Ludvik Bonaparte izvoljen za predsednika francoske republike.

[8] Ko biblija pripoveduje o begu judov iz egiptovske sužnosti, pravi tudi, da so si nekateri malodušneži zaradi naporov poti in stradanja "želeli nazaj k egiptovskim loncem, polnim mesa, tj. nazaj v manj nevarno hlapčevanje.

[9] Prvi stavek (prevod: "Tu je Rodos, tu skoči!") je vzet iz Ezopove basni o nekem bahaču: ta je namreč trdil in se pri tem skliceval na priče, da je nekje na otoku Rodosu izvedel sijajen skok. Na to so mu odgovorili: "Kaj hočeš s pričami, če je res, kar praviš, tu je Rodos, tu skoči!" Z drugimi besedami: Z dejanjem pokaži, kaj zmoreš!

Drugi stavek: "Tu je roža, tu pleši" je varianta prejšnjega ("rhódon" pomeni v stari grščini "roža"), kot jo je uporabil Hegel v predgovoru k svojemu delu "Grundlinien der Philosophie des Rechts".

Tu Hegel takole razvija osnovno misel navedene anekdote: Naloga filozofije je, da zapopade kar je (das, was ist), kajti to, kar je, je Um. Vsak individuum je sin snojeva časa - in isto velja za filozofijo: tudi filozofija je le svoj čas, zajet v misli. Kot individuum ne more preskočiti svojega časa, skočiti preko Rodosa, tako tudi filozofija ne more preko sedanjosti, ne more v imenu bodočnosti kritizirati zdajšnjega. Vsak tak poskus bi po Heglovem mnenju ostal le v mnenju prizadetega, v njegovi čisti subjektivni zavesti. Tu zdaj Hegel dodaja parafrazo navedenega izreka: "Hier ist die Rose, hier tanze!" - "Tu je roža, tu pleši!" Naloga filozofije je, da izvrši spravo (die Versöhnung) med umom kot samozavednim duhom (tj. človekom) in pa umom kot dano stvarnostjo. "Um spoznati kot rožo v križu sedanjosti in s tem se le-te veseliti - to umno sprevidenje je sprava s stvarnostjo, in filozofija jo nudi tistim, ki jih je nekoč obšla notranja zahteva, da zapopadajo in da v tistem, kar je substancialno, obenem obdrže subjektivno svobodo in da hkrati s subjektivno svobodo ne stoje v nečem posebnem in slučajnem, ampak v tem, kar je po sebi in za sebe."

Za Hegla sta substancialno in nujno najtesneje povezani kategoriji. Subjektivna svoboda je torej isto kot subjektivni vpogled v nujnost in podreditev tej nujnosti. (Simbolika rože in križa ni slučajna; tu uporablja Hegel iste simbole kot Luther v svojem grbu: srce s črnim križem, obdano z vencem belih rož, vse na modrem polju; Luter sam ga razlaga takole: notranja podložnost srca križu, radost (rože) in misel na večnost. Hegel postavlja um za rožo (radost) v križu sedanjosti in nahaja svobodo in radost v spravi med umom in svetom, ki je po svoji naravi prav tako umen.)

Marx nikakor ne navaja Heglove parafraze slučajno. Gre za direkten odgovor na heglovsko "spravo" med idealnim in realnim: edina možna sprava med umom in stvarnostjo je roža (radost) revolucionarne akcije, tega sovpadanja med spreminjanjem okoliščin in človeško dejavnostjo ali samospreminjanjem (3. teza o Feuerbachu). Kar je umno, je stvarno, se glasi prvi del znanega Heglovega izreka, ki se po Heglovi lastni dialektiki spreminja v nasprotje "sprave s stvarnostjo", v tisto, kar Heine polaga v Heglova usta: "Kar je umno, mora biti." ("Briefe über Deutschland", 1844) Marx tu odgovarja Heglu: Svoboda in radost, emancipacija človeka, razrešitev konflikta med idealnim in realnim je mogoča samo kot revolucionarna akcija.

[10] Tega dne je bilo treba izvoliti novega predsednika republike; ustava iz leta 1848 pa ni dapuščala, da bi bil predsednik, ki mu je potekel mandat, znova izvoljen. V krogih maloburžoaznih demokratov, posebno pa v krogih emigrantov, so upali, da bodo tega dne prišle na oblast demokratske stranke.

[11] Na papirju.

[12] Po izročilu so gosi v junoninem templju s svojim gaganjem pravočasno zbudile branilce rimskega Kapitola, tako da je spodletela namera Galcev, da bi ga zavzeli z nenadnim nočnim napadom.

[13] Dinastični stranki sta bili: legitimisti (privrženci starejše, "legitimne" veje burbonske dinastije, ki je vladala pred veliko francosko revolucijo in v času restavracije 1814-1830), ki so zastopali interese dednega veleposestništva, in orleanisti (privrženci orleanske dinastije, ki je vladala 1830-1848), ki so zastopali interese finančne aristokracije in industrijske velike buržoazije. Modri in rdeči republikanci so buržoazni republikanci (stranka okrog lista "National") in socialisti. Afriški junaki so generali Cavaignac idr., ki so sodelovali v kolonialnih vojnah v Alžiriji.

[14] Mefistove besede iz Goethejevega "Fausta", prvi del.

[15] Dne 15. maja so pariški delavci in rokodelci vdrli v sejno dvorano ustavodajne narodne skupščine, razglasili, da jo razpuščajo, ter poskusili ustvariti revolucionarno vlado. Toda nacionalna garda in redne vojaške čete so jih razgnale, njihove voditelje (Barbesa, Alberta, Raspaila, Sobriera in nekaj dni zatem tudi Blanquija) pa pozaprle.

[16] Mobilno gardo je ustanovila začasna vlada 25. februarja 1848 za boj proti revolucionarnim ljudskim množicam. Prim. Marxovo oznako v njegovem delu "Razredni boji v Franciji 1848-1850".

[17] Junak Heinejeve pesnitve "Dva viteza", v kateri smeši pesnik pokvarjeno in izrojeno plemstvo. Ime Krapülinski izvira iz francoske besede crapule = razsipen pokvarjen človek. Marx označuje s tem imenom Ludvika Bonaparta.

 



Predgovor | 2. poglavje