Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Koalicija z montanjo in čistimi republikanci, v katero je bila obsojena stranka reda v svojih brezuspešnih prizadevanjih, da bi obdržala vojaško silo in se vnovič polastila vrhovnega vodstva izvršilne oblasti, je neizpodbitno dokazala, da je stranka reda izgubila neodvisno parlamentarno večino. Zgolj moč koledarja, kazalec na uri je dal 28. maja znamenje za njen popoln razkroj. Z 28. majem se je začelo zadnje leto življenja narodne skupščine. Zdaj se je morala odločiti ali za nadaljnje izvajanje ustave v dasedanji obliki ali za njeno revizijo. Toda revizija ustave - to ni pomenilo samo gospostva buržoazije ali malomeščanske demokracije, ali demakracija ali proletarska anarhija, parlamentarna republika ali Bonaparte, to je pomenilo hkrati Orlean ali Burbon! Tako je v sredo parlamenta padlo Eridino jabolko [jabolko razdora], ob katerem se je moralo javno nasprotje razplameneti med interesi, ki so cepili stranko reda v dve sovražni si frakciji. Stranka reda je bila spojina raznoraznih družbenih sestavin. Vprašanje o reviziji je ustvarilo tako politično temperaturo, da je produkt razpadel spet v svoje prvotne sestavine.
Bonapartisti so hoteli revizijo ustave iz prav preprostega razloga. Šlo jim je predvsem za odpravo 5. člena, ki ni dovoljeval, da bi bil Bonaparte vnovič izvoljen, in za prorogacijo [podaljšanje] njegove oblasti. Nič manj preprosto se ni zdelo stališče republikancev. Brezpogojno so zavračali vsakršno revizijo, ker so videli v njej vsestransko zaroto proti republiki. Ker so imeli v narodni skupščini več kakor četrtino glasov in ker je ustava za pravno veljavni sklep o reviziji in za sklicanje revizijske skupščine zahtevala tri četrtine glasov, jim je bilo treba samo prešteti svoje glasove, da so se prepričali o svoji zmagi. In v svojo zmago so zaupali.
V nasprotju s tema jasnima stališčema se je znašla stranka reda v nerazrešljivih protislovjih. Če bi zavrgla revizijo, bi ogrožala status quo [obstoječe stanje], ker bi pustila Bonapartu samo še en izhod - izhod po poti sile, in ker bi prepustila 2. [nedeljo meseca] maja 1852, v trenutku odločitve, Francijo na milost in nemilost revolucionarni anarhiji, in to s predsednikom, ki je izgubil svojo avtoriteto, s parlamentom, ki je že zdavnaj ni več imel, in z ljudstvom, ki si jo je nameravalo spet pridobiti. Če bi glasovala za ustavno revizijo, je vedela da bi glasovala zaman in da bi morala ob republikanskem vetu ustavno podleči. Če bi protiustavno razglasila, da je veljavna že navadna večina glasov, tedaj bi lahko upala, da bo obvladala revolucijo le, če bi se brezpogojno podvrgla eksekutivni oblasti, tedaj bi napravila Bonaparta za gaspodarja nad ustavo, nad revizijo in nad samo seboj. Zgolj delna revizija ustave, ki bi podaljšala predsednikovo oblast, bi utrla pot imperialistični uzurpaciji. Splošna revizija, ki bi skrajšala življenje republiki, bi povzročila neizbežni konflikt med dinastičnimi pretenzijami, kajti pogoji za burbonsko in pogoji za orleansko restavracijo niso bili samo različni, temveč so se med seboj izključevali.
Parlamentarna republika je bila več kot nevtralno področje, na katerem sta lahko enakopravno gospodarili druga poleg druge obe frakciji francoske buržoazije, legitimisti in orleanisti, zemljiška lastnina in industrija. Bila je nujno potrebni pogoj njunega skupnega gospostva, edina državna oblika, v kateri si je splošni razredni interes buržoazije podrejal zahteve njenih posebnih frakcij kakor tudi vse druge družbene razrede. Kot rojalisti so legitimisti in orleanisti zdrknili v svoje staro nasprotstvo, v boj za nadvlado zemljiške lastnine ali denarja, in najvišji izraz tega nasprotstva, njegova personifikacija, sta bila njihova kralja sama, njihovi dinastiji. Od tod odpor stranke reda proti temu, da bi Burbone poklicali nazaj.
Orleanist in narodni predstavnik Creton je v letnh 1849, 1850 in 1851 periodično predlagal, naj bi razveljavili odlok o izgonu kraljevskih rodbin. Parlament je prav tako periodično nudil podobo rojalističnega zbora, ki svojim pregnanim kraljem trdovratno zapira vrata, skozi katera bi se mogli vrniti. Rihard III. je umoril Henrika VI. pripominjajoč, da je predober za ta svet in da sodi v nebesa. Ti so razglasili Francijo za preveč izprijeno, da bi lahko spet imela svoje kralje. Po sili razmer so postali republikanci in so vnovič sankcionirali sklep ljudstva, po katerem so bili njihovi kralji izgnani iz Francije.
Revizija ustave - in okoliščine so bile take, da je bilo nujno razmišljati o njej - je postavila na kocko hkrati z republiko tudi skupno gospostvo obeh buržoaznih frakcij in je z možnostjo, da se povrne monarhija, nanovo obudila tekmo med interesi, ki jih je zastopala, dajajoč prednost zdaj enim, zdaj drugim, boj za nadvlado ene frakcije nad drugo. Diplomati stranke reda so menili, da bodo spor lahko poravnali tako, da bado spojili obe dinastiji, s tako imenovano fuzijo socialističnih strank in njunih kraljevskih domov. Resnična fuzija restavracije in julijske monarhije je bila ravno parlamentarna republika, v kateri so bile izbrisane orleanistične in legitimistične barve in so buržoazne inačice izginile v buržuju nasploh, v buržoazni vrsti. Zdaj pa naj bi orleanist postal legitimist, legitimist orleanist. Kraljestvo, v katerem je bilo poosebljeno njuno nasprotje, naj bi utelešalo njuno enotnost, izraz njunih izključno frakcijskih interesov naj bi postal izraz njunega skupnega razrednega interesa, monarhija naj bi opravila to, kar je mogla opraviti in je tudi opravila samo odprava dveh monarhij, republika. To je bil kamen modrih in doktorji stranke reda so si belili glave, kako bi ga izdelali. Kakor da bi legitimna monarhija mogla kdaj postati monarhija industrijskih buržujev ali buržoazno kraljestvo kdaj kraljestvo dedne zemljiške aristokracije. Kakor da bi se zemljiška lastnina in industrija mogli pobratiti pod eno krono, ko je mogla biti krona samo na eni glavi, na glavi starejšega ali mlajšega brata. Kakor da bi se industrija sploh mogla pobotati z zemljiško lastnino, dokler se zemljiška lastnina ne odloči, da bo sama postala industrijska. Če bi Henrik V. jutri umrl, bi grof Pariški zato še ne postal kralj legitimistov, razen če bi prenehal biti kralj orleanistov. Toda filozofi fuzije, ki so se tem bolj šopirili, čim bolj pereče je postajalo vprašanje revizije, ki so si z listom "Assemblée nationale" [45] ustvarili uradno dnevno glasilo in ki so celo v tem trenutku (februarja 1852) spet na delu, so si razlagali vse težave z odporom in rivaliteto obeh dinastij. Poskusi spraviti rodbino Orlean s Henrikom V., ki so se začeli po smrti Ludvika Filipa, a so se, kakor dinastične spletke vobče odigravali le med počitnicami narodne skupščine, v odmorih med dejanji, za kulisami, in ki so bili bolj sentimentalno spogledovanje s starim praznoverjem kakor pa resno mišljena zadeva, so postali zdaj poličtična igra, ki jo je uprizarjala stranka reda na javnem odru namesto, kakor doslej, v amaterskem gledališču. Sli so brzeli iz Pariza v Benetke, iz Benetk v Claremont, iz Claremonta v Pariz. Grof Chambordski izda manifest, v katerem "s pomočjo vseh članov svoje rodbine" ne naznanja svoje, temveč "nacionalno" restavracijo. Orleanist Salvandy pade na kolena pred Henrikom V. Legitimistični voditelj Berryer, Benoist d'Azy, St. Priest potujejo v Claremont, da bi pregovorili Orleane, toda zaman. Fuzionisti prepozno opazijo, da interesi obeh buržoaznih frakcij niso nič manj izključni in nič bolj popustljivi, kadar se zaostre v obliki rodbinskih interesov, interesov dveh kraljevskih domov. Če bi Henrik V. priznal grofa Pariškega za svojega naslednika - edini uspeh, ki bi ga fuzija v najboljšem primeru mogla daseči - bi orleanska dinastija ne pridobila nobene pravice, katere bi ji ne zagotavljalo že dejstvo, da je bil Henrik V. brez otrok, izgubila pa bi vse pravice, ki si jih je bila pridobila z julijsko revolucjo. Odrekla bi se svojim rodnim pravicam, vsem naslovom, ki jih je v skoraj stoletnem boju izvila iz rok starejši veji Burbonov, zamenjala bi svoje zgodovinske prerogative, prerogative sodobnega kraljestva, za prerogative svojega rodovnika. Fuzija bi torej ne bila nič drugega kakor prostovoljni odstop orleanske hiše, njena legitimistična odpoved, skesan prestop iz protestantske državne cerkve v katoliško. Prestop, ki bi je vrhu tega niti ne pripeljal na prestol, ki ga je bila izgubila, temveč na stopnico prestola, kjer se je rodila. Stari orleanistični ministri Guizot, Duchatel itd., ki so prav tako pohiteli v Claremont, da bi priporočali fuzijo, so bili v resnici le glasniki mačka zaradi julijske revolucije, obupa nad buržoaznim kraljestvom in kraljestvom buržujev, prazne vere v legitimnost kot zadnji amulet proti anarhiji. Domišljali so si, da so posredovalci med Orleani in Burboni, v resnici pa so bili le še odpadli orleanisti in kot odpadnike jih je sprejel princ Joinvillski. Pač pa so življenja zmožni, bojeviti pristaši orleanistov, Thiers, Baze idr., tem laže prepričali rodbino Ludvika Filipa, da je - če zahteva vsaka neposredno monarhačna restavracija fuzijo obeh dinastij, vsaka taka fuzija pa odstop orleanske hiše nasprotno popolnoma v skladu s tradicijo njenih prednikov priznati za zdaj republiko in počakati, da dogodki dopustijo, da se predsedniški stol spremeni v prestol. Raznesli so govorice o kandidaturi princa Joinvillskega, javna radovednost je dobivala vedno znova spodbudo in nekaj mesecev pozneje, potem ko je bila revizija zavrnjena, so v septembru to kandidaturo javno razglasili.
Tako se je poskus z rojalistično fuzijo orleanistov in legitimistov ne samo ponesrečil, ampak je razbil tudi njihovo parlamentarno fuzijo, njihovo republikansko skupno obliko, in je stranko reda spet razkrojil v njena prvotna sestavna dela; toda čim večja je bila odtujitev med Claremontom in Benetkami, čim bolj nemogoča pomiritev med njima, čim bolj se je širila Joinvillska agitacija, tem prizadevnejša in resnejša so postajala pogajanja med Faucherom, Bonapartovim ministrom, in legitimisti.
Razpadanje stranke reda se ni zaustavilo, ko se je razsula v svoje prvotne elemente. Vsaka izmed obeh velikih frakcij se je sama dalje razkrajala. Bilo je, kakor da so vsi stari odtenki, ki so se prej borili in prerivali znotraj vsakega izmed obeh taborov - tako legitimističnega kakor orleanističnega - zdaj spet oživeli, kakor izsušene infuzorije ob dotiku z vodo, kakor da so znova dobili dovolj življenjske moči, da lahko ustvarjajo lastne skupine in svoja samostojna nasprotja. Legitimisti so se zasanjali nazaj v sporna vprašanja med Tuilerijami in Pavillonom Marsanom, med Villélom in Polignacom. [46] Orleanisti so znova preživljali zlate čase turnirjev med Guizotom, Moléjem, Brogliejem, Thiersom in Odilonom Barrotom.
Tisti del stranke reda, ki si je želel revizije, a si ni bil edin glede njenih meja, in ki so ga sestavljali legitimisti pod vodstvom Berryera in Fallouxa na eni strani in po drugi La Rochejacqueleina, ter boja siti orleanisti pod vodstvom Moléja, Broglieja, Montalemberta in Odilona Barrota, se je sporazumel z bonapartističnimi predstavniki glede tegale neodločnega in širokega predloga: "Z namenom, da bi narodu spet omogočili popolno izvajanje njegove suverenosti, predlagajo podpisani predstavniki, da se ustava revidira."
Hkrati pa so po svojem poročevalcu Tocquevillu soglasno izjavili, da narodna skupščina nima pravice predlagati, naj se odpravi republika, ker ima to pravico samo posebna revizijska skupščina. Sicer pa je ustavo mogoče revidirati samo "legalno", torej le, če glasuje za revizijo tričetrtinska večina, kakor to določa ustava. Po šestdnevnih viharnih debatah je bila 19. julija - kakor je bilo pričakovati - revizija zavrnjena. Za revizijo je glasovalo 446 predstavnikov, toda 278 proti. Odločni orleanisti Thiers, Changarnier itd. so glasovali z republikanci in montanjo.
Večina parlamenta se je tako izjavila proti ustavi, toda ta ustava sama je bila v prid manjšine in je razglasila njen sklep za obvezen. Toda ali ni stranka reda 31. maja 1850 in 13. junija 1849 podredila ustave parlamentarni večini? Ali ni vsa njena dosedanja politika temeljila na tem, da je podrejala ustavne predpise sklepom parlamentarne večine? Ali ni prepuščala prazne vere v črko zakona, kakor uči sveto pismo stare zaveze, demokratom in ali se ni znašala nad demokrati zaradi nje? V tem trenutku pa revizija ustave ni pomenila nič drugega kakor to, da bo predsednikova oblast trajala dalje, kakor ni pomenil nadaljnji obstoj ustave nič drugega kot Bonapartovo odstavitev. Parlament se je izjavil zanj, toda ustava se je izjavila proti parlamentu. Bonaparte je delal torej v duhu parlamenta, če je raztrgal ustavo, in delal je v duhu ustave, če je razgnal parlament.
Parlament je razglasil, da ustava in z njo vred njegovo lastno gospostvo "nimata večine", s svojim sklepom je odpravil ustavo in podaljšal predsednikovo oblast ter hkrati izjavil, da ne more niti prva umreti niti druga živeti, dokler živi sam. Tisti, ki naj bi ga pokopali, so stali pred vrati. Medtem ko je parlament razpravljal o reviziji, je odstavil Bonaparte generala Baraguaya d'Hilliiersa, ki se je pokazal neodločnega, kot poveljnika prve vojaške divizije in imenoval na njegovo mesto generala Magnana, lyonskega zmagovalca, junaka decembrskih dnih, eno izmed svojih kreatur, ki se je že za Ludika Filipa ob boulonjski ekspediciji bolj ali manj kompromitiral zaradi njega.
Stranka reda je s svojim sklepom o reviziji ustave dokazala, da ne zna niti vladati niti služiti, niti živeti niti umreti, niti trpeti republike niti je strmoglaviti, niti ohraniti ustave niti je zavreči, niti sodelovati s predsednikom niti pretrgati z njim. Od koga pa je pričakovala rešitev vseh teh protislovij? Od koledarja, od poteka dogodkov. Nehala si je lastiti moč nad dogodki. Izzivala je torej dogodke, naj jo posilijo, in s tem tisto moč, ki je v boju z ljudstvom prepuščala atribut za atributom, dokler ji ni stala sama brez moči nasproti. Da bi mogel šef izvršilne oblasti čimbolj nemoteno zasnovati bojni načrt proti nji, okrepiti sredstva za napad, izbsati svoje orožje in utrditi svoje postojanke, je stranka reda prav v tem kritičnem trenutku sklenila, da izgine z odra in odgodi parlament za tri mesece, od 10. avgusta do 4. novembra.
Parlamentarna stranka ni razpadla samo v svoji dve veliki frakciji in vsaka teh frakcij se ni razkrojila le v svojem okviru, temveč je stranka reda v parlamentu bila v sporu tudi s stranko reda zunaj parlamenta. Besedniki in pismouki buržoazije, njena tribuna in njen tisk, skratka buržoazni ideologi in buržoazija sama, predstavniki in tisti, katere so predstavljali, so si stali nasproti kot tujci in se niso več razumeli.
Legitimisti v provincah so v svojem omejenem obzorju in v svojem neomejenem navdušenju dolžili svoja parlamentarna voditelja Berryera in Fallouxa, da sta ušla v bonapartistični tabor in odpadla od Henrika V. Njihov lilijski razum je veroval v izvirni greh, ne pa v diplomacijo.
Neprimerno usodnejši in odločilnejši je bil prelom trgovske buržoazije z njenimi politiki. Ni jim očitala kakor legitimisti svojim, da so zavrgli načelo, temveč nasprotno, da se oklepajo načel, ki niso več koristna.
Že prej sem nakazal, da je postal po Fouldovem vstopu v ministnstvo tisti del trgovske buržoazije, ki je imel v svojih rokah levji delež za vlade Ludvika Filipa, da je postala finančna aristokracija bonapartistična. Fould ni zastopal samo Bonapartovega interesa na borzi, temveč je hkrati zastopal tudi interes borze proti Bonapartu. Stališče finančne aristokracije označuje najnazorneje citat iz njenega evropskega glasila, londonskega "Economista". V svoji številki z dne 1. januarja 1851 prinaša dopis iz Pariza:
"Ugotovili smo od vseh strani, da si želi Francija predvsem miru. To izjavlja predsednik v svoji poslanici zakonodajni skupščini, to doni kot odmev nazaj s tribune narodovih govornikov, to zatrjuje časopisje, to oznanjajo s prižnice, to dokazuje občutljivost državnih papirjev ob najneznatnejšem pričakovanju kake motnje in njihova trdnost, kadarkoli zmaga izvršilna oblast."
V svoji številki z dne 29. novembra 1851 izjavlja "Economist" v svojem lastnem imenu:
"Na vseh evropskih borzah je zdaj predsednik priznan kot čuvaj reda."
Finančna aristokracija je torej obsojala parlamentarni boj stranke reda z izvršilno oblastjo kot motenje reda in slavila kot zmago reda vsako predsednikovo zmago nad tistimi, ki so bili baje njeni predstavniki. Kot finančno aristokracijo ne smemo tu razumeti samo velikih mešetarjev s posojili in špekulantov z državnimi papirji, glede katerih smo si takoj na jasnem, da se njihov interes sklada z interesom državne oblasti. Vse sodobno denarno poslovanje, vse bančno gospodarstvo se najtesneje prepleta z javnim kreditom. Del njihovega poslovnega kapitala se nujno nalaga in obrestuje v hitro zamenljivih državnih papirjih. Njihove vloge, kapital, s katerim razpolagajo in ki ga razdeljujejo med industrije in trgovce, jim doteka deloma iz devidend državnih rentnikov. Če je stabilnost državne oblasti pomenila v vseh časih celotnemu denarnemu trgu in svečenikom tega denarnega trga Mojzesa in preroke, kako jim ne bi tega pomenila zlasti danes, ko vsak novi potop grozi odplaviti s starimi državami tudi stare državne dolgove?
Tudi industrijska buržoazija se je v svoji fanatični ljubezni do reda jezila zaradi prepirov parlamentarne stranke reda z izvršilno oblastjo. Thiers, Anglés, Sainte-Beuve itd. so dobili po svojem glasovanju dne 18. januarja, ko je bil odstavljen Changarnier, od svojih volivcev prav iz industrijskih okrajev javne ukore, v katerih so zlasti bičali njihovo koalicijo z montanjo, češ da je to veleizdaja javnega reda. Če smo videli, da širokoustna zbadanja in malenkostne spleke, v katerih se je izražal boj stranke reda s predsednikom, niso zaslužile boljšega sprejema, pa po drugi strani ta buržoazna stranka, ki zahteva od svojih zastopnikov, naj dovolijo, da preide vojaška sila brez odpora iz rok njenega parlamenta v roke pustolovskega pretendenta, ni bila vredna niti spletk, ki so jih zaman kovali njej v prid. Dokazala je, da ji je boj za ohranitev njenega javnega interesa, njenega lastnega razrednega interesa in njene politične moči samo nadležen in da jo spravlja v slabo voljo, ker moti njene privatne posle.
Buržoazni dostojanstveniki v departmajskih mestih, župani, trgovskisodniki idr., so sprejemali skoraj brez izjeme Bonaparta na njegovih potovanjih po državi povsod kar najservilneje, celo kadar je, kakor v Dijonu, brezobzirno napadel narodno skupščino in posebej stranko reda.
Kadar je trgovina cvetela, kakor je še v začetku l. 1851, je trgovska buržoazija besnela proti vsakemu parlamentarnemu boju, naj vendar ne jemlje trgovini razpoloženja. Če trgovina ni uspevala, kar je od konca februarja 1851 dalje nepretrgano trajalo, je kot vzrok zastoja obtoževala parlamentarne boje in kričala, naj utihnejo, da se bo lahko spet oglasila trgovina. Debate o reviziji so bile ravno v teh slabih časih. Ker je šlo pri tem za biti ali ne biti obstoječe državne oblike, se je buržoazija čutila tembolj upravičeno zahtevati od svojih predstavnikov, naj naredijo konec temu mučnemu provizoriju, in hkrati, naj ohranijo status quo. To ni bilo nikako protislavje. Kot konec provizorija je razumela ravno njegov nadaljnji obstoj in odlašanje trenutka, ko bo moralo priti do neke odločitve, tja do svetega nikoli. Status quo je bilo mogoče ohraniti le na dva načina. S podaljšanjem Bonapartove oblasti ali pa z njegovim ustavnim odstopom in izvolitvijo Cavaignaca. Del buržoazije si je želel te druge rešitve in ni vedel svetovati svojim predstavnikom nič drugega, kakor da naj molče, da naj se ne dotikajo keleče zadeve. Menili so, da Bonaparte ne bo delal, če njihovi predstavniki ne bodo govorili. Želeli so si nojevskega parlamenta, ki bi skril svojo glavo, da bi ga nihče ne videl. Drugi del buržoazije je želel, naj bi Bonaparte, ker je že sedel na predsedniškem stolu, na predsedniškem stolu tudi obsedel, da bi vse teklo po starem tiru. Jezilo jo je, da njen parlament ni odkrito kršil ustave in brez obotavljanja odstopil.
Departmajski generalni sveti, ta pokrajinska zastopstva velike buržoazije, ki so zborovali med počitnicami narodne skupščine od 25. avgusta dalje, so se skoraj soglasno izjavili za revizijo, torej proti parlamentu in za Bonaparta.
Še bolj odločno kakor razkol s svojimi parlamentarnimi predstanniki je kazala buržoazija bes na svoje literarne zastopnike, na svoj lastni tisk. Ob obsodbah na nedosegljive denarne globe in na nesramne zaporne kazni, ki so jih izrekala baržoazna sodišča za vsak napad buržbaznih žurnalistov na Bonapartove uzurpacijske skomine, za vsak poskus tiska, da bi branil politične pravice buržoazije pred izvršilno oblastjo, ni ostrmela samo Francija, temveč vsa Evropa.
Če je parlamentarna stranka reda, kakor sem pokazal, s svojim kričanjem po miru sama sebe pozivala k miru, če je razglasila politično gospostvo buržoazije za nezdružljivo z varnostjo in obstojem buržoazije, ko je v boju proti drugim družbenim razredom lastnoročno uničila vse možnosti za svoj lastni režim, za parlamentarni režim, pa je nasprotno buržoazna množica zunaj parlamenta s svojo servilnostjo do predsednika, s svojimi sramotitvami parlamenta, z brutalnim zatiranjem lastnega tiska pozivala Bonaparta, naj zatre, uniči njen govoreči in pišoči del, njene politike in njene literate, njeno govorniško tribuno in njen tisk, da bi se lahko potem v varstvu močne in neomejene vlade z zaupanjem posvetila svojim privatnim poslom. Nedvoumno je izjavila, da koprni po tem, da bi se znebila svojega lastnega političnega gospostva, zato da bi se otresla naporov in nevarnasti tega gospostva.
In ona, ki je besnela že proti zgolj parlamentarnemu in literarnemu boju za oblast svojega razreda in ki je izdala voditelje tega boja, ona si drzne zdaj naknadno obtoževati proletariat, da se ni vzdignil zanjo v krvav boj na življenje in smrt! Ona, ki je vsak trenutek žrtvovala svoj splošni razredni interes, to je svoj politični interes, najbolj omejenemu, najbolj umazanemu privatnemu interesu in je pričakovala od svojih zastopnikov podobno žrtev, javka zdaj, češ da je proletariat zaradi svojih gmotnih interesov žrtvoval njene idealne politične interese. Vede se kakor dobra dušica, ki je od socialistov zapeljani proletariat ni razumel in jo je v odločilnem trenutku zapustil. In buržoazni svet ji vsesplošno pritrjuje. Seveda ne govorim tu o nemških zakotnih politikih in nazorskih telebanih. Sklicujem se npr. na istega "Economista", ki je še 29. novembra 1851, torej štiri dni pred državnim udarom, razlašal Bonaparta za "stražarja reda", Thiersa in Berryera pa za "anarhiste", že 27. decembra 1851, potem ko je Bonaparte te anarhiste ugnal v kozji rog, pa že kriči o izdaji, ki so jo zagrešile "nevedne, neomikane, topoglave proletarske množice nad spretnostjo, znanjem, disciplino, duhovnim vplivom, intelektualnimi viri in moralno vrednostjo srednjih in višjih družbenih krogov". Topoglava, nevedna in prostaška množica ni bil nihče drug kot buržoazna množica sama.
Francija je leta 1851 zares doživela majhno trgovinsko krizo. Konec februarja se je v primeri z letom 1850 zmanjšal izvoz, v marcu se je skrčila trgovina in so zapirali tovarne, v aprilu je bil videti polažaj v industrijskih departmajih tako obupen kakor po februarskih dneh; v maju posli še niso oživeli, še 28. junija je listnica Francoske banke s silnim narašanjem depazitov in prav tako velikim pojemanjem meničnih predujmov dokazovala, da je produkcija zastala, in šele sredi oktobra so se spet začeli posli progresivno izboljševati. Francoska buržoazija si je razlagala ta zastoj v trgovini s čisto političnimi razlogi, z bojem med parlamentom in izvršilno oblastjo, z negotovostjo zgolj provizorične državne oblike, s strahotami, ki jih je pričakovala 2. [nedeljo meseca] maja 1852. Ne bom tajil, da so vse te okoliščine dušile nekatere industrijske panoge v Parizu in v departmajih. Vsokakor pa je bil vpliv teh političnih razmer samo krajeven in neznaten. Ali je treba za to še kakega drugega dokaza razen tega, da se je trgovina začela popravljati prav v tistem trenutku, ko se je politični položaj poslabšal, ko se je politično obzorje stemnilo in so vsak hip pričakovali strelo iz elizija, to je proti sredini oktobra? Francoski buržuj, katerega "spretnost, znanje, duhovna bistrovidnost in intelektualni viri" ne segajo dlje od njegovega nosu, bi bil sicer lahko ves čas, dokler je trajala industrijska razstava v Landonu [47], z nosom zadel ob vzrok svoje trgovinske mizerije. Medtem ko so v Franciji zapirali tovarne, so se začeli v Angliji trgovinski polomi. Madtem ko je industrijska panika dosegla svoj vrhunec aprila in maja v Franciji, je dosegla trgovinska panika aprila in maja vrhunec v Angliji. Kakor francoska, tako je bila prizadeta tudi angleška industrija volne, kakor francoska, tako tudi angleška manufaktura svile. Če so angleške bombažne tovarne delale dalje, pa niso delale več s takim dobičkom kakor leta 1849 in 1850. Razlika je bila samo ta, da je bila kriza v Franciji industrijska, v Angliji trgovinska, da so se tovarne v Angliji množile - toda ob neugodnejših razmerah ko prejšnja leta - medtem ko so se v Franciji zapirale, da so zadevali v Franciji najhujši udarci izvoz, v Angliji pa uvoz. Skupni vzrok, ki ga seveda ne smemo iskati v mejah francoskega političnega obzorja, je bil očitem. Leti 1849 in 1850 sta bili leti največje materialne prosperitete in hiperprodukcije, kar se je pokazalo šele l. 1871. To hiperprodukcijo so v začetku tega leta zaradi industrijske razstave še posebno pospeševali. Temu so se pridružile posebne okoliščine: najprej slaba letina bombaža v letih 1850 in 1851, potem prepričanost, da bo pridelek bombaža večji, kakor je bilo pričakovati, najprej zvišanje, potem nenadno znižanje, skratka, nihanje cen bombaža. Pridelek surove svile je bil v Franciji še pod povprečjem. In slednjič, manufaktura volne se je po l. 1848 tako zelo povečala, da je produkcija volne ni mogla več dohitevati, in cena surove volne se je zvišala v velikem nesorazmerju s ceno volnenih izdelkov. Tu imamo torej v surovinah treh industrij, ki delajo za svetovni trg, že trojni vzrok za trgovinski zastoj. Ne glede na te posebne okoliščine pa ni bila navidezna kriza l. 1851 nič drugega kakor oddih, ki ga doživljata hiperodukcija in čezmerna špekulacija pri svojem industrijskem krožnem toku vselej, preden zbereta vse svoje sile, da potem mrzlično predrvita zadnji odsek kroga in dospeta spet do svojega izhodišča, do splošne trgovinske krize. V takih razdobjih zgodovine trgovine prihaja v Angliji do trgovskih polomov, medtem ko se v Franciji industrija ustavlja, deloma zaradi tega, ker jo na vseh trgih sili k umiku angleška konkurenca, ki postaja prav takrat neznosna, deloma pa zaradi tega, ker jo kot luksuzno industrijo še prav posebno prizadene vsak poslovni zastoj. Tako preživlja Francija poleg splošnih kriz še svoje lastne nacionalne trgovinske krize, ki pa jih vendarle veliko bolj povzroča splošno stanje svetovnega trga in so od tega veliko bolj odvisne kakor od francoskih krajevnih vplivov. Ne bo nezanimivo primerjati predsodek francoskega buržuja s sodbo angleškega buržuja. Ena izmed največjih liverpoolskih tvrdk piše v svojem letnem trgovinskem poročilu za leto 1851:
"Malo je bilo let, ki bi pričakovanja, ki smo jih gojili v začetku leta, bolj prevarala kakor pravkar minulo leto; namesto velike prosperitete, ki smo jo vsi brez izjeme pričakovali, se je pokazalo kot eno izmed najobupnejših let v zadnjem četrtstoletju. To velja seveda samo za trgovske razrede, ne pa za industrijske. In vendar so bili prav gotovo razlogi za to, da bi človek v začetku leta sklepal nasprotno: zaloge produktov so bile skromne, kapitala je bilo na pretek, živila so bila poceni, bogata jesen je bila zagotovljena; nemoten mir na evropskem kontinentu in nobenih političnih ali finančnih motenj doma; prav zares, trgovina se ni nikdar tako svobodno razmahnila ... Kdo je kriv za ta neugodni rezultat? Mislimo, da čezmerna trgovina tako pri uvozu kakor izvozu. Če naši trgovci ne bodo sami začrtali svoji dejavnosti ožjih meja, nas ne bo moglo ohraniti v ravnovesju nič drugega kakor vsaka tri leta panika." [48]
Zamislimo si zdaj francoskega buržuja, kako njegove od trgovine zmedene možgane mučijo, obletavajo, omamljajo sredi te poslovne panike govorice o državnih udarih in vzpostavitvi splošne volilne pravice, o boju med parlamentom in izvršilno oblastjo, o frondistični vojni med orlearisti in legitimisti, o komunističnih zarotah v južni Franciji, o domnevnih jacquerijah [kmečkih puntih] v nievrskem in cherskem departmaju, o reklamah različnih predsedniških kandidatov, o bahavo kričečih časopisnih geslih, o grožnjah republikancev, da bodo z orožjem v roki branili ustavo in splošno volilno pravico, o evangelijih emigriranih junakov in partibus [po tujini], ki so napovedali konec sveta za 2. [nedeljo meseca] maja 1852, in razumeli bomo, zakaj je buržuj v tej neizrekljivi, hrupni zmešnjavi fuzije, revizije, prorogacije, konstitucije, konspiracije, koalicije, emigracije, uzurpacije in revolucije besno zarenčal svoji parlamentarni republiki:
"Raje strašen konec kakor brezkončen strah!"
Bonaparte je razumel ta krik. Njegov čut za razumevanje je izostrila naraščajoča silovitost upnikov, ki so videli v vsakem sončnem zahodu, ki je približal dan, ko bo konec Bonapartovega predsedstva, 2. [nedeljo meseca] maja 1852, kako protestirajo nebesna telesa njihove zemeljske menice. Postali so pravi astrologi. Narodna skupščina je vzela Bonapartu upanje, da bo njegova oblast ustavno podaljšana, kandidatura princa Joinvillskega ni dopuščala nadaljnjega omahovanja.
Če je kdaj kak dogodek že dolgo poprej, preden se je dogodil, metal svojo senco pred seboj, tedaj je to bil Banapartov državni udar. Že 29. januarja 1849, komaj mesec dni zatem, ko je bil izvoljen, ga je predlagal Changarnieru. Njegov lastni ministrski predsednik Odilon Barrot je spomladi l. 1849 prikrito, Thiers pa pozimi l. 1850 odkrito naznanil politiko državnih udarov. Persigny je maja l. 1851 še enkrat skušal pridobiti Changarniera za udar, "Messager de l´Assemblée" [49] je ta pogajanja objavil. Bonapartistični listi so ob vsakem parlamentarnem viharju grozili z državnim udarom in čim bolj se je približevala kriza, tem glasnejši so postajali. Kadarkoli se je ob orgijah, ki jih je Bonaparte vsako noč slavil z moškim in ženskim swell mobom [svojat elegantnih sleparjev], bližala polnočna ura in so obilne libacije [gostije s čezmernim popivanjem] razvezale jezike in se je razvnela fantazija, je bil za naslednje jutro sklenjen državni udar. Zabliskali so se meči, žvenketali so kozarci, narodni predstavniki so frčali skozi okno, cesarski plašč je ogrinjal Bonapartova ramena, dokler ni nastajajoče jutro spet pregnalo prikazni in je začudeni Pariz zvedel od ne preveč molčečih vestalk in indiskretnih paladinov za nevarnost, ki ji je spet ušel. Meseca septembra in oktobra so se prehitevale govorice o državnem udaru. Senca je hkrati dobila barvo, kakor pisana dagerotipija. Prelistajte septembrske in oktobrske številke evropskega dnevnega časopisja in našli boste dobesedno takale namigovanja: "Pariz je poln govoric o državnem udaru. V prestolnici naj bi se ponoči zbrale čete in drugo jutro bi prineslo dekrete o razpustu narodne skupščine, o razglasitvi obsednega stanja v seinskem departmaju, o vzpostavitvi splošne volilne pravice, o apelu na narod. Bonaparte baje išče ministre za izvedbo teh ilegalnih dekretov." Dopisi, ki sporočajo te vesti, se vselej končujejo z usodnim: "Odgodeno." Državni udar je bil vedno Bonapartova fiksna ideja. S to idejo je spet stopil na francoska tla. Tako zelo ga je prevzela, da jo je neprenehoima izdajal in izblebetaval. Bil pa je tako šibek, da jo je prav tako neprenehoma tudi opuščal. Senca državnega udara je postala Parižanom tako domača prikazen, da niso hoteli verjeti vanjo, ko je nazadnje udar postal kri in meso. Niti stroga molčljivost poglavarja Družbe 10. decembra niti nesluteno presenečenje narodne skupščine torej ni bilo tisto, zaradi česar je državni udar uspel. Če je uspel, je uspel kljub Bonapartovi indiskretnosti in z vednostjo narodne skupščine, bil je nujen, neizogiben rezultat prejšnjega razvoja.
10. oktobra je Bonaparte sporočil svojim ministrom sklep, da misli vzpostaviti splošno volilno pravico, 16. so ministri odstopili, 26. je Pariz zvedel, da je sestavljeno Thoringnyjevo ministnstvo. Hkrati je policijskega prefekta Carliera zamenjal Maupas, poveljnik prve vojaške divizije Magnan pa je zbral v glavnem mestu najzanesljivejše polke. 4. novembra je narodna skupščina spet začela svoje seje. Imela ni nič drugega početi, kakor da je v kratkem, jedrnatem repetitoriju ponovila tečaj, ki ga je bila že predelala, in dokazala, da je bila že mrtva, preden so jo pokopali.
Prva postojanka, ki jo je bila izgubila v boju z izvršilno oblastjo, je bilo ministrstvo. To izgubo je morala slovesno priznati s tem, da je to zgolj navidezno Thorignyjevo ministrstvo priznala za pravo ministrstvo. Stalna komisija je gospoda Girauda sprejela s smehom, ko se je predstavil v imenu novih ministrov. Tako šibka vlada za tako močne ukrepe, kakor je vzpostavitev splošne volilne pravice! Toda šlo je ravno za to, da se nič ne izvede v parlamentu, temveč vse proti parlamentu.
Takoj prvi dan, ko se je narodna skupščina spet sestala, je prejela Bonapartovo poslanico, v kateri je zahteval vzpostavitev splošne volilne pravice in odpravo zakona z dne 31. maja 1850. Njegovi ministri so istega dne predložili dekret v tem smislu. Skupščina je predlog ministrov o nujnosti zakona zavrnila takoj, zakon sam pa 13. novembra s 355 glasovi proti 348. Tako je še enkrat raztrgala svoj mandat, še enkrat je potrdila, da se je iz svabodno izvoljenega ljudskega predstavništva spremenila v uzurpatorski parlament enega razreda, še enkrat je priznala, da je sama prerezala mišice, ki so vezale parlamentarno glavo z narodovim telesom.
Če je izvršilna oblast s svojim predlogom za vzpostavitev splošne volilne pravice apelirala mimo narodne skupščine na ljudstvo, je apelirala zakonodajna oblast s svojim kvestorskim zakonom mimo ljudstva na armado. Ta kvestorski zakon naj bi ji zagotovil pravico do neposredne rekvizicije čet, pravico ustanoviti parlamentarno armado. Če je tako imenovala armado za razsodnika med seboj in ljudstvom, med seboj in Bonapartom, če je priznala armado za odločilno državno oblast, je morala na drugi strani potrditi, da se je že zdavnaj odrekla pravici, da bi ji zapovedovala. S tem da je razpravljala o pravici rekvizicije, namesto da bi takoj rekvirirala čete, je razkrila dvom v svojo lastno moč. S tem da je zavrgla kvestorski zakon, je javno priznala svojo nemoč. Ta zakon je propadel z manjšino 108 glasov, montanja je torej odločila. Ta je bila v položaju Buridanovega osla, sicer ne med dvema kupoma sena, da bi odločila, kateri je mikavnejši, pač pa med dvema porcijama batin, da bi odločila, katera je hujša. Na eni strani strah pred Changarnierom, na drugi strah pred Bonarpartom. Priznati moramo, da polažaj ni bil prav nič herojski.
18. novembra je bil k zakonu o občinskih volitvah, ki ga je predlagala stranka reda, predlagan amandma, naj bi za občinske volivce zadostovalo enoletno bivanje v občini namesto triletnega. Amandma je bil zavrnjen z enim samim glasom, toda ta edini glas se je izkazal takoj za pomoto. Stranka reda je s tem, da se je razbila v sovražne si frakcije, že zdavnaj izgubila svojo samostojno parlamentarno večino. Zdaj je pokazala, da v parlamentu sploh ni več večine. Narodna skupščina je postala nesklepčna. Njenih atomističnih sestavin ni vezala nobena kohezijska sila več, porabila je svojo poslednjo življenjsko moč, bila je mrtva.
In slednjič, buržoazna množica zunaj parlamenta je morala nekaj dni pred katastrofo še enkrat slovesno potrditi, da je potrgala svoje vezi s parlamentarno buržoazijo. Thiers, ki je bil kot parlamentarni junak še posebno hudo okužen z neozdravljivo boleznijo parlamentarnega kretinizma, je po smrti parlamenta iztuhtal z državnim svetom novo parlamentarno spletko, zakon o odgovornosti, ki naj bi predsednika vklenil v ustavne meje. Kakor je Bonaparte 15. septembra pri polaganju temelja za nove tržnice v Parizu kot drugi Masaniello očaral dames des halles, branjevke z ribami - vsekakor je ena branjevka z ribami glede realne moči odtehtala 17 grajskih gospodov - kakor je po predlažitvi kvestorsvkega zakona navdušil poročnike, ki jih je gostil v Elizejski palači, tako je potegnil zdaj, 25. novembra, za seboj industrijsko buržoazijo, ki se je zbrala v cirkusu, da bi iz njegovih rok sprejela nagradne kolajne za londonsko industrijsko razstavo.
Značilni del njegovega govora navajam po listu "Journal des Débats":
"Spričo tako nepričakovanih uspehov sem upravičen ponoviti, kako velika bi bila francoska republika, če bi ji bilo dovoljeno, da bi se posvetila svojim realnim interesom in reformirala svoje ustanove, namesto da jo venomer motijo na eni strani demagogi, na drugi strani monarhične halucinacije. (Z vseh strani amfiteatra glasno, viharno in ponovno ploskanje). Monarhične halucinacije ovirajo vsakršen napredek in vse solidne industrijske panoge. Namesto napredka imamo samo boj. Vidimo može, ki so bili prej najbolj goreči podporniki kraljevske avtoritete in prerogative, kako postajajo pristaši konventa, samo da bi oslabili avtoriteto, ki je izšla iz splošne volilne pravice. (Glasno in ponovno ploskanje.) Vidimo može, ki so največ pretrpeli zaradi revolucije in ki so najbolj tožili zaradi nje, kako izzivajo zdaj novo revolucijo, samo da bi vklenili v spone narodovo voljo ... Obljubljam vam mir za prihodnost itd., itd. (Bravo, bravo, viharen bravo.)'"
Tako kliče industrijska buržoazija svoj servilni bravo državnemu udaru z dne 2. decembra, uničenju parlamenta, propadu svojega lastnega gospostva, Bonapartovi diktaturi. Pritrjujočemu grmenju 25. novembra je 4. decembra odgovorilo grmenje topov in na hišo gospoda Sallandrouza, ki je najbolj vneto ploskal, je padlo največ granat.
Ko je Cromwell razpustil dolgi parlament, je sam šel tjakaj, se postavil v sredino, potegnil svojo uro iz žepa, da bi parlament ne živel niti minute dlje, kakor mu je določil, in je izgnal vsakega njegovega posameznega člana s šegavim zmerjanjem. Napoleon, manjši od svojega vzornika, se je napotil 18. brumaira v zakonadajno skupščino in ji prebral, četudi s tesnobnim glasom, njeno smrtno obsodbo. Drugi Bonaparte, ki je sicer razpolagal s čisto drugačno izvršilno oblastjo kakor Cromwell ali Napoleon, ni iskal svojega vzora v letopisih svetovne zgodovine, temveč v letiopisih Družbe 10. decembra, v letopisih kriminalnega sodstva. Okradel je Francosko banko za 25 milijonov frankov, kupil generala Magnana za en milijon, vojake kos za kosom po 15 frankov in z žganjem, se sešel skrivaj kakor tat ponoči s svojimi pajdaši, ukazal vdreti v hiše najnevarnejših parlamentarnih voditeljev in jih vzgnati iz njihovih postelj in zapreti Cavaignaca, Lamoriciéra, Le Flója, Changarniera, Charrasa, Thiersa, Baza itd., zasesti s četami glavne pariške trge in poslopje parlamenta ter navsezgodaj nalepiti po vseh zidovih bahavo kričeče lepake, naznanjajoče razpust narodne skupščine in državnega sveta, vzpostavitev splošne volilne pravice in obsedno stanje v seinskem departmaju. Na enak način je objavil kmalu nato v "Moniteurju" ponarejen dokument, da so se zbrale okrog njega vplivne parlamentarne osebnosti kot državni sosvet.
V občinskem poslopju desetega mestnega okraja zbrani okrnjeni parlament, ki so ga v glavnem sestavljali samo legitimisti in orleanisti, je sklenil med vzklikanjem: "Živela republika!" Bonapartovo odstavitev, zaman podžigal množico, ki je prodajala zijala pred poslopjem, dokler ga nazadnje niso odvlekli pod stražo afriških ostrostrelcev najprej v vojašnico d'Orsay, nato pa so ga strpali v jetniške vozove in prepeljali v ječe v Mazasu, Hamu in Vincennesu. Tak je bil konec stranke reda, zakonadajne skupščine in februarske revolucije.
Preden pohitimo k sklepu, povzemimo na kratko njeno zgodovino:
1. Prvo obdobje. Od 24. februarja do 4. maja 1848. Februarsko obdobje. Prolog. Opojnost vsesplošnega bratenja.
2. Drugo obdobje. Obdobje konstituiranja republike in ustavodajne skupščine.
a. Od 4. maja do 25. junija 1848. Boj vseh razredov proti proletariatu. Poraz proletariata v junijskih dneh.
b. Od 25. junija do 10. decembra 1848. Diktatura čistih buržoaznih republikancev. Osnutek ustave. Razglasitev obsednega stanja v Parizu. Buržoazna diktatura odpravljena 10. decembra z izvolitvijo Bonaparta za predsednika.
c. Od 20. decembra 1848 do 28. maja 1849. Boj ustavodajne skupščine z Bonapartom in z njim združeno stranko reda. Propad ustavadajne skupščine. Padec republikanske buržoazije.
3. Tretje obdobje. Obdobje ustavne republike in zakonodajne narodne skupščine.
a. Od 28. maja 1849 do 13. junija 1849. Boj malomeščanstva z buržoazijo in Bonapartom. Poraz malomeščanske demokracije.
b. Od 13. junija 1849 do 31. maja 1850. Parlamentarna diktatura stranke reda, ki dopolni svoje gospostvo z odpravo splošne volilne pravice, izgubi pa parlamentarno ministrstvo.
c. Od 31. maja 1850 do 2. decembra 1851. Boj med parlamentarno buržoazijo in Bonapartom.
(1) Od 31. maja 1850 do 12. januarja 1851. Parlament izgubi vrhovno poveljstvo nad armado.
(2) Od 12. januarja do 11. aprila 1851. Parlament podleže v poskusih, da bi se spet polastil administrativne oblasti. Stranka reda izgubi samostojno parlamentarno večino. Njena koalicija z republikanci in z montanjo.
(3) Od 11. aprila do 9. oktobra 1851. Poskusi z revizijo, fuzijo in pronogacijo. Stranka reda razpade v svoje posamezne sestavine. Prelom buržoaznega parlamenta in buržoaznega tiska z buržoazno množico se utrdi.
(4) Od 9. oktobra do 2. decembra 1851. Odkrit prelom med parlanentom in izvršilno oblastjo. Parlament izdihne in podlže, ko so ga pustili na cedilu lastni razred, armada in vsi drugi razredi. Propad parlamentarnega režima in buržoaznega gospostva. Bonapartova zmaga. Parodija cesarske restavracije.
[45] "L'Assemblée nationale" ("Narodna skupščina") - monarhistično-legitimistični dnevnik, ki je izhajal od 1848 do 1857.
[46] Legitimisti so se za časa restavracije razhajali v temle: Ludvik XVII. in Villéle sta vztrajala pri previdnem izvajanju reakcionarnih ukrepov, medtem ko sta se grof d'Artois (po letu 1824 kralj Karl X.) in Polignac zavzemala za popolno obnovitev predrevolucijske ureditve. Pariška graščina Tuilerije je bila rezidenca Ludvika XVIII., Pavillon Marsan (zgradba v okviru te graščine) pa bivališče grofa d'Artois.
[47] Prva mednarodna trgovinska in industrijska razstava (od maja do oktobra 1851).
[48] "Economist", 10. januarja 1852.
[49] "Skupščinski vestnik", protibonapartistični dnevnik, ki je izhajal leta 1851.