Mezda, cena in profit
Naš prijatelj Weston se drži latinskega pregovora “repetitio est mater studiorum”, to se pravi, ponavljanje je mati učenja, in zato je svojo prvotno dogmo ponovil v novi obliki, namreč, da bi se skrčenjem denarnega obtoka, ki bi ga povzročile povišane mezde, zmanjšal kapital itd. Ker sem že obdelal njegovo fantaziranje o denarnem obtoku, se mi zdi popolnoma nekoristno, da bi se zaustavljal ob namišljenih sklepih, o katerih si umišlja, da morajo izvirati iz njegove namišljene nezgode v obtoku. Zato bom rajši kar takoj skušal reducirati njegovo dogmo, ki je vseskozi ena in ista, čeprav jo je ponovil v toliko različnih oblikah, na njen najpreprostejši teoretični izraz.
Na kako nekritičen način je obdelal svoj predmet, vam bo postalo jasno že iz ene same pripombe. Mož je zoper povišanje mezd ali zoper visoke mezde, ki bi bile rezultat takega povišanja. Toda vprašam ga: Kaj pa so visoke mezde in kaj so nizke mezde? Zakaj je na primer 5 šilingov na teden nizka mezda in 20 šilingov na teden visoka mezda? Če je 5 malo v primeri z 20, tedaj je 20 še manj v primeri z 200. Če bi moral kdo predavati o termometru in bi začel deklamirati o visokih in nizkih stopinjah temperature, bi mi s tem prav nič ne obogatil mojega znanja. Najprej mi mora povedati, kako se določa ledišče in kako vrelišče in kako ti osnovni točki določajo naravni zakoni, ne pa kakšne muhe prodajalcev ali izdelovalcev termometrov. No, kar se tiče mezd in profitov, pa občan Weston ne le da ni izvajal takih osnovnih točk iz ekonomskih zakonov, temveč se mu celo niti potrebno ni zdelo, da bi jih skušal odkriti. Zadovoljil se je s tem, da je sprejel običajne ljudske izraze “nizko” in “visoko” kakor nekaj, kar ima čisto določen pomen, čeprav je samo po sebi jasno, da je mogoče govoriti o visokih in nizkih mezdah le, če se jih primerja z neko osnovno mero, s katero se meri njihova višina.
Ne bo mi mogel pojasniti, zakaj dajejo določeno množino denarja za določeno množino dela. Če bi mi odgovoril: “To določa zakon o ponudbi in povpraševanju,” bi ga kar takoj vprašal, kakšen zakon pa določa ponudbo in povpraševanje sámo. In tak ugovor bi mu takoj spodnesel tla. Razmerje med ponudbo dela in povpraševanjem po delu se nenehoma spreminja in z njim se spreminjajo tudi tržne cene dela. Če je povpraševanje večje od ponudbe, se mezde višajo; če je ponudba večja od povpraševanja, se mezde nižajo, čeprav bi bilo v takšnih okoliščinah morda potrebno dognati pravo stanje povpraševanja in ponudbe, npr. s kako stavko ali na kak drugačen način. Če pa priznavate ponudbo in povpraševanje za zakon, ki ureja mezde, tedaj bi bilo prav tako otročje kakor nekoristno razvnemati se proti povišanju mezd, ker je po najvišjem zakonu, na katerega se sklicujete, periodično povišanje mezd prav tako nujno in zakonito kakor periodično znižanje mezd. Če pa ne priznavate ponudbe in povpraševanja za zakon, ki ureja mezde, tedaj ponavljam vprašanje: zakaj dajemo določeno množino denarja za določeno množino dela?
Toda oglejmo si zadevo z nekoliko širšega stališča; vsekakor bi bili v hudi zmoti, če bi si domišljali, da določata vrednost delu ali kateremukoli drugemu blagu navsezadnje ponudba in povpraševanje. Ponudba in povpraševanje ne regulirata nič drugega kakor le začasna nihanja tržnih cen. Pojasnita vam lahko, zakaj se tržna cena nekega blaga povzpne nad njegovo vrednost ali zdrkne pod njo, nikdar pa ne moreta razložiti te vrednosti same. Recimo, da sta ponudba in povpraševanje v ravnotežju ali, kakor se izražajo ekonomisti, da se krijeta. No, prav v tistem trenutku, ko se te dve nasprotni sili izenačita, paralizirata druga drugo in prenehata delovati v tej ali oni smeri. V trenutku, ko sta ponudba in povpraševanje v ravnotežju in zato prenehata delovati, se tržna cena blaga sklada z njegovo resnično vrednostjo, z normalno ceno, okoli katere nihajo tržne cene. Ko raziskujemo naravo te vrednosti, nimamo torej prav nič opraviti s tem, kako vplivata ponudba in povpraševanje začasno na tržne cene. Isto velja za mezde in tudi za cene vsakega drugega blaga.