Mezda, cena in profit
1. Potem ko smo pokazali, da je periodični odpor delavcev proti znižanju mezd in da so njihovi periodično ponavljajoči se poskusi doseči povišanje mezd neločljivi od mezdnega sistema in da jih narekuje že samo dejstvo, da je delo uvrščeno v kategorijo blaga in torej podvrženo zakonom, ki regulirajo splošno gibanje cen; potem ko smo nadalje pokazali, da bi bila posledica splošnega povišanja mezd znižanje splošne profitne mere, da bi pa to ne vplivalo na poprečne cene blaga ali njegovo vrednost, se poraja končno vprašanje, koliko sme delo upati, da bo doseglo uspeh v tem nepretrganem boju med kapitalom in delom.
Lahko bi odgovoril s posplošitvijo in dejal, da se bo tako kakor pri vsem drugem blagu tudi pri delu njegova tržna cena v daljšem obdobju prilagodila njegovi vrednosti: da bo torej delavec kljub vsemu nihanju navzgor in navzdol, pa naj napravi, kar hoče, poprečno dobil samo vrednost svojega dela, ki se izraža kot vrednost njegove delovne sile, to pa določa vrednost življenjskih potrebščin, potrebnih za njeno vzdrževanje in obnavljanje; in vrednost življenjskih potrebščin konec koncev določa količina dela, ki je potrebna za njihovo produkcijo.
Vendar je nekaj posebnosti, po katerih se loči vrednost delovne sile ali vrednost dela od vrednosti vsega drugega blaga. Vrednost delovne sile sestavljata dve prvini – prva je čisto fizična, druga pa zgodovinska ali družbena. Njeno skrajno mejo določa fizična prvina, to se pravi: da bi se delavski razred ohranil in obnavljal, da bi si za trajno zagotovil svoj fizični obstoj, mora dobivati življenjske potrebščine, ki so absolutno potrebne za njegovo življenje in razmnoževanje. Vrednost teh nujno potrebnih življenjskih potrebščin je torej skrajna meja vrednosti dela. Po drugi strani je tudi dolgost delovnega dne omejena s skrajnimi, čeprav zelo prožnimi mejami. Njeno skrajno mejo določa delavčeva fizična moč. Če prekorači dnevno izčrpavanje njegove življenjske moči neko mero, se le-ta ne more dan za dnem znova udejstvovati. Kakor sem dejal, pa je ta meja zelo prožna. Naglo si sledeči slabotni in malo let živeči rodovi bodo prav tako dobro oskrbovali delovni trg kakor vrsta krepkih in dolgo let živečih rodov.
Poleg te čisto fizične prvine določa vrednost dela v vsaki deželi še tradicionalna življenjska raven. Ta raven ni samo fizično življenje, temveč je to zadovoljevanje določenih potreb, ki se porajajo iz družbenih razmer, v katerih ljudje žive in se vzgajajo. Angleška življenjska raven lahko zdrkne na irsko; življenjska raven nemškega kmeta na raven livonskega kmeta. O tem, kako važno vlogo imajo v tem pogledu zgodovinska tradicija in družbene šege, se lahko poučite iz dela g. Thorntona “Overpopulation” [“Prenaseljenost”], v katerem pisatelj kaže, da se v različnih kmetijskih okrožjih v Angliji še danes poprečne mezde bolj ali manj razlikujejo med seboj v skladu z bolj ali manj ugodnimi okoliščinami, v katerih so se ta okrožja osvobodila tlačanstva.
Ta zgodovinska ali družbena prvina, ki stopa v vrednost dela, se lahko okrepi ali oslabi ali celo popolnoma izgine, tako da ne ostane nič razen fizične meje. Med protijakobinsko vojno, ki se je vnela, kakor je pravil stari George Rose, nepopravljivi uživalec davkov in sinekur, da bi tolažbe naše svete vere obvarovala pred napadi francoskih brezvercev, so pošteni angleški zakupniki, o katerih sem tako spoštljivo govoril na enem izmed naših prejšnjih sestankov, potisnili mezde kmetijskih delavcev celo pod ta čisto fizični minimum, za fizično ohranitev rodu potrebno razliko pa so nadomestili z zakonom o revežih. To je bil slavni način, kako so spreminjali mezdnega delavca v sužnja in Shakespearovega ponosnega svobodnjaka v pavperja.
Če primerjate standardne mezde ali vrednosti dela v različnih deželah in če jih primerjate v različnih zgodovinskih dobah iste dežele, boste ugotovili, da tudi vrednost dela sama ni stalna, temveč spremenljiva velikost, celo če predpostavljate, da ostanejo vrednosti vsega drugega blaga nespremenjene.
Podobna primerjava bi pokazala, da se ne spreminjajo samo tržne mere profita, temveč tudi njegove poprečne mere.
Kar pa se tiče profitov, ni zakona, ki bi določal njihov minimum. Ne moremo reči, kje je skrajna meja, do katere se lahko znižajo. In zakaj ne moremo določiti te meje? Zato, ker ne moremo določiti maksimuma mezd, čeprav lahko določimo njihov minimum. Samo to lahko rečemo, da ustreza, če so določene meje delovnega dneva, maksimum profita fizičnemu minimumu mezde; in da ustreza, če je mezda določena, maksimum profita takemu podaljšanju delovnega dneva, ki ga dopuščajo delavčeve fizične moči. Maksimum profita omejujeta torej fizični minimum mezde in fizični maksimum delovnega dneva. Jasno je, da je med obema mejama te maksimalne profitne mere možna neskončna skala variacij. Njena resnična stopnja se določa le z nepretrganim bojem med kapitalom in delom, v katerem si kapitalist neprenehoma prizadeva znižati mezdo na njen fizični minimum in raztegniti delovni dan na njegov fizični maksimum, medtem ko pritiska delavec nenehno v nasprotni smeri.
Vprašanje se reducira na vprašanje o razmerju med silami obeh borcev.
2. Kar se tiče omejitve delovnega dneva v Angliji kakor v vseh drugih deželah, ni do omejitve prišlo nikoli drugače kakor z vmešavanjem zakonodaje. Če delavci ne bi nenehno pritiskali od zunaj, bi ne bilo nikdar tega vmešavanja. Vsekakor se pa ta rezultat ni dal doseči s privatnim dogovorom med delavci in kapitalisti. Prav ta nujnost splošne politične akcije dokazuje, da je v svoji čisto ekonomski akciji kapital močnejša stran.
Kar se tiče mejá vrednosti dela, je odvisna njena dejanska določitev vedno od ponudbe in povpraševanja, mislim namreč od povpraševanja po delu na strani kapitala in od ponudbe dela na strani delavcev. V kolonialnih deželah je ta zakon ponudbe in povpraševanja ugodnejši za delavca.9 Od tod tudi razmeroma visoka raven mezd v Združenih državah. Kapital lahko tam napreza vse svoje sile; vendar ne more preprečiti, da se ne bi delovni trg stalno izpraznjeval, ker se mezdni delavci nenehoma spreminjajo v neodvisne kmete, ki sami gospodarijo. Položaj mezdnega delavca je za zelo velik del Amerikancev samo prehodno stanje, o katerem so trdno prepričani, da se ga bodo prej ali slej osvobodili. Da bi popravila to stanje v kolonijah, se je materinsko skrbna britanska vlada za nekaj časa oprijela tako imenovane moderne kolonizacijske teorije; to je: umetno je povišala ceno zemlje v kolonijah, da bi preprečila prehitro spreminjanje mezdnih delavcev v neodvisne kmete.
Toda preidimo zdaj k starim civiliziranim deželam, v katerih gospoduje kapital vsemu produkcijskemu procesu. Vzemimo npr. povišanje mezd kmetijskih delavcev v Angliji od 1. 1849 do 1. 1859. Kaj je bila njegova posledica? Zakupniki niso mogli povišati vrednosti pšenice, kakor bi jim svetoval naš prijatelj Weston, še celo njenih tržnih cen ne. Nasprotno, sprijazniti so se morali z njihovim znižanjem. Toda v teh enajstih letih so uvedb vsakovrstne stroje, začeli so uporabljati znanstvene metode, spremenili so del orne zemlje v pašnike, povečali so obseg farm in s tem obseg produkcije; in ko so s temi in drugimi ukrepi zmanjšali povpraševanje po delu, ker so z njimi povečali njegovo produktivno silo, so dosegli, da je postalo kmetijsko prebivalstvo spet relativno preštevilno. To je splošna metoda:, s katero kapital v starih, davno naseljenih deželah hitreje ali počasneje reagira proti povišanju mezd. Ricardo je pravilno pripomnil, da stroji stalno konkurirajo delu in da jih je pogosto mogoče uvesti šele, kadar doseže cena dela določeno višino; toda uporaba strojev je le ena izmed mnogih metod za povečanje produktivne sile dela. Prav isti razvoj, ki povzroča, da je nekvalificiranega dela relativno preveč, poenostavlja na drugi strani kvalificirano delo in mu tako manjša vrednost.
Isti zakon se uveljavlja tudi v drugačni obliki. Z razvojem produktivne sile dela se pospešuje akumulacija kapitala, celo kljub relativno visoki ravni mezd. Iz tega bi morda kdo sklepal, kakor je Adam Smith – in v njegovem času je preživljala moderna industrija šele svoja otroška leta – da mora pospešena akumulacija kapitala nagniti tehtnico v korist delavcu, ker mu zagotavlja čedalje večje povpraševanje po njegovem delu. Izhajajoč iz istega stališča so se mnogi sodobni publicisti čudili, kako to, da se niso mezde bolj povišale, ko se je vendar angleški kapital v zadnjih dvajsetih letih veliko hitreje množil kakor angleško prebivalstvo. Toda hkrati z napredkom v akumulaciji se dogajajo čedalje večje spremembe v sestavi kapitala. Tisti del celotnega kapitala, ki sestoji iz fiksnega kapitala, strojev, surovin, produkcijskih sredstev v vseh mogočih oblikah, narašča hitreje kakor drugi del kapitala, ki se izdaja za mezde ali za nakup dela. Ta zakon so bolj ali manj natančno ugotovili Barton, Ricardo, Sismondi, profesor Richard Jones, profesor Ramsay, Cherbuliez in drugi.
Če je bilo razmerje med tema dvema prvinama kapitala prvotno 1 : 1, bo postalo z napredkom industrije 5 : 1 itd. Če je od celotnega kapitala v višini 600 naloženih 300 v orodju, surovinah itd., 300 pa v mezdah, je treba celotni kapital samo podvojiti, da se ustvari povpraševanje po 600 delavcih namesto po 300. Če pa je od kapitala v višini 600 naloženih 500 v strojih, materialu itd., samo 100 pa v mezdah, se mora isti kapital povečati od 600 na 3.600, da se ustvari povpraševanje po 600 delavcih kakor v prejšnjem primeru. Z napredkom industrije torej povpraševanje po delu zaostaja za akumulacijo kapitala. Še bo naraščalo, toda naraščalo bo v stalno padajočem razmerju v primeri z naraščanjem kapitala.
Teh nekaj opomb zadostuje, da pokažem, kako mora ves razvoj moderne industrije nagibati tehtnico čedalje bolj v korist kapitalistu in v škodo delavcu in da torej splošna tendenca kapitalistične produkcije ni povišati poprečno raven mezd, temveč znižati jo ali potisniti vrednost dela bolj ali manj do njene minimalne meje. Ker je tendenca stvari v tem sistemu taka, ali se to pravi, da se mora delavski razred odpovedati svojemu odporu proti nasilju kapitala in da mora opustiti svoje poskuse čimbolj izkoristiti priložnostne ugodne možnosti za začasno izboljšanje svojega položaja? Če bi delavski razred tako ravnal, bi sam sebe ponižal na raven brezoblične množice uničenih ubogih par, za katere ni več rešitve. Mislim, da sem pokazal, kako so njihovi boji za normalne mezde pojavi, ki so v neločljivi zvezi z vsem mezdnim sistemom, da so v devetindevetdesetih primerih od stotih njihovi napori povišati mezde le napori ohraniti obstoječo vrednost dela in da je nujnost boja s kapitalistom za ceno dela v najtesnejši zvezi z delavčevim položajem, v katerem mora delavec prodajati sam sebe kot blago. Če bi delavci v svojih vsakdanjih sporih s kapitalom figarsko popuščali, bi s tem sami sebe onesposabljali za kakršnokoli večje gibanje.
Hkrati in sploh ne glede na splošno tlako, ki jo vključuje mezdni sistem, pa ne sme delavski razred precenjevati končnih učinkov teh vsakdanjih bojev. Pozabiti ne sme, da se bori proti učinkom, ne pa proti vzrokom teh učinkov; da sicer gibanje navzdol zaustavlja, ne spreminja mu pa smeri; da uporablja blažilna sredstva, ki pa bolezni ne zdravijo. Ne sme se torej izgubljati izključno v teh neogibnih praskah, katere nenehoma izzivajo nasilje kapitala, ki mu ni kraja, ali spremembe na trgu. Razumeti mora, da ustvarja sedanji sistem kljub vsej bedi, v katero ga peha, tudi materialne pogoje in družbene oblike, ki so potrebne za ekonomsko preosnovo družbe. Namesto konservativnega gesla: “Poštena dnevna mezda za pošteno dnevno delo!” mora napisati na svojo zastavo revolucionarno geslo: “Proč z mezdnim sistemom!”
Po tem zelo dolgem in – bojim se – utrudljivem razlaganju, ki sem se ga moral lotiti, da bi vsaj kolikor toliko osvetlil predmet razprave, končujem s predlogom, da se sprejmejo tile sklepi:
1. Splošno povišanje ravni mezd bi imelo za posledico znižanje splošne profitne mere, toda na splošno ne bi vplivalo na cene blaga.
2. Splošna tendenca kapitalistične produkcije je znižati, ne pa povišati poprečno normalno mezdo.
3. Sindikati delujejo dobro kot središča odpora proti nasilju kapitala. Uspeh izostane deloma, brž ko svoje moči ne uporabljajo stvari primerno. Uspeh izostane povsem, brž ko se omejujejo na majhne praske z učinki obstoječega sistema, namesto da bi ga hkrati skušali spremeniti, namesto da bi uporabljali svoje organizirane sile kot vzvod za dokončno osvoboditev delavskega razreda, to je za dokončno odpravo mezdnega sistema.
9 Glej “Kapital”, I. zvezek, 25. poglavje, pripomba 253 (slov. izdaja str. 861): “Gre za prave kolonije, deviško zemljo, ki jo kolonizirajo svobodni priseljenci. V ekonomskem pogledu so Združene države še vedno kolonialno področje Evrope. Sicer pa spadajo semkaj tudi tiste stare naselbine, Kjer so se z ukinitvijo suženjstva razmere popolnoma spremenile.” Odkar je vsa zemlja v kolonijah razdeljena, je prehajanje mezdnih delavcev v neodvisne producente postalo nemogoče. – Uredn.