Friedrich Engels
Napisano: marec 1868;
Prvič izdano: Demokratisches Wochenblatt, 21. in 28. marec 1868;
Vir: MEID, IV. zvezek, Cankarjeva Založba, 1968;
Prepis/HTML markacija: A.M..
Že oktobra 1867, kmalu po izidu prvega zvezka Marxovega »Kapitala«, se je Engels lotil pisanja recenzij za celo vrsto nemških listov, da bi tako razbil zaroto molčanja, s katero je nemška uradna znanost sprejela izid tega Marxovega dela.
Tole recenzijo je v prvi polovici marca 1868 napisal za delavski list »Demokratisches Wochenblatt« (»Demokratski tednik«), ki jo je objavil 21. in 28. marca 1868 brez podpisa. Leta 1871 jo je znova objavil list »Volkstaat« (»Ljudska država«).
Odkar so kapitalisti in delavci na svetu, še ni izšla knjiga, ki bi bila za delavce tako pomembna, kakor je ta. Odnos med kapitalom in delom, tečaj, okrog katerega se vrti ves naš sedanji družbeni sistem, je tu prvič znanstveno razložen, in sicer s temeljitostjo in natančnostjo, kakršno je zmogel samo Nemec. Kakor so sicer bili in bodo ostali dragoceni spisi Owna, Saint-Simona, Fouriera – je vendar bilo šele Nemcu dano vzpeti se na višino, s katere lahko zreš na vse področje sodobnih družbenih odnosov jasno in pregledno, kakor zre na niže ležeče pokrajine tisti, ki stoji na najvišjem vrhu.
Dosedanja politična ekonomija nas uči, da je delo vir vsega bogastva in mera vseh vrednosti in da imata zato dva predmeta, katerih izdelava zahteva enak delovni čas, tudi enako vrednost; ker pa se povprečno dajo menjati med seboj samo enake vrednosti, je nujno, da se tako tudi zamenjujejo. Hkrati pa uči, da obstoji neke vrste nakopičeno delo, ki se imenuje v politični ekonomiji kapital; da ta kapital s pomožnimi viri, ki jih obsega, stokrat in tisočkrat stopnjuje produktivnost živega dela ter zahteva za to neko povračilo, ki mu pravimo profit ali dobiček. Kakor vsi vemo, je v resnici tako, da postajajo profiti nakopičenega mrtvega dela čedalje večji, kapitali kapitalistov čedalje ogromnejši, medtem ko postaja mezda živega dela čedalje manjša, množica delavcev, ki žive zgolj od delovne mezde, pa čedalje številnejša in čedalje bolj revna. Kako naj se razreši to protislovje? Kako more preostati profit za kapitalista, če dobi delavec povrnjeno celotno vrednost dela, ki jo vloži v svoj produkt? Ker pa se zamenjujejo samo enake vrednosti, bi to vendar moralo tako biti. In po drugi strani, kako se morejo zamenjavati enake vrednosti, kako more delavec dobiti za svoj produkt celotno vrednost, če se ta produkt, kakor priznavajo mnogi ekonomisti, razdeli medenj in kapitalista? Dosedanja politična ekonomija stoji pred tem protislovjem brez moči ter piše in jeclja o njem zmedene, prazne besede. Celo dosedanji socialistični kritiki politične ekonomije niso znali kaj več kakor to, da so poudarjali to protislovje; razrešil ga ni nihče vse dotlej, dokler ni zdaj končno Marx raziskal, kako poteka proces nastanka tega profita, in sicer prav do njegovega izvira, in je s tem tudi vse pojasnil.
Ko preučuje razvoj kapitala, izhaja Marx iz preprostega, splošno priznanega dejstva, da večajo kapitalisti svoj kapital z menjavo: za svoj denar kupijo blago in ga nato prodajo za več denarja, kakor jih je stalo blago. Kapitalist npr. kupi bombaža za 1000 tolarjev in ga proda za 1100 tolarjev, »zasluži« torej 100 tolarjev. Ta presežek 100 tolarjev preko prvotnega kapitala imenuje Marx presežno vrednost. Iz česa nastaja ta presežna vrednost? Ekonomisti trdijo, da se zamenjujejo samo enake vrednosti, in to na področju abstraktne teorije tudi drži. Nakup in preprodaja bombaža torej prav tako ne moreta ustvariti presežne vrednosti, kakor je ne more ustvariti zamenjava srebrnega tolarja za 30 srebrnih grošev in ponovna zamenjava drobiža za srebrni tolar, pri čemer ne postaneš ne bogatejši ne revnejši. Presežna vrednost pa tudi ne more nastati iz tega, da prodajajo prodajalci blago nad njegovo vrednostjo ali da ga kupci kupujejo pod njegovo vrednostjo, ker je vsak zapovrstjo zdaj kupec, zdaj prodajalec in bi se potemtakem vse spet izenačilo. Prav tako ne more izvirati od tod, da bi kupci in prodajalci drug drugega sleparili, kajti to ne bi ustvarilo nobene nove ali presežne vrednosti, marveč bi se obstoječi kapital le drugače razdelil med kapitalisti. A čeprav kapitalist kupi blago po njegovi vrednosti in ga po njegovi vrednosti tudi proda, izvleče več vrednosti, kakor je je vložil. Kako je to mogoče?
Kapitalist dobi v sedanjih družbenih odnosih na blagovnem trgu blago, ki ima to posebno lastnost, da je njegova potrošnja vir nove vrednosti, ustvarjanje nove vrednosti. To blago je – delovna sila.
Kaj je vrednost delovne sile? Vrednost vsakega blaga se meri po delu, ki je potrebno za njegovo izdelavo. Delovna sila obstoji v obliki živega delavca, ki potrebuje za svoj obstoj in za obstoj svoje družine, katera zagotavlja nadaljnji obstoj delovne sile tudi po njegovi smrti, neko količino življenjskih potrebščin. Delovni čas, ki je potreben za produkcijo teh življenjskih potrebščin, pomeni torej vrednost delovne sile. Kapitalist jo plača na teden in kupi s tem uporabo delavčevega tedenskega dela. Do tu se bodo gospodje ekonomisti glede vrednosti delovne sile še nekako strinjali z nami.
Zdaj pa spravi kapitalist svojega delavca na delo. V določenem času opravi delavec toliko dela, kolikor ga predstavlja njegova tedenska mezda. Če predstavlja delavčeva tedenska mezda tri delovne dni, je delavec, ki je začel delati v ponedeljek, v sredo zvečer vrnil kapitalistu celotno vrednost plačane mezde kapitalistu celotno vrednost plačane mezde. Mar potem neha delati? Nikakor ne. Kapitalist je kupil njegovo tedensko delo in delavec mora zadnje tri dni v tednu tudi še delati. To delavčevo presežno delo, delo preko časa, ki je potreben za povračilo njegove mezde, je vir presežne vrednosti, profita, stalno naraščajočega povečevanja kapitala.
Naj nihče ne reče, češ to je samovoljna domneva, da delavec s svojim delom v treh dneh povrne mezdo, ki jo je prejel, in da preostale tri dni dela za kapitalista. Ali potrebuje ravno tri dni, da povrne mezdo, ali pa dva ali štiri, je tu kajpak čisto vseeno in se to tudi spreminja glede na okoliščine; poglavitno pa je, da kapitalist razen dela, ki ga plača, iztisne tudi še delo, ki ga ne plača; to pa ni nikakršna samovoljna domneva, zakaj tisti dan, ko bi kapitalist trajno izžemal iz delavca samo toliko dela, kolikor mu ga z mezdo plača, tisti dan bi svojo delavnico zaprl, ker bi mu pač ves profit šel po vodi.
Tu imamo rešitev vseh omenjenih protislovij. Nastanek presežne vrednosti (katere precejšnji del sestavlja kapitalistov profit) je zdaj čisto jasen in naraven. Vrednost delovne sile se plačuje, toda ta vrednost je dosti manjša od vrednosti, ki jo kapitalist zna iztisniti iz delovne sile; prav ta razlika, neplačano delo, pa sestavlja dele kapitalista, ali natančneje – kapitalističnega razreda. Kajti celo profit, ki ga je v gornjem primeru iztisnil trgovec z bombažem iz svojega bombaža, nujno obstoji – če se niso zvišale cene bombažu iz neplačanega dela. Trgovec je bombaž pridal kakemu tovarnarju bombaževine, ki lahko razen teh 1000 tolarjev iztisne iz svojega izdelka še dobiček zase in si torej prisvojeno neplačano delo z njim deli. Ravno to neplačano delo pa vzdržuje vse člane družbe, ki ne delajo. Iz njega se plačujejo državni in občinski davki, kolikor zadevajo kapitalistični razred, iz njega se plačujejo zemljiške rente zemljiških posestnikov itd. Na njem sloni vse obstoječe družbeno stanje.
Na drugi strani pa bi bilo nesmiselno trditi, da je neplačano delo nastalo šele v sedanjih razmerah, ko opravljajo produkcijo na eni strani kapitalisti in na drugi strani mezdni delavci. Nasprotno. Zatirani razred je moral v vseh časih opravljati neplačano delo. V vsej dolgi dobi, ko je bilo suženjstvo vladajoča oblika organizacije dela, so morali sužnji delati veliko več, kakor jim je bilo povrnjeno v obliki življenjskih potrebščin. V dobi tlačanstva in vse do odprave kmečke tlake je bilo prav tako; tu je razlika med časom, v katerem je delal kmet za lastni življenjski obstoj, in med presežnim delom za zemljiškega gospoda celo otipljivo jasna, ker je prvo delo potekalo ločeno od drugega. Oblika se je dandanes spremenila, dejstvo pa je ostalo in prav dotlej, dokler »ima del družbe monopol na produkcijska sredstva, mora delavec, svoboden ali nesvoboden, dodajati delovnemu času, ki je potreben za njegovo vzdrževanje, še nekaj delovnega časa, da producira življenjske potrebščine za lastnika produkcijskih sredstev.« (Marx, str. 202) [1]
V prejšnjem članku [2] smo videli, da opravlja vsak delavec, ki ga zaposluje kapitalist, dvojno delo. V enem delu svojega delovnega časa vrača mezdo, ki mu jo plača kapitalist, in ta del dela imenuje Marx potrebno delo. Potem pa mora delati še dalje in v tem času producira za kapitalista presežno vrednost, katere precejšen del sestavlja profit. Ta del dela se imenuje presežno delo.
Mislimo si, da dela delavec tri dni v tednu, da bi povrnil svojo mezdo, in tri dni, da bi produciral presežno vrednost za kapitalista. Drugače povedano se to pravi, da dela pri dvanajsturnem delovnem dnevu šest ur na dan za svojo mezdo in šest ur za produkcijo presežne vrednosti. Iz tedna lahko iztisnemo samo šest, in celo če pritegnemo še nedeljo, samo sedem dni, toda iz vsakega posameznega dneva lahko iztisnemo šest, osem, deset, dvanajst, petnajst in celo več delovnih ur. Delavec je prodal kapitalistu za svojo dnevno mezdo en delovni dan. Kaj pa je delovni dan? Osem ali osemnajst ur?
Kapitalist je zainteresiran, da bi bil delovni dan kar se da dolg. Čim daljši je, tem več presežne vrednosti producira. Delavec pa čisto pravilno občuti, da se mu krivično odvzema vsaka ura dela, ki jo napravi več, kakor je potrebno, da povrne svojo mezdo; na svojem lastnem telesu mora občutiti, kaj se pravi predolgo delati. Kapitalist se bori za svoj profit, delavec pa za svoje zdravje, za nekaj ur dnevnega počitka, za to, da ne bi samo delal, spal in jedel, ampak se lahko tudi sicer uveljavljal kot človek. Mimogrede bodi omenjeno, da ni prav nič odvisno od dobre volje posameznih kapitalistov, ali se naj spustijo v ta boj ali ne, kajti konkurenca sili celo najbolj človekoljubne med njimi, da se pridružijo svojim kolegom in uvedejo prav tako dolg delovni čas kakor le-ti.
Boj za to, da se določi dolgost delovnega dne, traja od prvega nastopa svobodnih delavcev v zgodovini do današnjega dne. V različnih obrtih so še iz prejšnjih časov v veljavi različno dolgi delovni dnevi; toda v resnici se jih le redko držé. Samo tam, kjer delovni dan določa zakon in kjer ta bedi nad njegovim izpolnjevanjem, samo tam je zares mogoče trditi, da obstoji normalen delovni dan. To pa je izvedeno doslej skoraj edinole v industrijskih okrajih Anglije. Tu je določen deset urni delovni dan (10 1 ure pet dni, 7 1 v soboto) za vse ženske in za dečke od 13 do 18 let starosti; ker pa moški brez teh ne morejo delati, velja deseturni delovni dan tudi zanje. Ta zakon so si angleški tovarniški delavci priborili sami z dolgoletno vztrajnostjo, z najbolj žilavim in najtrdovratnejšim bojem proti tovarnarjem, s tiskovno svobodo, s pravico združevanja in zborovanja kakor tudi s tem, da so izrabljali razdore v vladajočem razredu. Ta zakon je postal zaščitnik angleških delavcev in se je polagoma razširil na vse velike industrijske panoge, lani [3] pa tudi skoraj na vse obrti, vsaj na vse tiste, v katerih so zaposlene ženske in otroci. O zgodovini te pravne ureditve delovnega dneva v Angliji vsebuje pričujoče delo zelo izčrpno gradivo. Prihodnji »Severn ški državni zbor« o moral obravnavati tudi obrtni red in s tem tudi ureditev tovarniškega dela. Pričakujemo, da se ne bo nobeden izmed poslancev, ki so jih izvolili nemški delavci, lotil razprave o tem zakonu, ne da bi se poprej temeljito seznanil z Marxovo knjigo. Tu se da veliko doseči. Razdori v vladajočih razredih so za delavce ugodnejši, kakor so le kdaj bili v Angliji, kajti splošna volilna pravica sili vladajoče razrede, da si prizadevajo pridobiti si naklonjenost delavcev. Štiri do pet zastopnikov proletariata pomeni v teh razmerah silo, če le znajo izkoristiti svoj položaj, če predvsem vedo, za kaj gre, česar buržoazija ne ve. Zato pa jim daje Marxova knjiga vse gradivo že kar pripravljeno v roke.
Preskočimo vrsto nadaljnjih zelo lepih analiz bolj teoretičnega pomena in se ustavimo še pri sklepnem poglavju, ki govori o akumulaciji ali kopičenju kapitala. Tu najdemo najprej dokaz, da kapitalistična produkcijska metoda, to se pravi tista produkcijska metoda, ki jo izvajajo na eni strani kapitalisti in na drugi strani mezdni delavci, reproducira vedno ne le kapitalistu njegov kapital, marveč hkrati znova tudi revščino delavcev; na ta način je poskrbljeno, da so vedno znova na eni strani kapitalisti, ki so lastniki vseh življenjskih potrebščin, vseh surovin in vsega delovnega orodja, na drugi strani pa velike množice delavcev, ki so prisiljene prodajati tem kapitalistom svojo delovno silo za neko količino življenjskih potrebščin; ta pa v najboljšem primeru komaj zadošča, da si ohranijo sposobnost za delo in vzgojé nov rod za delo sposobnih proletarcev. Kapital pa se ne le reproducira: nenehno se množi in veča – s tem pa se veča njegova moč nad neposedujočim razredom delavcev. In kakor se sam v čedalje večji meri reproducira, tako reproducira moderni kapitalistični produkcijski način v čedalje večji meri in čedalje večjem številu tudi razred neposedujočih delavcev. »Akumulacija kapitala reproducira kapitalistični odnos v razširjenem obsegu, več kapitalistov ali večje kapitaliste na tem polu, več mezdnih delavcev na onem... Akumulacija kapitala je torej pomnožitev proletariata.« (Str.600.) [4] Če pa je zaradi izpopolnjevanja strojev, izboljševanja kmetijstva itd. potrebno čedalje manj delavcev, da se producira ista količina produktov, če to izpopolnjevanje, se pravi ustvarjanje odvečnih delavcev, raste hitreje kakor rastoči kapital sam – kaj bo potem iz tega venomer večajočega se števila delavcev? Ti sestavljajo industrijsko rezervno armado, ki jo v času slabe ali povprečne prosperitete plačujejo pod vrednostjo njenega dela in neredno zaposlujejo ali pa jo prepuščajo javnemu ubožnemu skrbstvo, ki pa je kapitalističnemu razredu nenadomestljiva, posebno v času konjunkture – za kar nam je najboljši zgled Anglija – ter rabi vedno in povsod za to, da zlomi odporno silo redno zaposlenih delavcev in da se njihove mezde obdržé na nizki ravni. »Kolikor večje je družbeno bogastvo... toliko večja je relativna hiperpopulacija« (odvečno prebivalstvo) »ali industrijska rezervna armada. [...] Čim večja pa je ta rezervna armada v primeri z aktivno« (redno zaposleno) »delavsko armado, tem večje so množice konsolidirane« (stalne) »hiperpopulacije ali delavskega sloja, katerega revščina je v premem sorazmerju z mučnostjo njegovega dela. Čim večja sta končno v delavskem razredu plast Lazarjev in industrijska rezervna armada, tem večji je oficialni pavperizem. To je absolutni, splošni zakon kapitalistične akumulacije.« (Str. 631). [5]
To so, strogo znanstveno dokazano – in oficialni ekonomisti se skrbno ogibljejo že zgolj poskusa, da bi jih izpodbijali – nekateri izmed poglavitnih zakonov modernega, kapitalističnega družbenega sistema. Ali pa je s tem povedano vse? Nikakor ne. Prav tako kakor Marx z vso ostrostjo poudarja slabe strani kapitalistične produkcije, prav tako jasno dokazuje, kako je ta družbena oblika bila potrebna, da je razvila produktivne sile družbe do take stopnje, ki bo vsem članom družbe omogočila enak človeka vreden razvoj. Za to so bile vse prejšnje družbene oblike prerevne. Šele kapitalistična produkcija ustvarja bogastva in produktivne sile, ki so za to potrebne, hkrati pa ustvarja iz številnih in zatiranih delavcev družbeni razred, ki mora čedalje bolj in bolj zahtevati, da se ta bogastva in produktivne sile uporabijo za vso družbo – ne pa kakor dandanes le za en sam monopolistični razred.
1. Engels citira po prvi izdaji »Kapitala«. V slovenski izdaji str. 256. – Uredn.
2. Engels misli prvi del te recenzije. – Uredn.
3. Tj. leta 1867. – Uredn.
4. V slovenski izdaji str. 693. – Uredn..
5. V slovenski izdaji str. 728. – V novi nemški izdaji »Kapitala« (Dietz Verlag, Berlin 1962, str. 673) ni besed »relativna hiperpopulacija ali«, namesto izrazov »hiperpopulacije ali delavskega sloja« pa je le izraz »Übervölkerung«. – Uredn..