Karl Marx

Kritika gothskega programa


I

1. »Delo je vir vsega bogastva in vse kulture, in ker je koristno delo mogoče samo v družbi in z družbo, pripada donos dela neokrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe.«

 Prvi del paragrafa: »Delo je vir vsega bogastva in vse kulture.«

 Delo ni vir vsega bogastva. Narava je prav tako vir uporabnih vrednosti (in iz teh pač sestoji stvarno bogastvo!) kakor delo, ki je samo izraz neke naravne sile, človeške delovne sile.

 Navedeno frazo nahajamo v vseh otroških abecednikih in je pravilna toliko, kolikor predpostavlja, da se delo opravlja s pripadajočimi predmeti in sredstvi. Socialistični program pa takim buržoaznim frazam ne sme dovoliti, da bi zamolčale pogoje, ki jim šele dajo smisel. In kolikor se človek do narave, prvega vira vseh delovnih sredstev in delovnih predmetov, že vnaprej postavlja v odnos lastnika in ravna z njo kot s svojo, je njegovo delo vir uporabnih vrednosti, torej tudi bogastva. Meščani imajo zelo tehtne vzroke, da podtikajo delu nadnaravno ustvarjalno moč, kajti ravno iz odvisnosti dela od narave izhaja, da mora biti človek, ki nima druge lastnine kakor svojo delovno silo, v vseh družbenih in kulturnih razmerah suženj drugih ljudi, ki so se polastili delovnih pogojev. Le z njihovim dovoljenjem more delati, torej le z njihovim dovoljenjem živeti.

 Pa pustimo zdaj ta stavek, kakršen je, ali bolje, kakor je šepav. Kaj bi pričakovali za sklep? Očitno tole:

 »Ker je delo vir vsega bogastva, si tudi v družbi nihče ne more prilaščati bogastva, ki ne bi bilo produkt dela. Kdor torej sam ne dela, živi od tujega dela in si prisvaja tudi svojo kulturo na stroške tujega dela.«

 Namesto tega pa so z besednim vijakom »in ker« privili zraven drugi stavek, da so iz njega - in ne iz prvega - povzeli sklep.

 Drugi del paragrafa: »Koristno delo je mogoče samo v družbi in z družbo.«

 Iz prvega stavka zvemo, da je delo vir vsega bogastva in vse kulture, da torej tudi nobena družba ni mogoča brez dela. Zdaj pa zvemo nasprotno, da nobeno »koristno« delo ni mogoče brez družbe.

 Prav tako bi bili lahko rekli, da more samo v družbi nekoristno in celó obče škodljivo delo postati pridobitna panoga, da je mogoče le v družbi živeti od brezdelja itd. itd. - skratka, lahko bi bili prepisali vsega Rousseauja.

 In kaj je »koristno« delo? Pač le tisto delo, ki proizvaja nameravani koristni učinek. Divjak - in človek je divjak, odkar je nehal biti opica - ki ubija živali s kamnom, ki nabira plodove itd., opravlja »koristno« delo.

 Tretjič, sklep: »In ker je koristno delo mogoče samo v družbi in z družbo - pripada donos dela neokrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe.«

 Lep sklep! Če je koristno delo mogoče samo v družbi in z družbo, pripada donos dela družbi - in posameznemu delavcu pripada od tega donosa samo toliko, kolikor ni potrebno za vzdrževanje »pogoja« dela, družbe.

 In zares so zagovarjali to trditev v vseh časih zagovorniki vsakokratnega družbenega reda. Najprej pridejo zahteve vlade in vsega, kar se nanjo obeša, kajti ona je družbin organ za vzdrževanje družbenega reda; potem pridejo zahteve raznih vrst privatne lastnine, kajti razne vrste privatne lastnine so temelji družbe itd. Kakor se vidi, je mogoče take puhle fraze obračati, kakor kdo hoče.

 Neko pametno zvezo imata prvi in drugi del paragrafa samo v tejle obliki:

 »Delo postane vir bogastva in kulture samo kot družbeno delo« ali, kar je isto: »v družbi in z družbo.«

 Ta trditev je nesporno pravilna, kajti četudi posamično delo (predpostavljamo njegove stvarne pogoje) lahko ustvarja uporabne vrednosti, ne more ustvarjati ne bogastev in ne kulture.

 Toda prav tako nesporna je druga trditev:

 »V isti meri, kakor se delo družbeno razvija in postaja s tem vir bogastva in kulture, se razvijata tudi revščina in zapuščenost pri delavcu, bogastvo in kultura pri nedelavcu.«

 To je zakon vse dosedanje zgodovine. Namesto splošnih fraz o »delu« in »družbi« bi bilo treba določno pokazati, kako so v sedanji kapitalistični družbi končno ustvarjeni materialni itd. pogoji, ki delavce usposabljajo in silijo, da napravijo konec temu družbenemu prekletstvu.

 Dejansko pa je ves stilistično in vsebinsko paragraf tu zgolj zato, da napiše Lassallovo geslo o »neokrnjenem donosu dela« kot geslo na konico strankine zastave. Vrnem se še pozneje k »donosu dela«, »enaki pravici« itd., ker se ista trditev v nekoliko drugačni obliki ponavlja.

2. »V današnji družbi so delovna sredstva monopol kapitalističnega razreda; iz tega izvirajoča odvisnost delavskega razreda je vzrok revščine in sužnosti v vseh oblikah.«

 Ta iz statuta internacionale povzeti stavek je v tej »popravljeni« obliki napačen.

 V današnji družbi so delovna sredstva monopol zemljiških lastnikov (monopol zemljiške lastnine je celo temelj monopola kapitala) in kapitalistov. Statut internacionale ne imenuje v zadevnem odstavku niti tega niti onega razreda monopolistov. Govori le o »monopolu delovnih sredstev, tj. življenjskih virov«. Pristavek »življenjski viri« kaže dovolj jasno, da je všteta v delovna sredstva tudi zemlja.

 Popravek so dodali, ker je Lassalle iz zdaj splošno znanih razlogov napadal samo kapitalistični razred, ne zemljiških lastnikov. Na Angleškem kapitalist največkrat niti ni lastnik zemlje, na kateri stoji njegova tovarna.

3. »Osvoboditev dela zahteva, da se povzdignejo delovna sredstva v skupno lastnino družbe in kolektivno uredi vse delo s pravično razdelitvijo donosa dela.«

 »Da se povzdignejo delovna sredstva v skupno lastnino«, naj pomeni pač, »da se spremené v skupno lastnino«. Toda to le mimogrede.

 Kaj je »donos dela«? Produkt dela ali njegova vrednost? In v tem drugem primeru: ali celotna vrednost produkta ali samo tisti del vrednosti, ki ga je delo dodalo vrednosti porabljenih produkcijskih sredstev?

 »Donos dela« je nedoločna predstava, ki jo je uporabljal Lassalle namesto določnih ekonomskih pojmov.

 Kaj je »pravična« razdelitev?

 Ali ne trdijo bourgeois, da je sedanja razdelitev »pravična«? In ali ni dejansko edina »pravična« razdelitev na temelju sedanjega načina proizvodnje? Ali urejajo ekonomske odnose pravni pojmi ali izvirajo nasprotno pravni odnosi iz ekonomskih? Ali nimajo tudi socialistični sektaši najrazličnejših predstav o »pravični« razdelitvi?

 Da bi vedeli, kaj si moramo tokrat predstavljati pod frazo »pravična razdelitev«, moramo prvi paragraf primerjati z le-tem. Ta predpostavlja družbo, v kateri so »delovna sredstva skupna lastnina in je vse delo urejeno kolektivno«, v prvem paragrafu pa vidimo, da »pripada donos dela neokrnjeno in po enaki pravici vsem članom družbe«.

 »Vsem članom družbe«? Tudi tistim, ki ne delajo? Kje pa je tedaj »neokrnjeni donos dela«? Samo tistim članom družbe, ki delajo? Kje je tedaj »enaka pravica« vseh članov družbe?

 Toda »vsi člani družbe« in »enaka pravica« sta očitno le frazi. Jedro je v tem, da mora dobiti v tej komunistični družbi vsak delavec »neokrnjeni« lassalovski »donos dela«.

 Če razumemo izraz »donos dela« v smislu produkta dela, tedaj je kolektivni donos dela celotni produkt družbe.

 Od tega pa je treba odtegniti:

 Prvič: to, kar je potrebno, da se nadomestijo porabljena produkcijska sredstva.

 Drugič: dodatni del za razširitev produkcije.

 Tretjič: rezervni ali zavarovalni sklad proti nesrečam, motnjam zaradi naravnih pojavov itd.

 Ti odtegljaji od »neokrnjenega donosa dela« so ekonomska nujnost in njih velikost je treba določiti po obstoječih sredstvih in silah, deloma z verjetnostnim računom, nikakor pa jih ni mogoče izkalkulirati iz pravičnosti.

 Ostane drugi del celotnega produkta, ki je določen za potrošna sredstva.

 Preden pridemo do individualne delitve, je treba odtegniti še:

 Prvič: splošne upravne stroške, ki ne spadajo k produkciji.

 Ta del se takoj od začetka kar najznatneje zmanjša v primeri z današnjo družbo, in se zmanjšuje v isti meri, kakor se razvija nova družba.

 Drugič: to, kar je namenjeno za zadovoljitev splošnih potreb, kakor za šole, zdravstvene ustanove itd.

 Ta del že od začetka precej zraste v primeri z današnjo družbo, in se veča v isti meri, kakor se razvija nova družba.

 Tretjič: sklad za dela nezmožne itd., skratka za vse, kar spada danes k tako imenovanemu uradnemu skrbstvu za revne.

 Zdaj šele pridemo do tiste »razdelitve«, ki jo ima program - pod lassallovskim vplivom - na omejen način edino pred očmi, tj. k tistemu delu potrošnih sredstev, ki se razdeli med individualne producente kolektiva.

 »Neokrnjeni donos dela« se je neopazno že spremenil v »okrnjenega«, čeprav dobi producent posredno ali neposredno kot član družbe to, kar zgubi kot zasebni individuum.

 Kakor je izginila fraza o »neokrnjenem donosu dela«, tako izgine zdaj fraza o »donosu dela« sploh.

 V kolektivistični, na skupni lastnini produkcijskih sredstev temelječi družbi producenti svojih produktov ne menjavajo; prav tako se tudi delo, potrošeno za produkte, ne pojavlja kot vrednost teh produktov, kot neka njihova stvarna lastnost, ker zdaj - v nasprotju s kapitalistično družbo - individualno delo ni več po ovinku, marveč neposredno sestavni del celotnega dela. Izraz »donos dela«, ki zaradi svoje dvoumnosti tudi dandanes ni uporaben, zgubi tako vsak smisel.

 Družba, s katero imamo tu opraviti, je komunistična družba, ki se ni razvila na lastnih temeljih, temveč se, narobe, šele poraja iz kapitalistične družbe, ki se je torej v vseh pogledih, ekonomsko, moralno in duhovno, še drže materina znamenja stare družbe, iz neder katere izhaja. Zato prejema vsak posamezni producent - po odtegljajih - natanko to nazaj, kar ji daje. Kar ji je dal, je njegova individualna količina dela. Npr. družbeni delovni dan sestoji iz vsote individualnih delovnih ur. Individualni delovni čas posameznega producenta je tisti del družbenega delovnega dne, katerega je on prispeval, je njegov delež pri tem. Od družbe dobi potrdilo, da je prispeval toliko in toliko dela (po odbitku njegovega dela za družbene sklade), in s tem potrdilom dobi iz družbenih zalog toliko potrošnih sredstev, kolikor velja enaka količina dela. Isto količino dela, ki jo je dal družbi v eni obliki, dobi vrnjeno v drugi obliki.

 Očitno vlada tu isto načelo, ki urejuje blagovno menjavo, kolikor je ta menjava menjava enakih vrednosti. Vsebina in oblika sta spremenjeni, ker v spremenjenih okoliščinah nihče ne more dati kaj drugega kakor svoje delo, in ker na drugi strani ne more preiti v lastnino posameznika kaj drugega ko individualna potrošna sredstva. Kar pa se tiče razdelitve le-teh med posamezne producente, velja isto načelo kakor pri menjavi blagovnih ekvivalentov, menja se enaka količina dela v eni obliki za enako količino dela v drugi obliki.

 Enaka pravica je tu - v načelu - torej še vedno buržoazna pravica, čeprav si načelo in praksa nista več v laseh, medtem ko se pri blagovni menjavi menjavajo ekvivalenti samo v povprečju, ne v posameznih primerih.

 Kljub temu napredku ima ta enaka pravica še vedno buržoazne meje. Pravica producentov je sorazmerna njihovim delovnim prispevkom; enakost je v tem, da se meri z istim merilom, z delom. Toda eden lahko prekaša drugega telesno ali umsko, daje torej v istem času več dela ali lahko dela dalj časa; da pa se delo lahko uporablja za merilo, se mora določati po trajanju ali po intenzivnosti, sicer bi nehalo biti merilo. Ta enaka pravica je neenaka pravica za neenako delo. Ne priznava nobenih razrednih razlik, ker je vsak le delavec, kakor so drugi; molče pa priznava neenako individualno nadarjenost in zato neenako zmogljivost kot naravna privilegija. Je torej po svoji vsebini pravica neenakosti kakor vsaka pravica. Pravica lahko po svoji naravi obstaja samo v uporabljanju enakega merila; toda neenaki individui (in ti bi ne bili različni individui, če bi ne bili neenaki) se dajo meriti z enakim merilom samo, kolikor jih gledamo z enakega stališča, samo z določene strani, v tem primeru npr. samo kot delavce in v njih ne vidimo nič drugega, vse drugo odmislimo. Dalje: en delavec je oženjen, drugi ne, eden ima več otrok kakor drugi itd. itd. Pri enakem delovnem učinku in zato enakem deležu iz družbenega potrošnega fonda dobi potemtakem dejansko eden več kakor drugi, je eden bogatejši ko drugi itd. Da bi pa vse te pomanjkljivosti odpravili, bi pravica ne smela biti enaka, temveč neenaka.

 Toda te pomanjkljivosti so neizogibne v prvi fazi komunistične družbe, kakršna je pač po dolgih porodnih bolečinah izšla iz kapitalistične družbe. Pravo ne more biti nikdar na višji stopnji kakor ekonomska ureditev in od nje odvisni kulturni razvoj družbe.

 V neki višji fazi komunistične družbe, ko izgine zasužnjujoče podrejanje posameznikov delitvi dela in s tem tudi nasprotje med umskim in telesnim delom; ko delo ni več le sredstvo za življenje, temveč je sámo postalo prva življenjska potreba; ko se z vsestranskim razvojem posameznikov povečajo tudi njihove produktivne sile in ko vsi viri kolektivnega bogastva obilneje pritekajo - šele tedaj bo mogoče popolnoma prekoračiti ozko obzorje buržoazne pravice in bo družba lahko napisala na svojo zastavo: Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!

 Obširneje sem obravnaval »neokrnjeni donos dela« ter »enako pravico« in »pravično razdelitev«, da bi pokazal, kako zelo grešijo, ko hočejo na eni strani naši stranki znova vsiliti za dogme predstave, ki so v neki dobi imele svoj smisel, a so zdaj postale zastarele fraze, na drugi strani pa pačijo realistično pojmovanje, ki ga je bilo stranki tako težko dopovedati, ki pa je v njej pognalo korenine, s pravno-ideološkimi in drugimi praznimi marnjami, ki jih tako radi uporabljajo demokrati in francoski socialisti.

 Ne glede na vse doslej povedano je bilo sploh napačno delati iz t.i. razdelitve nekaj bistvenega in ji dajati glavni poudarek.

 Vsakokratna razdelitev potrošnih sredstev je le posledica razdelitve produkcijskih pogojev. Le-ta razdelitev pa je odvisna od načina produkcije. Kapitalistični način produkcije npr. temelji na tem, da so stvarni produkcijski pogoji dodeljeni nedelavcem v obliki lastnine kapitala in lastnine zemlje, medtem ko je množica samo lastnik osebnega produkcijskega pogoja, delovne sile. In ker so elementi produkcije tako razdeljeni, izhaja iz tega sama po sebi sedanja razdelitev potrošnih sredstev. Če bodo stvarni pogoji produkcije kolektivna lastnina delavcev samih, bo posledica tega tudi drugačna razdelitev potrošnih sredstev, kakor je sedanja. Vulgarni socializem (in od njega spet del demokracije) je prevzel od buržoaznih ekonomistov to, da gleda na razdelitev in jo obravnava kot neodvisno od načina produkcije, in predstavlja zato socializem tako, kakor da se v glavnem vrti okoli razdelitve. Zakaj se vračati nazaj, potem ko so bili dejanski odnosi že zdavnaj pojasnjeni?

4. »Osvoboditev dela mora biti stvar delavskega razreda, nasproti kateremu so vsi drugi razredi ena sama reakcionarna masa.«

 Prva kitica je povzeta iz uvodnih besed statuta internacionale, toda »popravljena«. Tam stoji: »Osvoboditev delavskega razreda mora biti dejanje delavcev samih«; tu pa mora »delavski razred« osvoboditi - kaj? »Delo«! Razumi, kdor moreš.

 Za odškodnino pa je protikitica lassallovski citat najčistejšega kova: »nasproti delavskemu razredu so vsi drugi razredi ena sama reakcionarna masa.«

 V »Komunističnem manifestu« je rečeno: »Od vseh razredov, ki stoje danes buržoaziji nasproti, je edino proletariat resnično revolucionaren razred. Drugi razredi propadajo in propadejo z veliko industrijo, proletariat je njen lastni proizvod.«

 Buržoazija je tu pojmovana kot revolucionaren razred - kot nosilec velike industrije - nasproti fevdalcem in srednjim stanovom, ki si vsi hočejo obdržati družbene postojanke, ki so tvorba zastarelih produkcijskih načinov. Ti torej ne tvorijo skupno z buržoazijo ene same reakcionarne mase.

 Na drugi strani je proletariat revolucionaren nasproti buržoaziji, ker je sam zrasel v veliki industriji in si prizadeva vzeti produkciji kapitalistični značaj, ki ga skuša buržoazija ohraniti za vse večne čase. Toda Manifest pravi dalje, da »srednji stanovi postajajo revolucionarni, kolikor jih čaka prehod v vrste proletariata«.

 S tega stališča je torej spet nesmiselno trditi, da tvorijo srednji stanovi »skupno z buržoazijo«, in vrh tega še s fevdalci, nasproti delavskemu razredu »eno samo reakcionarno maso«.

 Ali so pri zadnjih volitvah[1] rekli obrtnikom, malim industrialcem idr. ter kmetom: nasproti nam ste z buržoazijo in fevdalci vred le ena sama reakcionarna masa?

 Lassalle je znal »Komunistični manifest« na pamet, kakor znajo njegovi verniki njegove zveličavne spise. Če ga je torej tako grobo potvarjal, je to delal samo zavoljo tega, da bi olepšal svojo zvezo z absolutističnimi in fevdalnimi nasprotniki proti buržoaziji.

 V gornjem paragrafu pa je vrh tega njegov modri rek privlečen za lase, brez kakršnekoli zveze s popačenim citatom iz statuta internacionale. Tu gre torej kratko malo za predrznost, in sicer tako, ki g. Bismarcku nikakor ni neljuba, za eno izmed tistih cenenih neotesanosti, ki jih počenja berlinski Marat.[2]

5. »Delavski razred dela za svojo osvoboditev najprej v okviru današnje nacionalne države, zavedajoč se, da bo nujna posledica njegovih prizadevanj, ki so skupna delavcem vseh kulturnih dežel, internacionalno bratstvo narodov.«

 Lassalle si je v nasprotju s »Komunističnim manifestom« in z vsem prejšnjim socializmom zamišljal delavsko gibanje z najožjega nacionalnega stališča. V tem ga posnemajo - in to po delovanju internacionale!

 Samo ob sebi je razumljivo - da bi se delavski razred sploh mogel bojevati, se mora organizirati kot razred pri sebi doma in je njegova dežela neposredno torišče njegovih bojev. Toliko je njegov razredni boj nacionalen, ne po vsebini, temveč, kakor pravi »Komunistični manifest«, »po obliki«. Toda »okvir današnje nacionalne države«, npr. Nemčije, je sam spet gospodarsko »v okviru svetovnega trga«, politično pa »v okviru sistema držav«. Vsak trgovec ve, da je nemška trgovina hkrati inozemska trgovina, in veličina g. Bismarcka je ravno v neke vrste internacionalni politiki. In na kaj reducira nemška delavska stranka svoj internacionalizem? Na zavest, da bo posledica njenih prizadevanj »internacionalno bratstvo narodov« - na frazo, izposojeno od buržoazne Lige za svobodo in mir,[3] in ta fraza naj bo nadomestilo za internacionalno bratstvo delavskih razredov v skupnem boju proti vladajočim razredom in njihovim vladam. O internacionalnih nalogah nemškega delavskega razreda torej nobene besede! In s tem naj nastopi proti svoji lastni buržoaziji, ki se je proti njemu že pobratila z buržoazijo vseh drugih dežel, in pa proti internacionalni zarotniški politiki g. Bismarcka![4]

 Dejansko je internacionalizem tega programa še na neskončno nižji stopnji kakor v programu stranke za svobodno trgovino. Tudi ta zatrjuje, da bo uspeh njenih prizadevanj »internacionalno bratstvo narodov.« Ona pa tudi nekaj stori za to, da bi napravila trgovino internacionalno, in se nikakor ne zadovoljuje z zavestjo - da vsi narodi trgujejo pri sebi doma.

 Internacionalna dejavnost delavskih razredov v nobenem pogledu ni odvisna od obstoja »Mednarodne delavske asociacije«. Ta je bila samo prvi poskus ustvariti temu delovanju centralni organ; poskus, ki je s pobudo, katero je dal, dosegel trajen uspeh, ki se pa v svoji prvi zgodovinski obliki po padcu pariške komune ni mogel nadaljevati.

 Bismarckova »Norddeutsche«[5] je imela popolnoma prav, ko je v zadovoljstvo svojega mojstra oznanila, češ da se je nemška delavska stranka v novem programu odrekla internacionalizmu.


Opombe

1. Mišljene so volitve državnega zbora v Nemčiji v januarju 1874. – Uredn.

2. Berlinski Marat je očitno Marxova posmehljiva označba za Hasselmanna, glavnega urednika lassallovskega glasila »Neuer Sozialdemokrat« (»Novi socialni demokrat«). – Uredn.

3. Internacionalna liga za mir in svobodo, ustanovljena 1867 v Ženevi, je bila mednarodna organizacija buržoaznih demokratov in pacifistov, privržencev svobodne trgovine. Njeni gesli sta bili: »Splošno bratstvo narodov« in »Združene države Evrope«. Marx in I. internacionala sta se odločno borila proti tej ligi. – Uredn.

4. Po padcu pariške komune, v letih 1871-1872, je skušal Bismarck skleniti z Avstrijo in Rusijo pogodbo, katere namen naj bi bilo skupno zatiranje revolucionarnega gibanja, zlasti pa I. internacionale. Oktobra 1873 je bila na Bismarckovo pobudo sklenjena t.i. zveza treh cesarjev, tj. dogovor med vladami Nemčije, Rusije in Avstro-Ogrske o skupnem nastopu v primeru »evropskih pretresov«. – Uredn.

5. V 67. št. Bismarckovega glasila »Norddeutsche Allgemeine Zeitung« (»Severnonemški obči časnik«) dne 20. marca 1875 je bil objavljen uvodnik o osnutku programa Socialnodemokratične stranke Nemčije, ki je obravnaval zlasti 5. točko programa, o kateri piše Marx na tem mestu. V članku je bilo glede te točke rečeno, da je »postala socialno demokratična agitacija v marsikaterem pogledu opreznejša« in da se »odpoveduje internacionali«. – Uredn.