Karl Marx
Zdaj prehajam k demokratskemu poglavju.
A. »Svobodna osnova države«
Najprej si, po II. Poglavju, prizadeva nemška delavska stranka doseči »svobodno državo«.
Kaj je to – svobodna država?
Nikakor ni namen delavcev, ki so se otresli omejenega podložniškega duha, da bi državo »osvobodili«. V nemškem rajhu je »država« skoraj tako »svobodna« kakor v Rusiji. Svoboda je v tem, da se spremeni država iz organa, ki je družbi nadrejen, v organ, ki je družbi popolnoma podrejen; in tudi dandanes so državne oblike toliko svobodnejše ali nesvobodnejše, kolikor bolj ali kolikor manj omejujejo »svobodo države«.
Nemška delavska stranka – vsaj če bo sprejela ta program – kaže, da ji socialistične ideje niti pod kožo niso prodrle; kajti namesto da bi obravnavala obstoječo družbo (in to velja tudi za vsako prihodnjo) kot osnovo obstoječe države (ali prihodnje za prihodnjo družbo), pa obravnava državo kot samostojno bitje, ki ima svoje lastne »duhovne, moralne, svobodne osnove«.
In kako neznansko zlorablja program izraza »današnja država« in »današnja družba«! In kako še bolj neznanski je nesporazum, ki ga ustvarja v zvezi z državo, kateri postavlja svoje zahteve!
»Današnja družba« je kapitalistična družba, ki obstaja v vseh kulturnih deželah, ki se je bolj ali manj otresla srednjeveških primesi, ki jo je bolj ali manj modificiral posebni zgodovinski razvoj vsake deželi in ki je bolj ali manj razvita. Nasprotno pa se »današnja država« spreminja z državnimi mejami. Drugačna je v prusko-nemškem rajhu kakor v Švici, drugačna na Angleškem kakor v Združenih državah Amerike. »Današnja država« je torej fikcija.
Vendar pa imajo vse različne države različnih kulturnih dežel kljub pisani različnosti oblik skupno to, da so zasnovane na moderni buržoazni družbi, ki je bolj ali manj kapitalistično razvita. Skupne so zato tudi neke njihove bistvene značilnosti. V tem smislu lahko govorimo o »današnji državnosti« v nasprotju s prihodnostjo, v kateri bo njena sedanja korenina – buržoazna država – odmrla. Vprašanje je torej: kakšno spremembo bo doživela državnost v komunistični družbi? Z drugimi besedami: katere družbene funkcije, podobne sedanjim državnim funkcijam, bodo tam še ostale? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti samo znanstveno in problemu se ni mogoče približati niti za las, tudi če tisočkrat povežemo besedo ljudstvo z besedo država.
Med kapitalistično in komunistično družbo je razdobje, v katerem se prva revolucionarno preobraža v drugo. Temu ustreza tudi politično prehodno obdobje, čigar država ne more biti nič drugega kakor revolucionarna diktatura proletariata.
Program pa se ne ukvarja niti s to niti z bodočo državnostjo komunistične družbe.
Njegove politične zahteve ne vsebujejo ničesar razen starih, po vsem svetu znanih demokratičnih litanij: splošna volilna pravica, direktna zakonodaja, ljudsko pravo, ljudska bramba itd. Te zahteve so samo odmev buržoazne Ljudske stranke, Lige za mir in svobodo. Vse te zahteve so že uresničene, kolikor jih s fantastičnimi zamislimi ne pretiravamo. Le da država, v kateri so te zahteve že uresničene, ni znotraj nemških državnih mej, temveč v Švici, v Združenih državah itd. Ta vrsta »bodoče države« je današnja država, čeprav eksistira zunaj »okvira« nemškega rajha.
Na nekaj pa so pozabili. Ker nemška delavska stranka izrecno izjavlja, da se giblje v »mejah sedanje nacionalne države«, torej svoje države, prusko-nemškega rajha – njene zahteve bi bili sicer tudi večidel nesmiselne, kajti zahtevamo vendar samo to, česar nimamo – bi pač ne bila smela pozabiti na poglavitno stvar, namreč da temeljijo vse te lepe stvarce na priznanju tako imenovane suverenosti ljudstva, da so na mestu samó v demokratični republiki.
Če niso imeli poguma – to je pametno, kajti razmere narekujejo previdnost – da bi zahtevali demokratično republiko, kakor so jo programi francoskih delavcev za časa Ludvika Filipa in Ludvika Napoleona – bi se tudi ne bi smeli zateči k zvijači, ki ni niti poštena[1] niti ne spodobna, in zahtevati stvari, ki imajo smisel samo v demokratični republiki, od države, ki ni nič drugega ko s parlamentarnimi oblikami zastrt, s fevdalnimi dodatki pomešan in že od buržoazije vplivan, birokratično stesan, od policije varovan militaristični despotizem, in tej državi vrh tega še zagotavljati, da mislijo doseči to od nje »z zakonitimi sredstvi«!
Celó vulgarna demokracija, ki gleda v demokratični republiki tisočletno kraljestvo in niti ne sluti, da je treba dokončno dobojevati razredni boj ravno v tej poslednji državni obliki buržoazne družbe – celo ta je sila visoko nad takim demokratstvom v mejah policijsko dopustnega in logično nedopustnega.
Da v resnici mislijo z »državo« vladni aparat ali državo, kolikor le-ta zaradi delitve dela tvori od družbe ločen, lastni organizem, kažejo že besede: »Nemška delavska stranka zahteva za gospodarsko osnovo države: en sam progresivni davek na dohodke« itd. Davki so gospodarska osnova vladne mašinerije in nikogar drugega. V državi prihodnosti, kakršno v Švici že imajo, je ta zahteva že precej izpolnjena. Pogoj davka na dohodke so različni viri dohodkov različnih družbenih razredov, torej kapitalistična družba. Nič nenavadnega ni torej, da liverpoolski finančni reformatorji – bourgeois z Gladstonovim bratom na čelu – zahtevajo prav isto kakor ta program.
B. »Nemška delavska stranka zahteva kot duhovno in nravno osnovo države:
1. splošno in enako ljudsko vzgojo po državi. Splošno šolsko obveznost. Brezplačen pouk.«
Enako ljudsko vzgojo? Kaj si zamišljajo s temi besedami? Ali morda mislijo, da je v današnji družbi (in samo s to imamo opraviti) mogoča enaka vzgoja za vse razrede? Ali zahtevajo, naj se tudi višji razredi prisilno ponižajo na mero vzgoje – ljudsko šolo – ki je edina združljiva z ekonomskimi razmerami ne le mezdnih delavcev, temveč tudi kmetov?
»Splošna šolska obveznost. Brezplačen pouk.« Prva zahteva je glede ljudskih šol uresničena celo v Nemčiji, druga v Švici in Združenih državah. Če so v nekaterih državah Združenih držav »brezplačni« tudi višji šolski zavodi, pomeni to, da se dejansko samo višjim razredom plačujejo stroški za vzgojo iz splošnih davčnih dohodkov. Mimogrede povedano, to velja tudi za »brezplačno pravosodje«, ki ga zahteva program v t. A 5. Kazensko sodstvo je povsod brezplačno, civilno pa ima opraviti le z lastninskimi spori, se tiče torej le premožnih razredov. Mar naj se ti pravdajo na stroške ljudstva?
Člen o šolstvu bi moral zahtevati vsaj tehniške (teoretične in praktične) šole v zvezi z ljudsko šolo.
Popolnoma je treba odkloniti »ljudsko vzgojo po državi«. Določiti s splošnim zakonom sredstva za ljudske šole, usposobljenost učiteljev, učne predmete itd. in – kakor se to godi v Združenih državah – po državnih nadzornikih nadzirati izpolnjevanje teh zakonskih predpisov je čisto nekaj drugega kakor imenovati državo za vzgojitelja ljudstva! Nasprotno, vladi in cerkvi je treba enako vzeti sleherni vpliv na šolo. V prusko-nemškem rajhu (nikar si pomagati s praznim izgovorom, da gre za »bodočo državo«; videli smo, kako je s to stvarjo) pa je nasprotno država potrebna stroge vzgoje od ljudstva.
Ves program pa je kljub vsemu demokratičnemu žvenkljanju skoz in skoz okužen s podložniško vero lassallovske sekte v državo ali, kar ni nič bolje, z demokratično vero v čudeže, ali pa je kratko malo kompromis med tema dvema vrstama vere v čudeže, ki sta socializmu enako daleč.
»Svoboda znanosti« se glasi nek paragraf pruske ustave. Čemu potem tu?
»Svoboda vesti«! Če so hoteli zdaj, v času kulturnega boja,[2] spomniti liberalizem na njegova stara gesla, bi lahko to storili samo v tej obliki: vsakomur mora biti omogočeno, da opravlja svoje verske kakor tudi telesne potrebe, ne da bi vtikala vanje svoj nos policija. Toda delavska stranka bi morala pri tej priložnosti vendarle povedati, da se zaveda, kako ni buržoazna »svoboda vesti« nič drugega ko dopuščanje vseh mogočih vrst verske svobode vesti, da pa si delavska stranka nasprotno prizadeva, da bi vest osvobodila verskih utvar. Toda ne da se jim prekoračiti »meščanskega« nivoja.
Dospel sem do konca, kajti dodatek, ki sledi programu ni nikaka njegova značilna sestavina. Zato bom tu čisto kratek.
2. »Normalni delovni dan.«
V nobeni drugi deželi se delavska stranka ni omejila na tako nedoločno zahtevo, temveč je vselej določila dolžino delovnega dneva, ki jo je v določenih okolnostih imela za normalno.
3. »Omejitev ženskega dela in prepoved otroškega dela.«
Normiranje delovnega dneva mora že vsebovati tudi omejitev ženskega dela, kolikor se nanaša na dolgost delovnega dela, odmor itd.; drugače lahko pomeni le, da je žensko delo izključeno iz takih delovnih panog, ki so za ženski organizem posebno nezdrave ali pa za ženski spol nespodobne. Če so to mislili, bi morali to tudi povedati.
»Prepoved otroškega dela«! Tu bi bilo vsekakor treba navesti starostno mejo.
Splošna prepoved otroškega dela ni združljiva z obstojem velike industrije in je zategadelj prazna pobožna želja. Izpolnitev te zahteve – če bi bila mogoča – bi bila reakcionarna, ker je ob strogi ureditvi delovnega časa za različne stopnje starosti in drugih previdnostnih ukrepih za varstvo otrok zgodnja združitev produktivnega dela s poukom eno izmed najmogočnejših sredstev za spremembo današnje družbe.
4. »Državno nadzorstvo nad tovarnami, obrtnimi delavnicami in domačo industrijo.«
Od prusko-nemške države bi bilo gotovo treba zahtevati, da sme nadzornike odstavljati le sodišče; da jih vsak delavec lahko naznani sodiščem, če kršijo svoje dolžnosti; da morajo pripadati zdravniškemu stanu.
5. »Ureditev kaznilniškega dela.«
Malenkostna zahteva v splošnem delavskem programu. Vsekakor pa bi bilo treba jasno povedati, da ni konkurenčna zavist tisto, zaradi česar nočemo, da bi z navadnimi zločinci ravnali kakor z živino, in da zlasti nočemo, da bi jim vzeli njihovo edino poboljševalno sredstvo, produktivno delo. To je pač najmanj, kar bi smeli pričakovati od socialistov.
6. »Učinkovit zakon o odškodninski odgovornosti.«
Povedati bi bilo treba, kaj je razumeti z »učinkovitim« zakonom o odškodninski odgovornosti.
Mimogrede omenjeno, pri normalnem delovnem dnevu so prezrli tisti del tovarniške zakonodaje, ki se tiče zdravstvenih ukrepov in naprav za zavarovanje pred nevarnostjo. Zakon o odškodninski odgovornosti se uporablja šele, kadar so kršeni ti predpisi.
Skratka, ohlapna redakcija je odlika tudi tega dodatka.
Dixi et salvavi animam meam![3]
1. Besedna igra: eisenachovce so imenovali tudi »poštene« (»die Ehrlichen«). – Uredn.
2. »Kulturkampf« – Bismarckov boj v 70. letih preteklega stoletja proti nemški katoliški stranki Centrum s policijskim preganjanjem katolicizma. Bismarck je s tem bojem samo okrepil militantni klerikalizem katolikov, je samo škodoval resnični kulturi, ker je pomaknil v ospredje versko ločitev namesto politične ter odvračal pozornost nekih slojev delavskega razreda in demokracije od nujnih nalog razrednega in revolucionarnega boja in jih usmerjal na čisto površen in buržoazno-lažni antiklerikalizem. (Lenin, »O odnosu delavske stranke do religije«.) – Uredn.
3. Rekel sem in rešil svojo dušo (tj., storil svojo dolžnost). – Uredn.