Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Kako se je razvila država - s tem da so organe gentilnega reda deloma preoblikovali, deloma z vrivanjem novih organov izpodrinili in naposled docela nadomestili s pravimi organi državne oblasti, medtem ko je na mesto pravega "ljudstva pod orožjem", ki se je samo branilo v svojih gensih, fratrijah in plemenih, stopila oborožena "javna oblast", podrejena tem organom državne oblasti in zato uporabna tudi proti ljudstvu - vsaj prvega dela tega razvoja ne moremo nikjer bolje zasledovati kot v starih Atenah. Spremembe oblik je razložil v bistvu Morgan, ekonomsko vsebino pa, ki te spremembe poraja, moram dodati večidel sam.
V herojski dobi so bivala štiri atenska plemena v Atiki še na ločenih ozemljih; podoba je, da je celo tistih 12 fratrij, iz katerih so bila plemena sestavljena, imelo še ločena bivališča v dvanajstih Kekropsovih mestih. [37] Ureditev so imeli tako kakor v herojski dobi: ljudska skupščina, ljudski svet, basileus. Zemlja je bila, kakor daleč seže pisana zgodovina, že razdeljena in je prešla v privatno last, kar ustreza že razmeroma razviti blagovni produkciji in njej ustrezajoči blagovni trgovini proti koncu višje stopnje barbarstva. Poleg žita so pridelovali vino in olje; pomorsko trgovino na Egejskem morju so bolj in bolj odvzemali Feničanom in je prešla povečini v atiške roke. Zaradi nakupa in prodaje zemljiške posesti, zaradi napredujoče delitve dela med kmetijstvom in obrtjo, trgovino in brodarstvom, so se morali pripadniki gensov, fratrij in plemen prav kmalu pomešati in področja fratrij in plemen dobiti prebivalce, ki sicer niso pripadali tem korporacijam in ki so zato, čeprav pripadniki istega ljudstva, bili tujci v svoji lastni domovini. Zakaj vsa fratrija in vsako pleme je v mirnih časih upravljalo svoje zadeve samo, ne da bi se zatekalo v Atene k ljudskemu svetu ali k bazileju. Kdor pa je stanoval na ozemlju fratrije ali plemena, ne da bi mu pripadal, pri tej upravi seveda ni mogel sodelovati.
Redno poslovanje organov gentilne ureditve je zašlo zaradi tega v tak nered, da mu je bilo treba najti leka že v herojski dobi. Uvedena je bila ustava, ki jo pripisujejo Tezeju. Sprememba je bila predvsem v tem, da so v Atenah ustanovili centralno upravo, tj. del zadev, ki so jih upravljala plemena dotlej samostojno, so proglasili za skupno stvar in jih poverili skupnemu svetu s sedežem v Atenah. S tem so napravili Atenci korak dalje, kakršnega ni storilo nobeno avtohtono ljudstvo v Ameriki: zgolj zvezo plemen, ki prebivajo drugo poleg drugega, je zamenjalo njih zlitje v eno samo ljudstvo. Tako je nastalo atensko splošno ljudsko pravo, ki je bilo nad pravnimi običaji plemen in gensov; atenski državljan je s tem dobil določene pravice in novo pravno zaščito tudi na ozemlju, kjer je bil zaradi svoje plemenske pripadnosti tujec. S tem pa je bil storjen prvi korak k spodkopavanju gentilne ureditve; kajti to je bil prvi korak h kasneje dopuščenemu sprejemanju državljanov, ki so bili po plemenu tujci v vsej Atiki, ki so bili in so ostali popolnoma zunaj meja atenske gentilne ureditve. Druga uredba, ki jo pripisujejo Tezeju, je bila razdelitev vsega ljudstva v tri razrede ne glede na gens, fratrijo ali pleme: na evpatride ali plemiče, geomore ali poljedelce in demiurge ali rokodelce, ter dodelitev izključne pravice do funkcij plemičem. Ta razdelitev, razen da so plemiči prevzemali funkcije, je ostala sicer brez učinka, ker mimo tega ni utemeljila nobenih pravnih razlik med razredi. Vendar je važna, ker nam odkriva nove družbene elemente, ki so se medtem na tihem razvili. Kaže nam, kako se je običaj, da opravljajo gentilne funkcije določene družine, že razvil v skorajda nesporno pravico teh družin do gentilnih funkcij; da so se te družine, že tako mogočne zaradi svojega bogastva, začele izven svojih gensov združevati v poseben privilegiran razred in da je ravno država, ki se je šele porajala, posvečevala to prilaščanje pravic. Nadalje kaže, da se je delitev dela med kmeti in obrtniki že dovolj okrepila, da je omajala družbeni pornen stare razporeditve na gense in plemena. In končno je oznanila nespravljivo nasprotje med gentilno družbo in državo; prvi poizkus ustanoviti državo je bil poizkus razkrojiti gense; in sicer na ta način, da je ločil člane vsakega gensa v privilegirane in zapostavljene, slednje pa spet v dva proizvajalna razreda in jih tako na znotraj razdvojil.
Nadaljnja politična zgodovina Aten do Solona je znana le nepopolno. Služba bazileja je izgubila svoj pomen; na čelo države so stopili iz plemstva izvoljeni arhonti. Gospostvo plemstva je raslo čedalje bolj, dokler ni postalo okoli leta 600 pred našim štetjem neznosno. In sicer sta bili poglavitni sredstvi zatiranja splošne svobode - denar in oderuštvo. Glavni sedež je imelo plemstvo v Atenah in okoli njih, kjer ga je poleg morskega ropanja, ki se ga je priložnostno še zmerom posluževalo, bogatila pomorska trgovina in koncentrirala v njegovih rokah denarna bogastva. Od tu je prenikalo razvijajoče se denarno gospodarstvo kot razkrojilo v starodavni način življenja podeželskih srenj, ki je temeljil na naturalnem gospodarstvu. Gentilna ureditev je popolnoma nezdružljiva z denarnim gospodarstvom; atiški mali kmetje so propadli takrat, ko so se zrahljale stare gentilne vezi, ki so jih varovale. Zadolžnica in zastava zemljišča (kajti tudi hipoteko so Atenci že iznašli), nista spoštovali niti gensa niti fratrije. Stara gentilna ureditev pa ni poznala niti denarja niti posojila niti denarnega dolga. Zato je denarno gospostvo plemstva, ki se je bolj in bolj bohotno širilo, ustvarilo novo običajno pravo, da bi zavarovalo upnika pred dolžnikom in posvetilo izkoriščanje malega kmeta po lastniku denarja. Vsa atiška polja so se ježila od zastavnih kolov, na katerih je bilo označeno, da je zemljišče, kjer stoje, zastavljeno temu in temu za toliko in toliko denarja. Njive, ki niso bile tako zaznamovane, so bile povečini zaradi zapalih hipotek in obresti že prodane in so prešle v last plemenitega oderuha. Kmet je bil lahko vesel, če mu je bilo dovoljeno ostati na njih kot zakupniku in živeti od ene šestine pridelka svojih rok, medtem ko je pet šestin moral plačati za najemnino novemu gospodarju. Še več. Če izkupiček prodanega zemljišča ni zadostoval za plačilo dolga ali če je ta dolg obstajal, ne da bi ga varovala zastava, je moral dolžnik prodati svoje otroke v suženjatvo v tujino in tako plačati svoj dolg. Da je oče prodajal lastne otroke - to je prvi sad očetovskega prava in monogamije! In če krvoses še ni bil zadovoljen, je dolžnika samega prodal za sužnja. Takšna je bila prijazna jutranja zarja civilizacije pri atenskem ljudstvu.
Prej, ko je življenjski položaj ljudstva še ustrezal gentilni ureditvi, je bil takšen prevrat nemogoč; zdaj pa je nastopil, ne da bi vedeli, kako. Vrnimo se za trenutek k našim Irokezom. Pri njih si ni mogoče misliti stanja, ki se je tako rekoč vsililo Atencem brez njihovega sodelovanja in gotovo proti njihovi volji. Tam iz leta v leto nespremenjeni način produkcije življenjskih potrebščin nikoli ni mogel zbuditi takih konfliktov, ki bi tako rekoč siloma nastopili od zunaj, nikakega nasprotja med bogatimi in revnimi, med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Irokezi so bili še zelo daleč od tega, da bi obvladali naravo, toda v okviru zanje veljavnih prirodnih meja so obvladovali svojo lastno produkcijo. Če odštejemo slabe letine v njihovih vrtičkih, izčrpane ribje zaloge v njihovih jezerih in rekah in pomanjkanje divjačine v njihovih gozdovih, so vedeli, kakšen bo uspeh njihovega načina dela, ki so z njim pridobivali svoje življenjske potrebščine. Kar je moralo nastati, so bile življenjske potrebščine, pa naj so že bile bornejše ali obilnejše; nikoli pa niso mogli nastati nenameravani družbeni prevrati, razpad gentilnih vezi, cepitev gentilnih in plemenskih tovarišev v nasprotne, med seboj boreče se razrede. Produkcija se je gibala v najožjih mejah; toda proizvajalci so bili gospodarji svojega proizvoda. V tem je bila velikanska prednost barbarske produkcije, ki je z nastopom civilizacije propadla, in naloga prihodnjih generacij bo, da jo spet osvoje, toda na osnovi silnega obvladovanja narave, ki ga je zdaj dosegel človek, in na osnovi zdaj možnega svobodnega združevanja.
Drugače je bilo pri Grkih. Nastalo privatno lastništvo čred in luksuznih predmetov je pripeljalo do menjave med posamezniki, do spremembe proizvodov v blago. In v tem je klica vsega prevrata, ki je sledil. Kakor hitro proizvajalci niso več neposredno sami porabili svojega proizvoda, ampak so ga dali z menjavo iz rok, so izgubili nad njim oblast. Nič več niso vedeli, kaj bo z njim, in bilo je možno, da bo proizvod uporabljen nekoč proti proizvajalcu, za njegovo izkoriščanje in zatiranje. Zato nobena družba ne more trajno ohraniti oblasti nad svojo lastno produkcijo in kontrole nad družbenimi posledicami svojega produkcijskega procesa, če ne odpravi menjave med posamezniki.
Kako hitro pa uveljavi proizvod svoje gospostvo nad proizvajalcem, brž ko nastane menjava med posamezniki in se proizvodi spremene v blago - to so Atenci dodobra izkusili. Z blagovno produkcijo se je pričelo obdelovanje zemlje po posameznikih za njihov lastni račun in s tem kmalu zemljiško lastništvo posameznikov. Potem je prišel denar, obče blago, za katero je bilo mogoče zamenjati vse druge vrste blaga; a ko so ljudje iznašli denar, niso pomislili, da so ustvarili s tem spet novo družbeno silo, tisto splošno silo, ki se ji je morala ukloniti vsa družba. In ta nova sila, ki je zrasla nenadoma brez vednosti in volje lastnih tvorcev, je dala Atencem okusiti svoje gospostvo z vso surovostjo svoje mladosti.
Kaj je bilo storiti? Stara gentilna ureditev se je izkazala ne samo brez moči proti zmagovitemu pohodu denarja; bila je tudi popolnoma nesposobna, da bi v svojem okviru našla že samo možnost za kaj takega, kakor so denar, dolžnik in upnik ter prisilno izterjevanje dolgov. Toda nova družbena sila je bila tu in pobožne želje, hrepenenje, da bi se vrnili stari dobri časi, ni moglo pregnati s sveta denarja in obrestnega oderuštva. Vrh tega je nastala v gentilni ureditvi vrsta drugih, manj pomembnih vrzeli. Razkropljenost gentilnih tovarišev in članov fratrij po vsem atiškem ozemlju, posebno v Atenah samih, se je večala od rodu do rodu, čeprav je smel Atenec tudi še zdaj zunaj meja svojega gensa prodati zemljišče, ne pa svoje hiše. Delitev dela med različnimi panogami produkcije: kmetijstvom, obrtjo - v obrti spet med številnimi nižjimi vrstami - trgovino, brodarstvom itd., se je z napredkom industrije in prometa čedalje popolneje razvijala; prebivalstvo se je glede na svojo zaposlitev zdaj delilo v precej trdne skupine, katerih vsaka je imela celo vrsto novih, skupnih interesov, za katere v gensu ali fratriji ni bilo prostora, in so zaradi teh interesov bile potrebne nove ustanove. Stevilo sužnjev se je znatno pomnožilo in je gotovo že takrat daleč presegalo število svobodnih Atencev; gentilna ureditev sprva ni poznala suženjstva, torej tudi ne sredstva za krotitev te množice nesvobodnih. In končno je pripeljala trgovina v Atene množice tujcev, ki so se zaradi lažjega pridobivanja denarja tam naselili in bili po stari ureditvi prav tako brezpravni in brez zaščite, med ljudstvom pa so kljub podedovani strpnosti ostali moteč, tuj element.
Skratka, z gentilno ureditvijo je šlo h kraju. Družba je vsak dan bolj preraščala njen okvir; celo najhujšega zla, ki je nastajalo pred njenimi očmi, ni mogla niti zajeziti niti odpraviti. A v tem se je bila na tiho razvila država. Nove skupine, ki so zaradi delitve dela nastale najprej med mestom in deželo, nato med različnimi mestnimi delovnimi panogami, so ustvarile za varovanje svojih interesov nove organe; ustanovili so urade vseh vrst. Vrh tega pa je potrebovala mlada država predvsem lastno silo, ki je pri pomorskih Atencih mogla biti sprva samo pomorska sila za posamezne majhne vojne in za zaščito trgovskih ladij. V neznani dobi pred Solonom so ustanovili naukrarije, majhne okraje, dvanajst v vsakem plemenu; vsaka naukrarija je morala dati, opremiti in oskrbeti s posadko vojno ladjo in dati vrh tega še dva konjenika. Ta ustanova je zadela entilno ureditev v dvojem. Prvič s tem, da je ustvarila javno oblast, ki se že ni več skladala kar tako s celoto oboroženega ljudstva; in drugič s tem, da je prvič razdelila ljndstvo zaradi javnih namenov ne po sorodstvenih skupinah, marveč glede na skupno binanje n istem kraju. Kaj je to pomenilo, bomo še videli.
Če gentilna ureditev ni mogla pomagati izkoriščanemu ljudstvu, mu je ostala le še nastajajoča država. In ta mu je pomogla s solonsko ustavo, hkrati pa je vnovič okrepila sebe na račun stare ureditve. Solon - način, kako so izvedli njegovo reformo iz leta 594 pred našim štetjem, nas zdaj ne zanima - Solon je odprl vrsto tako imenovanih političnih revolucij, in sicer s posegom v lastnino. Vse dosedanje revolucije so bile revolucije za zaščito ene vrste lastnine proti drugi vrsti lastnine. Revolucije ne morejo ščititi enega, ne da bi oškodovale drugega. V veliki francoski revoluciji so žrtvovali fevdalno lastnino, da bi rešili buržoazno; v solonski je morala trpeti lastnina upnikov v prid lastnine dolžnikov. Dolgove so kratko malo proglasili za neveljavne. Podrobnosti nam niso natanko znane, toda Solon se hvali v svojih pesmih, da je odstranil zastavne kole z zadolženih zemljišč in da je pripeljal nazaj vse tiste, ki so jih zavoljo dolgov prodali v tujino ali pa so tja sami pobegnili. Kaj takega je bilo mogoče samo z odkrito kršitvijo lastninske pravice. In dejansko so vse tako imenovane politične revolucije od prve do zadnje nastale zaradi zavarovanja lastnine - ene vrste, izvedene so bile s konfiskacijo, imenovano tudi tatvino lastnine - neke druge vrste. Tako resnično je to, da se je mogla ohraniti privatna last- nina dve tisočletji in pol samo s kršitvijo lastninske pravice.
A zdaj je šlo za to, da se prepreči ponovitev ta- kega zasužnjevanja svobodnih Atencev. To se je zgodilo najprej s splošnimi ukrepi, npr. s prepoved- jo zadolžnih pogodb, v katerih je bila zastavljena dolžnikova oseba. Pozneje so določili maksimum zem- ljiške lastnine, ki jo je smel imeti posameznik, da bi tako postavili vsaj nekaj ovir pohlepnosti plemstva po kmečki zemlji. Nato so spremenili ustavo; za nas so najvažnejše tele spremembe:
Svet se je povečal na štiristo članov, iz vsakega plemena po sto; pleme je torej še ostalo osnova, to je pa tudi vse, kar so iz stare ureditve prevzeli v novi državni organizem. Sicer je namreč Solon raz- delil državljane v štiri razrede glede na njihovo zemljiško posest in njen donos; 500, 300 in 150 medimnov žita (1 medimnus - približno 41 litrov) so bili najmanjši donosi za prve tri razrede; kdor je imel manjšo posest ali kdor je sploh ni imel, je spadal v četrti razred. Vse funkcije so mogli dobiti samo državljani iz prvih treh razredov, najvišje samo državljani iz prvega razreda; četrti razred je imel samo pravico govoriti in glasovati v ljudski skupščini, toda ona je volila vse uradnike, njej so morali polagati obračune, skupščina je spremljala vse zakone in v njej je imel četrti razred večino. Posebne pravice aristokratov so deloma obnovili v obliki pravic bogatašev, toda ljudstvo je ohranilo odločilno moč. Ti štirje razredi so bili tudi osnova nove organizacije vojske. Prva dva razreda sta dajala konjenico; tretji razred je moral služiti kot težka pehota; četrti razred' kot Iahka pehota brez oklepov ali kot posadka na ladjah in je verjetno dobival tudi plačo.
V ustavo so uvedli torej docela nov element: privatno posest. Po velikosti zemljiške lastnine se odmerjajo dolžnosti in pravice državljanov, in kolikor bolj pridobivajo vpliv premožni razredi, toliko bolj izpodrivajo stare organizme, temelječe na krvnem sorodstvu; gentilna ureditev je doživela nov poraz.
Odmera političnih pravic po premoženju pa nikakor ni bila uredba, brez katere bi država ne mogla živeti. Najsi je imela še tako važno vlogo v ustavni zgodovini držav, vendar je zelo mnogo, in to najpopolneje razvitih držav, ni potrebovalo. Tudi v Atenah je imela le prehodno vlogo; od Aristida dalje so bile vse službe dostopne slehernemu državljanu.[38]
V naslednjih osemdestih letih je atenska družba polagoma dobivala smer, v kateri se je v prihodnjih stoletjih dalje razvijala. Bohotno zemljiško oderuštvo predsolonske dobe so zavrli, prav tako tudi neizmerno koncentracijo zemljiške posesti. Trgovina, obrt in umetna obrt, ki so jih gojili s sužnji čedalje bolj na veliko, so postale poglavitne pridobitvene panoge. Ljudje so postali bolj prosvetljeni. Namesto da bi kakor spočetka na brutalen način izkoriščali svoje sodržavljane, so izkoriščali pretežno sužnje in neatenske odjemalce. Premična posest, denarno bogastvo, bogastvo s sužnji in ladjami je raslo čedalje bolj, a zdaj ni bilo več samo sredstvo za pridobivanje zemljiške posesti tako kot v prvih bolj zaostalih časih, postalo je samemu sebi namen. Tako je zrasla na eni strani stari plemiški moči zmagovita konkurenca v novem razredu industrijskih in trgovskih bogatašev, na drugi strani pa so izgubili tla pod nogami tudi ostanki stare gentilne ureditve. Gensi, fratrije in plemena, katerih člani so bili razsejani zdaj po vsej Atiki ter stanovali popolnoma pomešani med seboj, so postali zaradi tega docela nesposobni za politične organizme; mnogo atenskih državljanov sploh ni pripadalo nobenemu gensu, bili so priseljenci, ki so jim sicer dali državljanske pravice, a jih niso sprejeli v nobeno starih rodovnih zvez; vrh tega je še nenehoma raslo število tujih priseljencev, ki so uživali zgolj pravico zaščite. [39]
Medtem so se nadaljevali politični boji; plemstvo si je skušalo spet osvojiti prejšnje posebne pravice in je za kratek čas spet dobilo premoč, dokler ga ni Kleistenova revolucija (509 pred našim štetjem) dokončno zrušila, z njim pa tudi zadnji ostanek gentilne ureditve. [40]
Kleisten je šel v svoji novi ustavi prek štirih starih plemen, osnovanih na gensih in fratrijah. Na njihovo mesto je stopila popolnoma nova organizacija na osnovi razdelitve državljanov samo glede na kraj bivanja, kar so poskusili že z naukrarijami. Nič več ni odločala pripadnost k rodovnim zvezam, ampak samo bivališče; ne ljudstvo, ampak ozemlje je bilo razdeljeno, prebivalci so postali v političnem pogledu samo pritiklina ozemlja.
Vso Atiko so razdelili na sto občinskih okrajev, demov, od katerih se je vsak sam upravljal. V vsakem demu (demos) naseljeni državljani (demoti) so izvolili svojega predstojnika (demarha) in zakladnika, kakor tudi trideset sodnikov s sodno oblastjo v manjših spornih zadevah. Prav tako so dobili lastno svetišče in zaščitnega boga ali heroja; duhovnike so volili. Najvišja oblast v demu je bila skupščina demotov. To je, kakor Morgan pravilno omenja, prapodoba samoupravne ameriške mestne občine.[41] Z isto enoto, s katero se moderna država na najvišji stopnji razvoja končuje, se je porajajoča se država v Atenah pričela.
Deset takih enot, demov, je sestavljalo pleme, ki se imenuje zdaj krajevno pleme, da se razlikuje od nekdanjega rodovnega plemena. Krajevno pleme ni bilo samo samoupravna politična korporacija, bilo je tudi vojaška korporacija; izvolilo je filarha ali plemenskega predstojnika, ki je poveljeval konjenici, taksiarha, ki je vodil pehoto, in stratega, ki je zapovedoval celotnemu moštvu, rekrutiranemu na ozemlju plemena. Dalo je nadalje pet bojnih ladij z moštvom in poveljnikom in dobilo za patrona kakega atiškega heroja, po katerem se je imenovalo. Volilo je tudi petdeset svetovalcev v atenski svet.
Končni člen je bila atenska država, ki jo je vodil svet, sestavljen iz petsto izvoljenih odposlancev desetih plemen, in v poslednji instanci ljudska skupščina, ki se je je lahko udeleževal in v kateri je imel glasovalno pravico sleherni atenski državljan; poleg tega so arhonti in drugi uradniki upravljali različne upravne panoge in sodstvo. Vrhovnega uradnika izvršilne oblasti v Atenah ni bilo.
S to novo ustavo in s pritegnitvijo velikega števila varovancev, deloma priseljencev, deloma osvobojenih sužnjev, so organe rodovne ureditve odrinili od javnih zadev; ti so zdrknili na raven zasebnih društev in verskih združb. Toda moralni vpliv, podedovani način naziranja in mišljenja starih gentilnih časov sta se dedovala še dolgo in sta šele polagoma izumrla. To se je pokazalo pri neki nadaljnji državni ustanovi.
Videli smo, da je bistveni znak države javna oblast, ki se loči od množice
ljudstva. Atene so imele takrat samo ljudsko vojsko in mornarico, ki ju je dajalo
ljudstvo neposredno; ti dve sta jih varovali pred zunanjimi sovražniki in krotili
sužnje, ki so tvorili že takrat veliko večino prebivalstva. Za državljane je
obstajala javna oblast sprva le kot policija, ki je tako stara kakor država,
zaradi česar prostodušni Francozi v 18. stoletju niso govorili o civiliziranih
narodih, ampak o policiziranih (nations
policées). Atenci so torej hkrati z državo ustanovili tudi policijo, pravo žandarmerijo
lokostrelcev - pešakov in konjenikov - "landjägre", kakor jim pravijo
v južni Nemčiji in v Švici. To žandarmerijo pa so sestavljali - sužnji. Tako
ponižujoča se je zdela ta biriška služba svobodnemu Atencu, da se je rajši dal
prijeti oboroženemu sužnju, kakor da bi se sam ponudil za takšno sramotno opravilo.
To je bila še stara gentilna miselnost. Država brez policije ni mogla obstajati,
toda bila je še mlada in še ni uživala dovolj moralnega ugleda, da bi mogla
vliti spoštovanje do poklica, ki se je starim gentilnim tovarišem nujno zdel
sramoten.
Kako je država, ki je zdaj v glavnih potezah izoblikovana, ustrezala novemu družbenemu položaju Atencev, kaže nagli razcvet bogastva, trgovine in industrije. Razredno nasprotje, na katerem so slonele družbene in politične ustanove, ni bilo več nasprotje med plemstvom in preprostim ljudstvom, ampak nasprotje med sužnji in svobodnimi, varovanci in državljani. V dobi največjega razcveta je bilo vseh atenskih svobodnih državljanov z ženami in otroki vred približno 90.000, poleg njih pa 365.000 sužnjev obeh spolov in 45.000 varovancev - tujcev in osvobojencev. Na vsakega odraslega moškega državljana je prišlo potemtakem najmanj 18 sužnjev in več kot 2 varovanca. Veliko število sužnjev izvira od tod, ker jih je mnogo delalo skupaj v manufakturah, v velikih prostorih, pod nadzorstvom paznikov. Z razvojem trgovine in industrije pa je nastopila akumulacija in koncentracija bogastva v rokah malo ljudi, obubožanje množice svobodnih državljanov, ki so imeli na izbiro, ali da z rokodelstvom konkurirajo suženjskemu delu, kar je veljalo za nečastno, banavzično in je obetalo tudi malo uspeha - ali pa da propadejo. V takih okoliščinah so nujno izbrali drugo možnost. In ker so tvorili večino, so s tem uničili vso atensko državo. Aten ni uničila demokracija, kakor trdijo evropski šolniki, podrepniki knezov, ampak suženjstvo, ki je osramotilo delo svobodnega državljana.
Nastanek države pri Atencih je posebno tipičen zgled za nastajanje države sploh, ker poteka po eni strani v popolnoma čisti obliki, brez vmešavanja vnanjega ali notranjega nasilja - Pizistratova uzurpacija ni zapustila niti sledu svojega kratkega trajanja [42] - in ker je po drugi strani neposredno iz gentilne ureditve izšla država zelo visoko razvite oblike, demokratična republika; in končno zato, ker v zadostni meri poznamo vse bistvene podrobnosti.
[37] Staro ime za Atene.
[38] Gre za thete, četrti razred atenskih državljanov, ki so bili svobodni, a brez premoženja, in so dobili pravico, opravljati javne službe. Del zgodovinskih virov pripisuje to novost res Aristidu.
[39] Kljub zagotovljeni osebni svobodi so ti metoiki, kot so jih imenovali, veljali za brezpravne ter niso smeli niti opravljati javnih služb niti sodelovati na ljudskih zborovanjih niti imeti nepremičnega premoženja. Ukvarjali so se s trgovino in obrtjo Plačevati so morali poseben davek, na oblasti pa so se lahko obračali le prek kakega polnopravnega državljana, t.i. "zaščitnika".
[40] Med leti 510 in 507 pr.n.š. je Kleisten vodil boj atenskega demosa zoper gospostvo starega rodovnega plemstva. Po zmagi so bili sprejeti Kleistenovi zakoni, ki so odpravili zadnje ostanke gentilne ureditve.
[41] "Ancient society", 271.
[42] Leta 560 pr.n.š. se je Pizistrat (iz nekega obubožanega aristokratskega rodu) polastil oblasti v Atenah in uvedel diktaturo (tiranijo). Ta oblika vladavine je obstajala do izgona Pizistratovega sinu Hippia, leta 510. Kmalu za tem je Kleisten izoblikoval sužnjeposestniško demokracijo. Pizistratova politika. ki je ustrezala majhnim in srednjim zemljiškim posestnikom, je sicer spodkopala temelje rodovnemu plemstvu, ni pa povzročila nobenih resnejših sprememb v politični strukturi atenske države.