Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Prostor nam ne dopušča, da bi se podrobneje ukvarjali z gentilnimi institucijami, ki obstoje v čistejši ali motnejši obliki še zdaj pri najrazličnejših divjih in barbarskih ljudstvih, in da bi proučevali sledove, ki so jih pustile v starejši zgodovini azijskih kulturnih narodov. Te ali one najdemo povsod. Samo nekaj primerov: še preden so gens prav spoznali, ga je McLennan, mož, ki se je najbolj trudil, da bi ga napačno razumel, dokazal in v glavnem pravilno opisal pri Kalmikih, Čerkezih, Samojedih in treh indijskih ljudstvih: Varalih, Magarih in Munnipurih. Pred kratkim ga je M. Kovalevski odkril in opisal pri Pšavih, Hevsurih, Svanetih in drugih kavkaških plemenih. Tukaj samo nekaj kratkih beležk o obstoju gensa pri Keltih in Germanih.
Najstarejši ohranjeni keltski zakoni nam kažejo gens še pri polnem življenju; na Irskem živi še danes vsaj nagonsko v ljudski zavesti, odkar so ga Angleži nasilno razbili; na Skotskem je bil še sredi preteklega stoletja v polnem cvetu, a je tudi tam podlegel samo angleškemu orožju, zakonodaji in sodiščem.
Starowaleški zakoni, ki so bili zapisani več stoletij pred angleško osvojitvijo, najkasneje v 11. stoletju, kažejo še skupno obdelovanje zemlje celih vasi, četudi samo kot izjemen ostanek prejšnjega splošnega običaja; vsaka družina je obdelovala pet njiv za lastno uporabo; poleg tega so kos zemljišča skupno obdelovali in pridelek delili. Da pomenijo te vaške srenje gense ali pododdelke gensov, o tem ob analogiji med Irsko in Škotsko ne moremo dvomiti, četudi ponoven pretres waleških zakonov, česar pa ne utegnem storiti (moji izvlečki so iz leta 1869 [48]), ne bi tega naravnost dokazal. Kar pa waleški in z njimi irski viri neposredno dokazujejo, je to, da pri Keltih v 11. stoletju monogamija še nikakor ni izpodrinila parnega zakona. V Walesu je postal zakon neločljiv, ali bolje, neodpovedljiv šele po sedmih letih. Če so manjkale do sedmih let samo še tri noči, sta se zakonca lahko ločila. Potem sta delila: žena je delila, mož je izbral svoj del. Opravo so delili po posebnih, zelo humosističnih pravilih. Če je razvezal zakon mož, je moral vrniti ženi njeno doto in še nekaj drugih reči. Če je storila to žena, je dobila manj. Od otrok je dobil mož dva, žena enega, in sicer srednjega. Če je vzela žena po ločitvi drugega moža, a je prvi mož prišel spet po njo, je morala z njim, četudi je bila z eno nogo že v novi zakonski postelji. Če pa sta živela sedem let skupaj, sta bila mož in žena tudi brez poprejšnje formalne poroke. Devištva deklet pred poroko nikakor niso strogo jemali ali zahtevali; določbe, ki govore o tem, so skrajno frivolne narave in nikakor ne v skladu z meščansko moralo. Če je žena prelomila zakon, jo je smel mož pretepsti (eden izmed treh primerov, ko mu je bilo to dovoljeno, drugače ga je doletela kazen), ni pa smel dalje zahtevati nikakega zadoščenja, kajti
"za isti pregrešek mora slediti ali sprava ali maščevanje, ne pa oboje hkrati". [49]
Razlogi, zaradi katerih je smela žena zahtevati ločitev, ne da bi zaradi tega pri razvezi kaj trpele njene pravice, so bili zelo raznovrstni: zadostovala je neprijetna sapa iz moževih ust. Odkupnina, ki so jo morali plačevati plemenskemu poglavarju ali kralju za pravico prve noči (gobr merch, od tod ime marcheta, francosko marquette), je v zakoniku velikega pomena. Ženske so imele glasovalno pravico v ljudskih skupščinah. Če dodamo, da so izpričane na Irskem podobne razmere, da so bili tam prav tako v navadi začasni zakoni in da so bile ob ločitvi zagotovljene ženi natanko določene velike ugodnosti, celo odškodnina za njene hišne posle; da naletimo tam na "prvo ženo" poleg drugih žena in da pri delitvi dediščine ne delajo razlike med zakonskimi in nezakonskimi otroki - potem imamo pred seboj podobo parnega zakona, v primeri s katerim se zakon, ki velja v Severni Ameriki, zdi strog, čemur pa se v 11. stoletju ne smemo čuditi pri ljudstvu, ki je še za Cezarjevih časov živelo v skupinskem zakonu.
Irskega gensa (sept, pleme se imenuje clainne, clan) ne potrjujejo in opisujejo samo stari zakoniki, ampak tudi angleški juristi iz 17. stoletja, ki so jih poslali tja, da so spremenili klansko zemljo v domeno angleškega kralja. Zemlja je bila vse do tega časa skupna last klana ali gensa, če je niso bili že poglavarji spremenili v svoje zasebne domene. Kadar je umrl gentilni tovariš, kadar je torej prenehalo kako gospodinjstvo, je poglavar (angleški juristi so ga imenovali "caput cognationis") vnovič razdelil zemljo vsega področja med preostala gospodinjstva. Delitev je potekla v glavnem pač po istih pravilih, kakršna so veljala v Nemčiji. Še zdaj so nekatera pred štiridesetimi ali petdesetimi leti pa so bila še zelo številna - vaška polja v tako imenovani rundali. Kmetje, zdaj posamezni zakupniki zemlje, ki jo je imel prej ves gens in ki so jo nato pograbili angleški zavojevalci, plačujejo zakupnino vsak za svoj del. Vendar pa orno zemljo in košenine vseh delov strnejo, jih glede na lego in kakovost razdelijo v "gewanne", kakor pravijo temu na Mozeli, in dajo vsakemu njegov delež na vsaki gewanni; močvirno zemljo in pašnike uporabljajo skupaj. Še pred petdesetimi leti so zemljo od časa do časa na novo delili, marsikaterikrat vsako leto. Zemljiška karta take rundalne vasi je videti natanko taka kakor karta kake nemške kmečke vasi na Mozeli ali v Hochwaldu. Tudi v "factions" je gens še živ. Irski kmetje se dele pogosto v stranke, ki slone na dozdevno popolnoma nesmiselnih in brezumnih razlikah, ki so Angležem popolnoma nerazumljive in za katere se zdi, da nimajo nobenega drugega namena, kakor da dajejo povod za priljubljene praznične pretepe ene fakcije z drugo: To je umetno oživljanje, posmrtni nadomestek za razbite gense, ki na svoj način dokazujejo žilavost podedovanega gentilnega instinkta. Sicer pa žive v mnogih pokrajinah gentilni tovariši še zmerom precej skupaj na starem ozemlju; tako je imela še v tridesetih letih večina prebivalcev grofije Monaghan samo štiri družinska imena, se pravi, da je izvirala iz štirih gensov ali klanov.*
Na Škotskem je gentilni red propadel po zadušitvi vstaje v l. 1745 [50] Kateri člen tega reda predstavlja posebej škotski klan, bo treba šele raziskati; da pa pomeni tak člen, o tem ni dvoma. V romanih Walterja Scotta vidimo ta visokoškotski klan živo pred seboj. To je, pravi Morgan,
"po svoji organizaciji in po svojem duhu izvrsten vzorec gensa, prepričevalen zgled, kako gospoduje gentilno življenje nad gentili ... V njihovih sporih in v njihovem krvnem maščevanju, v razdelitvi ozemlja po klanih, v njihovem skupnem izkoriščanju zemlje, v zvestobi članov klana do poglavarja in med njimi samimi, najdemo vsepovsod ponavljajoče se poteze gentilne družbe ... Pokolenje so šteli po očetovskem pravu, tako da so otroci mož ostali v klanih, medtem ko so otroci žena prešli v klane svojih očetov." [51]
[Morgan, op. , str. 368-369. -- Ured.]
Da pa je na Škotskem vladalo poprel materinsko pravo, dokazuje dejstvo, da je, kakor pripoveduje Beda, [52] v kraljevi rodbini Piktov veljalo žensko dedno nasledstvo. Še celo kos družine punalua se je kakor pri Waležanih tako tudi pri Skotih ohranil vse do srednjega veka v pravici prve noči, ki jo je imel pri vsaki nevesti klanski poglavar ali kralj kot zadnji zastopnik prejšnjih skupnih zakonskih mož, razen če niso te pravice odkupili.
Ni dvoma, da so bili Nemci do preseljevanja narodov organizirani v gense. Ozemlje med Donavo in Renom, Vislo in severnimi morji so zasedli verjetno šele nekaj stoletij pred našim štejem; Cimbri in Tevtoni so bili še sredi preseljevanja, Suevi pa so se stalno naselili šele za Cezarjevih časov. O njih Cezar izrecno pravi, da so se naselili razdeljeni po gensih in sorodstvih (gentibus cognationibusque), [53] in v ustih Rimljana iz julijevega gensa ima beseda gentibus popolnoma določen pomen, ki ga ni mogoče kar tako prezreti. To je veljalo za vse Nemce; celo v osvojenih rimskih provincah so se, kakor se zdi, naselili še po gensih. Alemansko ljudsko pravo potrjuje, da so se Alemani na svojem ozemlju južno od Donave naselili po rodovih (genealogiae);[54] beseda genealogia se uporablja v popolnoma istem smislu kakor pozneje marka ali vaška skupnost. Nedavno je Kovalevski izrekel mnenje, da so te genealogiae velika domačinstva, med katera je bila razdeljena zemlja in iz katerih se je šele pozneje razvila vaška skupnost. Isto bi utegnilo veljati tudi za izraz "fara", s katerim so Burgundi in Langobardi - prvo torej gotsko, drugo pa herminonsko ali visokonemško pleme - označevali približno, če ne natanko isto, kar imenuje alemanski zakonik "genealogijo". Kaj pa je fara v resnici, ali gens ali domačinstvo, bo treba še podrobneje raziskati. [55]
Jezikovni spomeniki nam ne preženo dvoma o tem, ali so imeli vsi Nemci skupen izraz za gens in kateri izraz. Etimološko ustreza grškemu "genos" in latinskemu "gens" gotski "kuni", srednjevisokonemški "künne", in se tudi uporablja v tem pomenu. Na čase materinskega prava kaže okoliščina, da izhaja iz tega korena ime za žensko: grško "gyne", slovansko "žena", gotsko "qvino", staronordijsko "kona", "kuna". - Langobardi in Burgundi imajo, kakor rečeno, izraz "fara", ki ga izvaja Grimm iz hipotetičnega korena "fisan", ustvariti. Jaz bi rajši posegel po otipljivejši izpeljavi iz "faran", voziti, potovati, kot označbi za čvrsto organiziran oddelek na selilnem pohodu, ki je bil sestavljen, kar je skoraj samo po sebi umevno, iz sorodnikov, posegel bi po označbi, ki so jo med večstoletnim preseljevanjem najprej na vzhod, potem na zahod - prenesli polagoma na rodovno skupnost samo. - Drug izraz je gotski "sibja", anglosaški "sib", staronemški "sippia", "sippa", nemško "Sippe" [rodovina]. Staronordijski jezik pozna samo množino "sifjar", sorodniki; v ednini nastopa le kot ime neke boginje Sif. - In končno je še drug izraz v pesmi o Hildebrandu, [56] kjer vpraša Hildebrand Hadubranda, "kdo je njegov oče med možmi v ljudstvu ... ali katerega rodu si" (edda huelihhes cnuosles du sis). Če je bilo kdaj skupno nemško ime za gens, se je glasilo najbrž gotsko "kuni"; za to ne govori samo identičnost z ustrezajočim izrazom v sorodnih jezikih, ampak tudi okolnost, da je iz njega izvedena beseda "kuning", "König", ki pomeni prvotno gentilnega ali plemenskega poglavarja. "Sibja", "Sippe", se zdi, da ni mogoče upoštevati, saj "sifjar" v staronordijščini ne pomeni samo krvne sorodnike, ampak tudi sorodnike v svaštvu, obsega torej pripadnike najmanj dveh gensov; "sif" sam potemtakem ni mogel biti izraz za gens.
Kakor pri Mehikancih in Grkih je bil tudi pri Nemcih bojni red, tako konjeniški eskadron kakor klinasta pehotna kolona, razčlenjen po gentilnih korporacijah; če pravi Tacit: "po družinah in sorodstvih",[57] je treba razlagati ta nedoločni izraz tako, da v njegovem času gens v Rimu že zdavnaj ni bil več živa združba.
Odločilno je neko mesto pri Tacitu, kjer pravi, da mati gleda na svojega nečaka kakor na sina. Še več, nekateri štejejo krvno vez med stricem po materini strani in nečakom za še svetejšo in tesnejšo kakor vez med očetom in sinom, tako da je sestrin sin, če se zahtevajo talci, večje poroštvo kakor lastni sin tistega, ki ga hočejo vezati. Tu imamo opravka z živim ostankom po materinskem pravu organiziranega, torej prvotnega gensa, in sicer kot nekaj za Nemce posebej značilnega.** Če je dal član takega gensa v poroštvo za neko obljubo lastnega sina in je ta padel kot žrtev, ker je oče prekršil pogodbo, je to zadevalo samo očeta. Če pa je bil žrtvovan sestrin sin, je bilo prekršeno najsvetejše gentilno pravo; kajti najbližji gentilni sorodnik, ki je bil pred vsemi drugimi dolžan varovati dečka ali mladeniča, je bil kriv njegove smrti; ali ga ne bi smel zastaviti ali pa bi moral izpolniti pogodbo. Če bi ne imeli drugače nobenega sledu o gentilni ureditvi pri Nemcih, bi to edino mesto zadostovalo.
Še odločilnejše, ker je kakih 800 let mlajše, je mesto iz "Völuspa",
[58] staronordijske pesmi o somraku bogov in koncu sveta. V tem prividu "vedeževalke",
ki so vpleteni vanj tudi krščanski elementi, kakor sta dokazala zdaj Bang in
Bugge, je pri opisovanju splošne popačenosti in pokvarjenosti v dobi, ki je
uvod v veliko katastrofo, rečeno tole:
"Broedhr munu berjask ok at bönum verdask,
munu systrungar sifjum spilla." [Bratje se bodo bojevali med seboj in postali morilci drug drugega, otroci sester bodo prelomili rod.]
"Systrung" pomeni sina materine sestre, in da bodo ti zatajili medsebojno krvno sorodstvo, velja pesniku celo za večji zločin kakor bratomor. Stopnjevanje je v besedi "systrungar", ki poudarja sorodstvo po materini strani; če bi namesto tega stalo "syskina-börn", otroci bratov in sestra, ali "syskina synir", sinovi bratov in sestra, bi druga vrstica v primerjavi s prvo ne kazala nikakega stopnjevanja, ampak rahlo upadanje. Celo za časa Vikingov torej, ko je "Völuspa" nastala, spomin na materinsko pravo v Skandinaviji še ni ugasnil.
Sicer pa se je materinsko pravo za Tacita vsaj pri tistih Nemcih, ki jih je Tacit pobliže poznal, že umaknilo očetovskemu: otroci so dedovali po očetu: kjer ni bilo otrok, pa so dedovali bratje in strici po očetovi in materini strani. Da so pripustili k dedovanju materinega brata, je v zvezi z ohranitvijo pravkar omenjenega običaja in prav tako dokazuje, kako mlado je še bilo takrat očetovsko pravo pri Nemcih. Tudi še pozno v srednjem veku najdemo sledove materinskega prava. Podoba je, da še takrat niso prav zaupali očetovstvu, posebno pri tlačanih; če je torej fevdalni gospod zahteval od kakega mesta, naj izroči pobeglega tlačana, je moralo npr. v Augsburgu, Baslu in Kaiserslauternu šest njegovih bližnjih krvnih sorodnikov, in sicer izključno sorodnikov po materini strani, s prisego potrditi, da je pobegli res tlačan. (Maurer, Städteverfassung, I., str. 381.)
Nadaljnji ostanek materinskega prava, ki je začelo šele pravkar odmirati, je nemško spoštovanje ženskega spola, ki je Rimljanom skoraj nepojmljivo. Mladenke iz plemenitih družin so v pogodbah z Nemci veljale za najboljše talce; misel, da bi mogle priti njihove žene in hčere v ujetništvo in suženjstvo, jim je strašna in spodbuja njihovo hrabrost v bitki bolj ko vse drugo. V ženski vidijo nekaj svetega in preroškega, njen svet poslušajo tudi v najvažnejših zadevah; tako je bila Veleda, brukterska svečenica na Lippi, duša vse batavske vstaje, v kateri je Civilis na čelu Nemcev in Belgijcev omajal rimsko gospostvo v vsej Galiji. [59] Podoba je, da tudi doma gospostvu žene ne oporekajo; seveda pa morajo ona, starci in otroci opravljati tudi vse delo; mož hodi na lov, pije in lenari. Tako pravi Tacit; ker pa ne pove, kdo obdeluje polje, in ker določno izjavlja, da plačujejo sužnji zgolj dajatve, ne delajo pa tlake, je torej množica odraslih moških vendarle morala opraviti tisto malo dela, ki ga je zahtevalo poljedelstvo.
Oblika zakona je bila, kakor že zgoraj rečeno, parni zakon, ki se je polagoma približeval monogamiji. Stroga monogamija to še ni bila, ker je bilo odličnikom dovoljeno mnogoženstvo. V splošnem so, v nasprotju s Kelti, strogo pazili na čistost deklet, in Tacit govori prav tako s posebno toplino o neomajnosti zakonske vezi pri Nemcih. Kot razlog za ločitev navaja samo prešuštvo žene. Toda njegovo poročilo je glede tega v marsičem pomanjkljivo, saj že tako kar preveč očitno kaže, da hoče držati pred razvratnimi Rimljani ogledalo kreposti. Toliko pa je gotovo: če so bili Nemci v svojih gozdovih taki izjemni krepostni vitezi, je bilo treba samo malo dotika z zunanjim svetom, da so zdrknili na raven drugih poprečnih evropskih ljudi; zadnja sled nravne strogosti je sredi rimskega sveta izginila še veliko hitreje kakor nemški jezik. Brati je treba samo Gregorja iz Toursa. Da v nemških gozdovih ni mogla vladati rafinirana bohotnost čutnih naslad kakor v Rimu, je razumljivo samo po sebi; in tako Nemci tudi glede tega še dovolj prednjačijo pred rimskim svetom, ne da bi jim bilo treba podtikati vzdržnosti v mesenosti, ki je nobeno ljudstvo v svoji celoti nikoli in nikjer ni poznalo.
Iz gentilne ureditve izvira obveznost, da sovraštva očetov ali sorodnikov prav tako prevzameš v dediščino kakor prijateljstva; in enako tudi krvnino, globo zaradi uboja in poškodb, namesto krvnega maščevanja. To krvnino, ki so jo še pred enim pokolenjem imeli za specifično nemško uredbo, so dokazali zdaj pri več sto ljudstvih kot splošno milejšo obliko krvnega maščevanja, izvirajočega iz gentilnega reda. Prav tako kakor dolžnost biti gostoljuben, jo med drugimi najdemo tudi pri ameriških Indijancih. Tacitov opis načina, kako so izkazovali gostoljubnost (Germania, c.21), je skoraj natanko tak, kakor ga opisuje Morgan pri svojih Indijancih.
Vroči in neskončni prepir o tem, ali so Tacitovi Nemci že dokončno razdelili orno zemljo ali ne in kako je treba razlagati ustrezna mesta, spada zdaj v preteklost. Odkar je dokazano, da je gens skupno skupnosti, kar izpričuje Cezar še pri Suevih. [60] Odkar je skoraj pri vseh ljudstvih dokazano, da je temu sledilo dodeljevanje zemlje posameznim družinam s periodično novo delitvijo, in odkar je ugotovljeno, da se je ta periodično ponavljajoča se delitev polja ohranila v nekaterih krajih Nemčije celo do današnjega dne, ni vredno o tem še izgubljati besed. Če so Nemci od skupnega obdelovanja polja, ki ga Cezar izrecno pripisuje Suevom - razdeljenega ali privatnega polja pri njih sploh ni, kakor pravi - prešli v 150 letih do Tacitovega časa, k posamičnemu obdelovanju z vsakoletno novo delitvijo, je to zares dovolj velik napredek. Prehod od te stopnje k popolni privatni lastnini zemlje je v tem kratkem razdobju in brez slehernega tujega vmešavanja kratko in malo nemogoč. V Tacitu berem torej samo tisto, kar pove brez ovinkov z besedami: "Vsako leto menjavajo (ali dele na novo) obdelano zemljo, pri tem pa ostaja dovolj skupne zemlje." [61] To je tista stopnja poljedelstva in prilaščanja zemlje, ki natanko ustreza tedanji gentilni ureditvi Nemcev.
Ta zadnji odstavek sem pustil nespremnjen, to je takšen, kakor je v prejšnjih izdajah. Medtem se je vprašanje drugače obrnilo. Odkar je Kovalevski (prim. spredaj!) dokazal zelo razširjen, če ne splošen obstoj patriarhalnega domačinstva kot vmesne stopnje med materinskopravno komunistično in moderno izolirano družino, ni več vprašanje, ali skupna lastnina ali privatna lastnina zemlje, kakor sta vpraševala še Maurer in Waitz, ampak je vprašanje, kakšna je bila oblika skupne lastnine. Da še za Cezarjevih časov pri Suevih ni obstajala le skupna lastnina, ampak tudi skupno obdelovanje za skupni račun, o tem ni dvoma. Ali je bila gospodarska enota gens ali domačinstvo ali kakšna komunistična sorodstvena skupina med obema, ali pa so glede na različnost zemlje obstajale vse tri skupine, o tem se bo mogoče še dolgo prepirati. Zdaj pa Kovalevski trdi, da pogoj za stanje, ki ga opisuje Tacit, ni marka ali vaška srenja, ampak domačinstvo; šele iz tega se je mnogo kasneje razvila vaška srenja, zato ker se je povečalo število prebivalstva.
Potemtakem bi naselbine Nemcev na ozemlju, ki so ga zasedli v rimski dobi, kakor tudi na ozemlju, ki so ga Rimljanom pozneje odvzeli, ne obstajale iz vasi, ampak iz velikih domačinstev, ki so obsegala več generacij, prevzele v obdelovanje ustrezni del zemlje ter s sosedi uporabljale okoli ležečo pusto zemljo kot srenjsko zemljo. Tacitovo mesto o izmenjavanju obdelane zemlje bi bilo torej treba razumeti dejansko v agronomskem smislu. Domačinstvo je preoralo vsako leto drug kos zemlje, prejšnje leto obdelane njive pa pustilo v prelogu ali pa jih spet popolnoma zanemarilo. Zaradi redkega prebivalstva bi preostajalo še zmerom toliko neobdelane zemlje, da bi bil vsak spor za njeno posest odveč. Šele po stoletjih, ko je število članov domačinstva tako naraslo, da v tedanjih produkcijskih pogojih ni bilo več mogoče skupno gospodarstvo, so se ta domačinstva verjetno razdelila; dotlej skupne njive in travnike so po znanem načinu razdelili sprva začasno, pozneje enkrat za vselej med posamezna gospodinjsiva, ki so takrat nastajala, medtem ko so gozdovi, pašniki in vode ostali skupni.
Zdi se, da je za Rusijo ta razvojni potek historično popolnoma dokazan. Kar zadeva Nemčijo in nato tudi druge germanske dežele, ni mogoče zanikati, da ta domneva v mnogočem bolje pojasnjuje vire in laže razvozlava težave kakor dosedanja, po kateri bi segala vaška srenja v Tacitovo dobo. Najstarejše dokumente, npr. Codex Laureshamensis, [62] si razložimo v celoti mnogo bolje s pomočjo domačinstva kakor pa vaške srenje. Na drugi strani pa vodi ta domneva k novim vprašanjem, ki jih bo treba šele razrešiti. Pri tem lahko odločijo samo nova raziskovanja; vendar pa ne morem zanikati, da je domačinstvo kot vmesna stopnja zelo verjetno tudi za Nemčijo, Skandinavijo in Anglijo.
Medtem ko so za Cezarja Nemci deloma šele prišli do stalnih bivališč, deloma jih še iskali, so v Tacitovem času preživeli že celo stoletje, odkar so se naselili; temu ustreza očitni napredek v produkciji življenjskih potrebščin. Stanujejo v hišah iz hlodov; njihova obleka je še zelo naravno-primitivna: surov volnen plašč, živalske kože, za ženske in veljake platnena spodnja obleka. Njihova hrana je mleko, meso, divji sadeži in, kakor dodaja Plinij, [63] ovsena kaša (še zdaj keltska narodna jed na Irskem in na Škotskem). Njihovo bogastvo je živina; toda ta je slabe pasme, govedo je majhno, zakrnelo, brez rogov; konji so majhni poniji in zelo slabi dirkači. Denar, in sicer samo rimski, so redko in malo uporabljali. Zlata in srebra niso predelovali in ne cenili, železo je bilo redko in podoba je, da so ga, vsaj plemena ob Renu in Donavi, domala samo važali, ne pa sami pridobivali. Runska pisava (posnemajoča grške in latinske črke) je bila znana le kot tajna pisava in rabili so jo samo pri verskih čarovnijah. V navadi je še bilo, da so žrtvovali ljudi. Skratka, to je ljudstvo, ki se je bilo pravkar povzpelo iz srednje stopnje barbarstva na višjo stopnjo. Medtem ko je plemena, ki so mejila neposredno na Rimljane, v razvoju samostojne kovinske in tekstilne produkcije oviral olajšani uvoz rimskih industrijskih izdelkov, je taka produkcija nastajala nedvomno na severovzhodu, ob Vzhodnem morju. Deli bojne opreme, ki so jih našli v šlezviških močvirjih - dolg železen meč, verižni oklep, srebrna čelada itd. z rimskimi novci od konca drugega stoletja - in nemški kovinski predmeti, ki so se razširili s preseljevanjem narodov, pričajo o prav posebnem tipu nemajhne dovršenosti, celo tam, kjer se naslanjajo na prvotno rimske vzorce. Izseljevanje v civilizirano rimsko državo je uničilo to domačo produkcijo povsod, razen na Angleškem. Kako enotno je ta produkcija nastala in se razvila, kažejo npr. bronaste zaponke. Tiste ki so jih našli v Burgundiji, Romuniji, ob Azovskem morju, bi lahko prišle iz iste delavnice, kakor angleške in švedske in so prav tako nedvomno germanskega izvora.
Višji stopnji barbarstva ustreza tudi ureditev. V splošnem so imeli, po Tacitu, svet poglavarjev (principes), ki je odločal v manjših zadevah, važnejše pa je pripravljal, da je odločala o njih ljudska skupščina; to pa imajo na nižji stopnji barbarstva, vsaj tam, kjer jo poznamo - pri Amerikancih - najprej samo gensi, ne pa še plemena ali zveza plemen. Starešine (principes) se še ostro ločijo od vojskovodij (duces); popolnoma tako kakor pri Irokezih. Prvi deloma že žive od častnih dajatev v živini, žitu itd., ki jih darujejo člani plemen; volijo jih, kakor v Ameriki, povečini iz iste družine prehod k očetovskemu pravu pospešuje, kakor na Grškem in v Rimu, postopno prehajanje volilnih funkcij v dedne in s tem nastajanje plemiške družine v slehernem gensu. To staro, tako imenovano plemensko plemstvo je povečini propadlo v dobi preseljevanja narodov ali vsaj kmalu potem. Vojskovodje so volili ne glede na rojstvo, samo po sposobnosti. Imeli so malo oblasti in so si morali ustvariti avtoriteto z zgledom; pravo disciplinsko oblast v vojski Tacit izrecno pripisuje duhovnikom. Resnična oblast je bila ljudska skupščina. Kralj ali plemenski starešina je predsedoval; ljudstvo je odločalo - "ne": z mrmranjem, "da": z vzklikom in žvenketom orožja. Ljudska skupščina je bila hkrati tudi sodna skupščina; v njej so predlagali in razsojali tožbe, v njej so izrekali smrtne obsodbe, in sicer so izrekali smrtno kazen samo za strahopetnost, veleizdajo in nenaravno pohotnost. Tudi v gensih in drugih pododdelkih je sodilo vse ljudstvo pod predsedstvom starešine. Ta je imel pravico, kakor pri slahernem nemškem prvotnem sodišču, samo voditi razprave in vpraševati; sodbo je pri Nemcih na splošno izrekala ljudska skupnost.
Zveze plemen so nastajale od Cezarjevih časov dalje; nekatere izmed njih so imele že kralje; najvišji vojskovodja je, kakor pri Grkih in Rimljanih, že posegal po tiraniji in jo včasih tudi dosegel. Takšni srečni uzurpatorji pa nikakor niso bili neomejeni vladarji; vendar so že začeli trgati vezi gentilne ureditve. Medtem ko so sicer osvobojeni sužnji imeli podrejen položaj, ker niso mogli pripadati nobenemu gensu, so se pri novih kraljih taki izbrani ljubljenci povzpeli pogosto do dostojanstev, bogastva in časti. Isto se je dogajalo, ko so osvojili rimsko državo vojskovodje, ki so postali kralji velikih dežel. Pri Frankih so imeli kraljevi sužnji in osvojenci veliko besedo, sprva na dvoru, potem v državi; novo plemstvo izhaja večidel iz njih.
Ena ustanova je zlasti pospeševala nastanek kraljestva: spremstva [Gefolgschaften]. Že pri ameriških rdečekožcih smo videli, kako se poleg gentilne ureditve tvorijo zasebne družbe za bojevanje na svojo roko. Te zasebne družbe so postale pri Nemcih že stalna združenja. Vojskovodja, ki je zaslovel, je zbral okoli sebe krdelo plena željnih mladih ljudi, ki jih je vezala nanj osebna zvestoba, kakor je vezala njega nanje. Vodja jih je vzdrževal, jim poklanjal darove in jih hierarhično uredil; telesno stražo in udarno četo za manjše, gotov oficirski zbor za večje pohode. Najsi so bila ta spremstva še šibka - in taka so se tudi kasneje pokazala, npr. pod Odoakarjem v Italiji - vendar že tvorilo klico razpada stare ljudske svobode in so se kot taka uveljavila med preseljevanjem narodov in po njem. Prvič namreč pospešujejo nastanek kraljevske oblasti, drugič pa so jih mogli povezovati, kakor omenja že Tacit, samo nepretrgane vojne in roparski pohodi. Ropanje je postalo namen. Če gospodar spremstva ni imel v bližini nobenega opravka, je odrinil s svojim moštvom k drugim ljudstvom, kjer sta bila vojna in upanje na plen: nemške pomožne čete, ki so se v velikih množicah borile pod rimsko zastavo celo proti Nemcem samim, so zbirali deloma iz takšnih spremstev. Mezdništvo, sramota in prekletstvo Nemcev, je pokazalo že takrat prve obrise. Po osvojitvi rimske države so ti kraljevi spremljevalci poleg nesvobodnih in rimskih dvorjanov tvorili drugo glavno sestavino poznejšega plemstva.
Za nemška plemena, ki so se združila v ljudstva, velja tedaj v splošnem ista ureditev, kakršna se je razvila pri Grkih v herojski dobi in pri Rimljanih v tako imenovani dobi kraljev: ljudska skupščina, svet gentilnih starešin, vojskovodja, ki že sega po resnični kraljevski oblasti. To je bila najboll izoblikovana ureditev, kar jih je sploh mogel razviti gentilni red; bila je vzorna ureditev višje stopnje barbarstva. Brž ko je družba prestopila meje, v katerih je zadoščala ta ureditev, je bilo z gentilnim redom pri kraju; na njegovo mesto je stopila država.
[*] K četrti izdaji. V nekaj dneh, ki sem jih preživel na Irskem [septembra 1891], se mi je spet osvežilo v zavesti, kako zelo še živi tamkajšnje podeželsko ljudstvo v nazorih gentilne dobe. Zemljiški posestnik, čigar zakupnik je kmet, velja kmetu še zmerom za nekakega klanskega poglavarja, ki naj v prid vsem upravlja zemljo, kateremu plačuje kmet tribut v obliki zakupnine, od katerega pa bi moral v primeru potrebe dobiti tudi podporo. In prav tako sodijo, da je vsak, ki je premožnejši, dolžan podpirati svoje revnejše sosede, kakor hitro zabredejo v stisko. Takšna pomoč ni miloščina, ampak tisto, kar od bogatejšega klanskega tovariša ali klanskega poglavarja po pravici pripada siromašnejšemu tovarišu. Razumljive so tožbe političnih ekonomistov in juristov, kako je irskemu kmetu skoraj nemogoče pojasniti pojem moderne buržoazne lastnine; lastnina, ki ima samo pravice, ne pa dolžnosti, Ircu kratko in malo ne gre v glavo. Razumljivo pa je tudi, da se Irci, ki se s takšnimi naivnimi gentilnimi nazori nenadoma znajdejo v velikih angleških in ameriških mestih, med ljudmi s popolnoma drugačnimi moralnimi in pravnimi nazori, da se takšni Irci tedaj moralno in pravno docela zmedejo in izgube in jih pogosto zelo veliko podleže demoralizaciji.
[**] Posebno tesne zveze med materinim stricem in nečakom, ki izvirajo iz časov materinskega prava in ki se pojavljajo pri mnogih ljudstvih, poznajo Grki samo v mitologiji herojske dobe. Po Diodoru (IV, 34) ubije Meleager Testijeve sinove, brate svoje matere Alteje. Ta vidi v tem dejanju tako nepopravljm zločin, da prekolne morilca, svojega lastnega sina, in mu želi smrt. "Bogovi so uslišali, kakor pripovedujejo, njeno željo in naredili konec Meleagrovemu življenju." Po istem Diodoru (IV, 44) so pristali Argonavti pod Heraklejem v Trakiji in so tam videli, da Finej na prigovarjanje svoje nove žene sramotno grdo ravna s svojima sinovoma, ki ju je imel s svojo prejšnjo, odslovljeno ženo Kleopatro iz rodu Boreadov. Toda med Argonavti so tudi Boreadi, Kleopatrini bratje, torej bratje matere obeh sinov, ki z njima grdo ravnajo. Ti se takoj zavzamejo za svoja nečaka, ju osvobode in pobijejo stražarje. [Engels navaja po Diodoru Siculu, "Bibliothecae historicae quae supersunt"]
[48] V letih 1869-1870 je Engels pripravljal obsežno, toda nedokončano delo o zgodovini lrske. Hkrati z zgodovino Keltov je proučeval tudi starowaleške zakone.
[49] "Ancient Laws and Institutes of Wales" (Starodavni waleški zakoni in institucije"), I. zv., izdano leta 1841.
[50] Upor v škotskem višavju leta 1745 je bil odgovor na nasilje in preganjanje z zemlje, ki je bil v interesu angleško-škotske zemljiške aristokracije in buržoazije. Nezadovoljstvo kmetov v škotskem višavju je izrabil za svoje namene del tamkajšnjega plemstva, ki mu je šlo za ohranitev fevdalno-patriarhalne klanske ureditve in ki je podpiralo želje strmoglavljene dinastije Stuartov o angleškem prestolu. Tako je postalo cilj upora ustoličenje Karla Edvarda, vnuka jakoba II. Poraz je prinesel popolno uničenje klanske ureditve v škotskem višavju in pospešil preganjanje škotskih kmetov z njihove zemlje.
[51] "Ancient Society", 357 sl.
[52] Beda Venerabilis: "Historiae ecclesiasticae gentis Anglorum" ("Cerkvena zgodovina Angležev"), I. knj., 1. pogl.
[53] Cezar: "O galski vojni", VI. knj., 22. pogl.
[54] Zapis običajnega prava v germanskem plemenu Alemanov, se pravi t. i. "Alemansko ljudsko pravo", izvira iz konca 6. ali začetka 7. stoletja in iz 8. stoletja.
[55] Tisto, za kar Engels uporablja besedo "Hausgenossenschaft", ki jo tu prevajamo z "domačinstvo", se v slovenskem zgodovinopisju označuje tudi z izrazom "velika družina".
[56] "Hildebrandslied" je le v odlomkih ohranjena starovisokonemška junaška pesem iz 8. stoletja in je najstarejši zapisani tekst nemške sage.
[57] Tacitus: "Germania", 7. pogl.
[58] "Völuspa" je pesem iz starejše Edde.
[59] Do upora germanskih in galskih plemen zoper rimsko gospostvo od leta 69 do 70 (po nekaterih virih do 71), je prišlo zaradi zvišanih davkov, večjega novačenja za rimsko vojsko in samovolje rimskih uradnikov. Po začetnih uspehih so uporniki doživeli nekaj porazov, ki so jih prisilili k sklenitvi miru z Rimom.
[60] Cezar: "O galski vojni", IV. knj., 6. pogl.
[61] Tacit: "Germania", 26. pogl.
[62] "Codex Laureshamensis" ("Lorscher Chartular") je prepisna knjiga samostana v Lorschu (pri Wormsu), kamor so v. 12. stoletju prepisali listine o darilih, privilegijih ipd. Sodi med najvažnejše vire za zgodovino kmetiške in fevdalne posesti v 8. in 9. stoletju.
[63] Plinij st.: "Naturalis historia", XVIII. knj., 17. pogl.