Edvard Kardelj

Politični sistem socialističnega samoupravljanja


2. Večpartijski in enopartijski sistem


Politični sistem meščanske družbe

 Določene pojavne oblike družbenega življenja iz preteklosti se v zgodovinskem razvoju spreminjajo v dogme, te pa postajajo tudi za socialistično družbo velika obremenitev. Ena izmed njih je tudi dogma o univerzalnosti(splošnosti) in večnosti parlamentarnega političnega sistema meščanske družbe in o njenem političnem pluralizmu kot edinem viru demokratičnih svoboščin človeka. Ta politični sistem je nastal zaradi družbenih in političnih potreb vladajočega razreda v sistemu kapitalističnih proizvodnih odnosov. Pomeni seveda velik korak naprej v zgodovinskem napredku, posebno glede pospeševanja demokratičnih pravic, čeprav teh pravic ni razvijal toliko zaradi človeka kolikor zaradi družbenih in političnih potreb vladajočega razreda .

 Ta vladajoči razred (buržoazija) potrebuje svobodo »politizacije« v družbi (svobodo ustanavljanja političnih strank in opredeljevanje ljudi zanje) zato, da bi konkreten razredni boj in spopade na področju družbenoekonomskih odnosov lahko v največji možni meri omejili na posplošene politične diferenciacije (na odločanje za podporo tej ali oni politični stranki) in da bi bil tako lahko svoboden pri svojem ekonomskem odnosu do podrejenih in izkoriščanih razredov. Zato odločilne, neposredne oblasti buržoazija formalno nima na področju politike (tam se za oblast borijo politične stranke, ki - razen delavskih - navadno niso jasno razredno opredeljene, da bi tudi na ta način lahko pridobile del izkoriščanih razredov za posredno podpiranje buržoazije), ampak predvsem na področju proizvodnih odnosov, se pravi na področju gospodarskega sistema in sistema delitve in razpolaganje z družbenim proizvodom. Na to področje oblasti je parlament doslej smel posegati samo v omejeni meri in samo s takimi reformami, ki niso ogrožale sistema zunajparlamentarne razredne oblasti na področju kapitalističnih proizvodnih odnosov.

Parlament in zunajparlamentarna oblast

 Zunajparlamentarna oblast je torej tista dejanska oblast, ki jo opravlja buržoazija v imenu pravice do privatne lastnine. Prav področje zunajparlamentarne oblasti pa obsega največji del življenjskih interesov delavca, kot je odločanje o njegovem delu, o osebnem dohodku, največjem delu družbene reprodukcije, razvoju proizvajalnih sil, gospodarskem sistemu, delitvi družbenega bogastva itd. Delavcu so torej odvzete demokratične in človeške pravice prav na tistih področjih, za katera je življenjsko najbolj zainteresiran.

 Po drugi strani parlament s političnimi odločitvami, ki jih sprejema, ureja dokajšen del konfliktov, ki nastajajo v takšnem sistemu, in tako tudi široke ljudske množice uvaja v politični boj. S konkurenco med političnimi partijami(strankami) ustvarja sistem v teh množicah iluzijo, da upravljajo družbo, čeprav jo v resnici upravljajo vrhovi političnih partij in izvršilni državni organi, predvsem pa vodilne sile zunajparlamentarne razredne oblasti. Programi političnih strank so često daleč od realnih interesov državljana, ki ostaja samo volivec - z zelo majhnimi možnostmi, da bi neposredno vplival na oblikovanje teh programov in še manj na njihovo uresničevanje. Stranke so namreč podvržene tudi močni notranji birokratizaciji. Nikoli niso bile in tudi danes niso organizirane kot nekakšna samoupravna kolektivna telesa svojih članov. Članstvo teh strank razen na volitvah pravzaprav nima možnosti komunicirati z vrhom partije. Te stranke so pretežno volilne institucije, se pravi instrument kanaliziranja volilnega odločanja državljanov. Ko državljan opravi svojo volilno funkcijo, nima več resnejšega vpliva na politiko.

 V večpartijskem parlamentarnem sistemu je v najboljšem primeru svoboda samo abstraktna in splošna politična misel - konkretni razredni, življenjski in delovni interesi delavcev pa so bolj ali manj brezpravni in podrejeni proizvodnim odnosom kapitalistične družbe, v kateri se parlament praviloma ne vmešava, vendar pa jih varuje. Tako se politični pluralizem dejansko izraža kot oblika zatiranja avtentičnih (pravnih) interesov človeka. Kajti zreducirati množico specifičnih in konkretnih interesov na neke splošne, abstraktne politične obrazce in nato prav tako vzpostaviti splošna in abstraktna politična zastopstva za te obrazce v obliki ene ali več partij, pomeni pravzaprav zanikati pravico nosilcev teh interesov, da bi bili njihov neposredni in avtentični predstavnik. To še zlasti zato, ker imajo pri odločanju v parlamentu monopolno pravico samo politični vrhovi partij, medtem ko državljan lahko vpliva na politiko teh vrhov in na njihovo odločanje v parlamentu samo indirektno (na volitvah, kot grupa pritiska ali prek raznih organizacij).

 Kakor v strankah ozki vrhovi in ne članstvo, tako tudi predstavniški organ vsega ljudstva - parlament v praksi vse bolj izgublja dejansko oblast, krepi pa se moč vladne oz. izvršilnih organov, prek katerih tudi vrhovi zunajparlamentarne oblasti (ne le vrh vladajoče politične stranke) izvajajo svoj vpliv na državno oblast. V krizah lahko parlament povsem izgubi svojo vlogo in na prizorišče odkrito stopi prava oblast - zunajparlamentarna oblast vladajočega razreda, ki vsili takšen politični sistem, kakršen mu v danih razmerah najbolj ustreza. Toda dejstvo je, da parlamentarizem politično-pluralističnega tipa daje meščanski družbi večjo stabilnost kot katerakoli druga oblika vladavine. Zato ga buržoazija tudi vztrajno podpira vse dotlej, dokler ga lahko ohrani kot svoj lasten instrument - in ga seveda tudi brez omahovanja zapusti, kadar ne more biti več to.

Možnosti delavskega razreda v večpartijskem sistemu

 Če se v parlamentu močneje izrazijo interesi zainteresiranih razredov, če se zastopstvo delavskih strank v parlamentu tako okrepi, da bi lahko delavski razred po parlamentarni poti prišel na oblast ali tudi samo do delne udeležbe pri njej, namreč domača in tuja oz. mednarodno povezana buržoazija skuša najprej s političnimi in ekonomskimi grožnjami preprečiti npr. udeležbo komunistov v vladi (Italija, Francija), nato z uresničevanjem teh groženj in končno, če ne gre drugače, tudi z državnim udarom in uvedbo diktature (Grčija, Čile). Ni več nikakršna skrivnost, da so odgovorne politične službe nekaterih vlad, ki sicer zelo poudarjajo svoj demokratizem (vohunska agencija CIA ameriške vlade), napravile vse, kar so mogle, da bi zrušile demokratično vladavino parlamenta v Čilu.

 Kljub temu moramo za dežele z globoko tradicijo demokratičnega parlamentarizma predvideti možnosti, o kateri je načelno govoril že Marx, da bo parlament eden izmed instrumentov, s katerim bo delavski razred v najširši povezanosti z demokratičnimi silami lahko z mirnimi demokratičnimi sredstvi uresničil svoje socialistične cilje in interese. Seveda bi si morala demokratična večina v parlamentu, ki bi se usmerila k socialističnim spremembam, pridobiti tudi realno državno moč.

 Ne bi smeli pozabiti, da lahko manjšina, povezana z reakcionarnim delom državnega represivnega in oboroženega aparata, zruši vsako večino v parlamentu, ki bi poskušala dregniti v tako imenovane »svetinje« stare družbe ( npr. v privatno lastnino proizvajalnih sredstev). Popolna iluzija je misliti, da je že zgolj večina v parlamentu dovolj za globlje družbene reforme, če takšne akcije ne podpira realna državna moč, ki ni več podrejena volji protidemokratične večine. Potemtakem je mirna pot v socializem možna samo, če se tudi »druga stran« odpove nasilju oz. dospe v tak položaj, da ne more več uporabljati nasilja. Prav omenjeno spoznanje je eden od glavnih vzrokov za to, da je npr. Komunistična partija Italije opustila kot svoj neposredni politični cilj borbo za »magičnih« 51 odstotkov mest delavskih strank v parlamentu in skuša raje s tako imenovano politiko »zgodovinskega kompromisa« prisiliti krščansko-demokratsko stranko k temu, da bi pristala na sodelovanje s komunisti in s tem tudi na večje upoštevanje interesov delavcev in drugih nekapitalističnih slojev v svojih vrstah.

Odnos delavskega razreda do buržoazne demokracije

 Ena izmed specifičnih oblik zgodovinskega razvoja v socializem je nedvomno tudi boj za povezovanje delavskih partij z drugimi demokratičnimi silami ljudstva v okvirih parlamentarnega sistema. Klasični parlament evropskega tipa je res še vedno trdna opora vladavine kapitala nad delavskim razredom, vendar pa je očitno, da bi si delavsko gibanje samo sebi zapiralo pot v boju za vpliv na upravljanje z družbo, če bi takšno mirno pot zgodovinskega razvoja v socializem zanemarilo ali celo izključilo. Danes, ko kriza kapitalističnega sistema usmerja buržoazijo k vse bolj avtoritarnim političnim sistemom - če že ne z odkrito diktaturo, pa s krepitvijo izvršne in zunajparlamentarne oblasti, je problem še toliko enostavnejši. Gre za to, kako naj delavski razred, zlasti v zahodni Evropi (»evrokomunizem«) izbojuje zvezo z najširšimi demokratičnimi silami, ki bo sposobna ohraniti in še razviti demokratične pridobitve parlamentarnega sistema.

 V primerjavi s katerimkoli drugim političnim sistemom kapitalizma namreč ta sistem zagotavlja zdaleč največ svobode državljanu, s tem pa tudi zdaleč največjo možnost delavskemu razredu in progresivnim silam, da se bojujejo za krepitev svojega družbenega vpliva. Zato ima delavski razred interes, da brani parlamentarni sistem pred vsemi protidemokratičnimi silami.

 To pa seveda še ne pomeni, da sta parlamentarni sistem in njegov politični pluralizem (večstrankarski sistem) večna in najboljša rešitev za delavski razred, za družbeni napredek, za ves svet. Ne smemo pozabiti, da ta sistem vendarle temelji na kapitalističnih proizvodnih odnosih (na privatni lastnini proizvajalnih sredstev) in da je primeren zlasti za njihovo ohranjanje. Če bo delavskemu razredu in drugim progresivnim silam v kakšni državi (ob ugodnejših notranjih in mednarodnih razmerah, kot je bilo to v Čilu) vendarle uspelo, da ga uporabijo tudi kot sredstvo za ukinjanje kapitalističnih proizvodnih odnosov, jim po taki spremembi proizvodnih odnosov parlamentarni sistem, tak kot je danes, ne bo mogel zadoščati. Demokratične odnose bo treba razširiti na vsa področja družbenega življenja, predvsem pa na področje proizvodnih oz. družbenoekonomskih odnosov. V nasprotnem primeru (brez delavskega samoupravljanja) bi bil parlamentarni sistem (enako kakor enopartijski sistem etatističnega socializma) zasnovan na državni lastnini proizvajalnih sredstev.

 Tudi znotraj delavskega gibanja so nastale iluzije o prednostih večstrankarskega parlamentarnega sistema, zlasti zato, ker sodobna socialistična praksa ni bila sposobna (objektivni vzroki: gospodarska nerazvitost, zaostrenost razrednega boja z notranjim in zunanjim razrednim sovražnikom itd.; subjektivni vzroki: stalinistična pojmovanja, pomanjkanje demokratičnih tradicij itd.), da bi hitreje in širše razvijala nove oblike demokratičnega življenja, kakršne ustrezajo socialističnim proizvodnim odnosom.

 Omenjeno je že bilo, da bi bil parlamentarni večpartijski sistem možen kot politični sistem socialistične družbe le tam, kjer bi bil prehod iz kapitalizma v socializem izvršen po mirni, parlamentarni poti (kjer torej sile kapitalizma ne bi bile več tako močne, da bi hotele ali mogle s silo ali nasiljem ohranjati kapitalistični sistem.). Naša jugoslovanska družba, ki je izšla iz globoke socialistične revolucije, kjer je torej delavski razred prevzel oblast z oboroženo borbo proti domači in okupatorski buržoaziji, pa ne bi mogla premagati globokih in zaostrenih razrednih nasprotji, zaradi katerih je do revolucije prišlo, če bi odprla prostor za svobodno politično delovanje poraženih kontrarevolucionarnih sil v obliki večpartijskega sistema. kajti revolucija teh nasprotji ni že kar odpravila, ampak je samo spremenila razmerje moči družbenih sil v korist delavskega razreda. Vsako omahovanje bi samo znova zaostrilo stara nasprotja in privedlo socialistične sile v nevarnost, da bi v večji ali manjši meri izgubile pridobitve socialistične revolucije. Boj proti kontrarevoluciji je potemtakem nujen tudi zaradi oblikovanja naprednejšega demokratičnega sistema, ki bo dal demokratične pravice daleč širšim delovnim množicam, kot lahko to stori parlamentarna demokracija.

 So torej razlogi, da branimo parlamentarni sistem in politični pluralizem, kadar ga napadajo reakcionarne sile buržoazne družbe, ni pa nikakršnega razloga, da ta sistem prikazujemo kot nekakšen ideal demokracije in svobode človeka. Noben sistem ni tako dober, da bi ga smeli s silo ali pritiskom vsiljevati drugim narodom. Nihče nima pravice omejevati svobode kateregakoli naroda, da si sam izbira poti svojega razvoja.

Enopartijski sistem

 Tako kot družbenoekonomskim odnosom na temelju družbene lastnine ne ustreza politični pluralizem meščanske družbe, jim ne ustreza niti enopartijski sistem, ki je v bistvu le specifična varianta prvega, večpartijskega sistema. Tudi enopartijski sistem lahko odigra v določenih razmerah zelo napredno in demokratično vlogo (v prvi fazi po izvedeni socialistični revoluciji, v nerazvitih državah, ki se osvobodijo izpod kolonializma itd.). Težko si je misliti, da bi bilo npr. v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji mogoče brez takega sistema izvesti vse tiste velike družbene spremembe in zgraditi vse tiste ekonomske temelje, ki so bili nujni kot izhodiščna točka za razvoj socializma. To seveda ne opravičuje deformacije tega sistema, ki so se izrazile v obliki stalinizma. Enopartijski sitem je toliko bolj izpostavljen deformacijam, kolikor bolj se odmika od začetnih faz revolucije - z družbenoekonomskimi odnosi, temelječimi na družbeni lastnini in samoupravljanju, pa je sploh nezdružljiv.

 Nekateri zaradi specifične družbene vloge Zveze komunistov razlagajo naš sistem samoupravne demokracije kot enopartijski sistem. takšni ljudje ali ne vidijo globokih razlik, ki obstoje med našim političnim sistemom in enopartijskim sistemom, ali pa namerno pripisujejo našemu samoupravnemu sistemu lastnosti, ki jih nima. Bistvo našega sistema je namreč negacija strankarskega političnega monopola, pa naj bo ta monopol v rokah ene ali več strank. Ali ima politično oblast v rokah vrh ene stranke ali se pri tem menjavajo vrhovi nekoliko političnih strank - to položaja in demokratičnih pravic državljana bistveno ne spreminja, ker med strankami meščanskega razreda - ni velikih razlik v odnosu do obstoječega družbenega sistema.

 V enopartijskem sistemu nastaja predvsem tendenca k personalni uniji partijskega vrha in državnega izvršnega aparata, s tem pa postaja ta sistem orodje delovanja tehnobirokratskih tendenc v družbi. Tako se enopartijski sistem iz orožja delavskega razreda lahko postopno spremeni v orožje tehnobirokratske vladavine nad razredom in družbo - čeprav seveda ni nujno, da bi se enopartijski sistem povsod moral razviti v tej negativni smeri.

 Tudi pri nas smo imeli v prvi fazi v določeni meri enopartijski sistem, čeprav nikoli v njegovi »klasični« stalinistični obliki. Z razvojem samoupravne demokracije se je vse bolj zoževala potreba za nadaljnjim obstojem takšnega političnega sistema. Elementi enopartijskega sistema so pri nas sicer še vedno navzoči, vendar samo toliko, kolikor jih objektivno narekujejo potrebe varstva pridobitev revolucije. Radikalno je bila presekana personalna unija in druge oblike spajanja izvršnih organov ZK in državnih izvršnih organov. Zveza komunistov ne prevzema vloge državnih izvršnih organov, ampak deluje kot ustvarjalna sila v samoupravnem sistemu in to predvsem s svojim vplivom v množicah. Izgubila je naravo klasilne politične stranke, ki se bojuje za svoj politični monopol v konkurenci z drugimi političnimi silami.

 Tudi bistvo Leninovega koncepta oblasti sovjetov je bila neposredna demokracija kot oblika neposredne udeležbe delovnih ljudi pri upravljanju družbe prek delegatov, stalno odgovornih bazi, ki jih je izvolila. V bistvu je Leninov koncept sovjetov oblika samoupravne demokracije, čeprav v tedanjih razmerah mlade sovjetske družbe seveda ni mogel biti izpeljan do konca. Ta sistem je Lenin dopolnjeval, kakor pravi sam, z elementi parlamentarizma, se pravi z odločanjem v telesih skupščinskega tipa, ki so se demokratično oblikovala iz delegatov delavskih in kmečkih sovjetov. Namesto Leninovega koncepta neposredne demokracije se je Stalin odločil za koncept posredne demokracije se je Stalin odločil za koncept posredne demokracije - prevzel je v bistvu klasični politični sistem buržoazne države, s tem da je eni partiji dal tisto vlogo, ki jo ima v buržoazni državi večpartijski sistem. Naš sistem samoupravne demokracije in delegatskih skupščin je blizu takšnemu Leninovemu konceptu, s tem da je bolj obdelan in uporabljen na vseh področjih družbenega življenja.

Elementi enega in drugega sistema pri nas

 Seveda pa je naša socialistična družba še vedno v prehodnih razvojnih fazah in kljub hitremu napredku ne more preskakovati etap, ki jih narekujejo objektivne družbenozgodovinske zakonitosti. Zato ne bi bili realni, če ne bi priznali, da naš sistem še vedno vsebuje in mora vsebovati tako določene elemente političnega pluralizma kot tudi elemente enopartijskega sistema. Prvi so že v veliki meri postali sestavni del in specifična oblika samoupravnega pluralizma, drugi pa so bolj prehodna realnost, ki jo terjajo zgodovinske razmere.

 To realnost izraža predvsem dejstvo, Da Zveza komunistov kot avantgardna sila delavskega razreda in socialistične revolucije ima in mora imeti posebno odgovornost za obrambo revolucionarnih pridobitev ter za svoboden in neodvisen nadaljnji razvoj. Zato ji daje naš politični sistem specifičen položaj v sistemu oblasti, ki se izraža tudi v takšnih formalnih pravicah, kot je pravica, da ima v okviru delegacije SZDL v skupščinah tudi svojo delegacijo, prek katere sodeluje z drugimi samoupravnimi delegacijami. Poleg tega naša ustava predvideva in varuje vodilno idejno in politično vlogo ZKJ v naši družbi, ki ni vedno samo idejna in politična, temveč se kaže tudi v raznih oblikah neposrednega vpliva na ključne pozicije socialističnega sistema

 Takšna vodilna vloga sama po sebi ni neizogibno povezana z enopartijskim sistemom in ne daje zvezi komunistov nikakršne pravice do političnega monopola v sistemu oblasti. Zveza komunistov kot del samoupravnega sistema je le en izmed najpomembnejših faktorjev družbenega vpliva na oblikovanje zavesti samoupravljavcev in delegatskih teles. V tej svoji vlogi deluje ZK načelno predvsem kot nosilka specifičnega družbenega interesa v okviru pluralizma (tj. moštva) samoupravnih interesov. Toda na enem področju se vodilna vloga ZK izraža tudi kot element oblasti, zato lahko govorimo tudi o elementih enopartijskega sistema. Takšna vloga ZK pa je omejena izključno na ozko področje, ki je odločilnega pomena za obstoj in nadaljnji razvoj naše socialistične družbe. Gre za varovanje oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi sploh in za nadaljnjo graditev socialistične družbe v skladu z interesi delavskega razreda in pri tem za neposreden vpliv na tiste ključne pozicije državne oblasti, od katerih so odvisni obstoj, stabilnost in nadaljnji svobodni razvoj naše socialistične družbe. Poskusi slabitve take vloge ZK lahko vodijo samo k spodkopavanju pridobitev revolucije in rušenju sistema socialističnega samoupravljanja. Jasno pa je, da se bosta z zmanjševanje politične vloge protisocialističnih in protisamoupravnih sil, ki je zgodovinsko neizogibno, zoževala in odmirala tako ta element enopartijskega sistema kot tudi takšna specifična vloga ZK. Dolgoročna ustvarjalna vloga ZK pa je predvsem v njeni aktivnosti in sposobnosti, da teoretično oz. znanstveno spoznava objektivne zakonitosti gibanja in razvoja socialistične družbe in da ta gibanja vsakodnevno povezuje s težnjami in interesi samoupravnih subjektov.