Edvard Kardelj

Politični sistem socialističnega samoupravljanja


4. Vloga subjektivnih sil socializma


Splošno

 Medtem ko objektivni faktor (dejavnik) razvoja socialistične družbe vedno bolj razvite proizvajalne sile in socialistični proizvodni odnosi, torej materialna baza socialistične družbe, in pa na tej bazi temelječa družbenopolitična ureditev (politični sistem samoupravne demokracije oz. pluralizma samoupravnih interesov), je subjektivni faktor socialističnega razvoja iz te družbene biti izhajajoča družbena zavest, zlasti torej vse tiste idejne in politične sile, ki zavestno delujejo v smeri nadaljnjega razvijanja socialističnih družbenoekonomskih (proizvodnih) in družbenopolitičnih odnosov.

 Pri nas se z izrazom subjektivni faktor ali subjektivne sile često misli samo na družbenopolitične organizacije, kar pa je seveda preozko. Kardelj v svoji študiji daje mnogo širšo definicijo subjektivnega faktorja socialistične družbe, ki zajema poleg družbenopolitičnih organizacij (ZK, SZLD, sindikati, ZSM, ZZB) tudi vse druge družbene organizacije raznih vrst, ki na različne načine vplivajo na družbeno zavest in na reševanje družbenih problemov (s tem so mišljeni tudi državni organi, znanost, strokovne službe in vsi drugi organizirani faktorji idejnega, političnega, strokovnega, znanstvenega, kulturnega in drugega ustvarjanja), pa tudi spontano socialistično zavest, iniciativo in akcijo najširših množic ljudstva - skratka, vso socialistično in demokratično ustvarjalno silo družbe.

 Najpomembnejša subjektivna sila so seveda družbenopolitične organizacije. So specifična oblika interesne organiziranosti ljudi na področju, kjer se interesi ljudi izražajo v obliki ideologije, politike, znanosti, kulture, etike in podobno. Takšna njihova vloga je nujna zato, ker družba ni sestavljena samo iz množice parcialnih interesov, ampak tudi iz celovite ideje, politične, znanstvene, kulturne, etične in miselne nadstavbe sploh.

Zveza komunistov

 Za nas pojem vodilne vloge ZK v našem družbenem življenju ni bil nikoli istoveten s pojmom političnega monopola na državno oblast oz. s pojmom enopartijskega sistema. ZK kot idejna in politična avantgarda delavskega razreda je izraz specifičnega kompleksa idejnega in političnega interesa tega razreda in vseh delovnih ljudi, torej sestavni del demokratičnega pluralizma samoupravnih interesov, ne pa nekakšna politična sila nad temi interesi ali zunaj njih. Pri takšni svoji vlogi je ZK sestavni del večine v družbi v tisti meri, v kateri je sposobna, da njena stališča zares postanejo stališča večine delovnih ljudi. Nismo torej za vladavino manjšine, čeprav je Zveza komunistov manjšina. ZK tudi mora biti manjšina, ker je samo kot takšna lahko v naših razmerah avantgarda družbenega napredka, toda družbi ne vsiljuje svoje monopolistične oblasti. Šele združena z delovnimi ljudmi v političnem sistemu samoupravne demokracije, v delegatskem sistemu, v SZDL itd. je lahko vodilna idejna in politična sila večine.

 Biti mora dosledna in vztrajna v boju proti dejanskim sovražnikom socializma in samoupravljanja, toda biti mora pripravljena tudi na odstopanja in kompromise, kadar gre za spopad interesov zunaj samoupravne demokracije ali ko gre za zaostajanje družbene zavesti delovnih množic. Biti mora vztrajna v svoji idejni in politični usmeritvi, toda biti mora pripravljena tudi popravljati svoja stališča, kadar jih praksa zanika ali kadar jih obstoječa družbena zavest še ni pripravljena sprejeti.

 Tudi način delovanja ZK je danes treba prilagoditi spremembam, ki so nastale v naši družbi. Biti mora tak, da bo ZK vedno tam, kjer poteka samoupravna in politična aktivnost množic. Včasih so se namreč tudi v sami ZK pojavljala omahovanja glede vprašanja, v kolikšni meri naj prevzame družbeno odgovornost za posamezne odločitve, s tem da se tudi formalno vključi v proces njihovega sprejemanja. Taka omahovanja so bila npr. v zvezi z uvedbo družbenopolitičnih zborov v skupščini, v zvezi z vprašanjem, ali naj bo ZK zastopana v predsedstvu SFRJ in predsedstvih republik, v zvezi z ustanavljanjem in vlogo družbenih svetov itd. Toda alternativa je jasna: ali bo ZK zavzela tak odgovorni družbeni položaj znotraj demokratičnega političnega sistema ali pa bo postala nekakšna zunajsistemska organizacija, ki bo brez formalne družbene odgovornosti z internimi direktivami in resolucijami dirigirala delo samoupravnih in državnih organov. To alternativo bi lahko izrazili tudi takole: ali bo ZK notranja gibalna sila velike večine ljudstva ali pa bo od množic ločena ozka zbirokratizirana manjšina, ki bo pravzaprav v imenu delavskega razreda vladala nad tem istim razredom in nad veliko večino ljudstva prek državnega aparata in tehnokratske strukture v družbenem delu in družbeni nadstavbi. Z vedno večjo krepitvijo socialističnega samoupravljanja ta druga možnost vse bolj izgublja realne družbene korenine in možnosti.

 Podobna so znana omahovanja okrog vprašanja, ali naj se ZK »vmešava« v samoupravno in državno odločanje ali ne. Ne gre za to, ali naj se »vmešava« ali ne, ampak za to, kako naj se »vmešava«(sodeluje pri sprejemanju odločitev). Ni torej rešitev tega problema tega problema v tem, da naj bi ZK zavzela samo načelna idejnopolitična stališča, ne pa tudi stališč do konkretnih vprašanja in predlogov za njihovo reševanje, ker da bi bilo to že nedovoljeno vmešavanje v pristojnosti samoupravnih subjektov in državnih organov, ampak je rešitev v tem, da ZK zavzema stališča do vseh pomembnejših vprašanj, načelnih in konkretnih, da pa svojih stališč drugim ne vsiljuje. Ne more pošiljati direktiv telesom delegatskega sistema kot nekakšni zunanji faktor, ampak mora biti sestavni del delegatskega in celotnega političnega sistema. Z normativne plati gledano, je bilo leta 1974 z ustavo tako tudi določeno (vključitev delegacije ZK v družbenopolitične zbore, vključitev predstavnika ZK v družbenopolitične zbore, vključitev predstavnika ZK v predsedstva SFRJ ter republik in avtonomnih pokrajin, v družbene svete itd.), zdaj pa gre za to, da se tej normativni ureditvi v celoti prilagodi tudi dejanski način delovanja ZK in tudi drugih družbenopolitičnih organizacij.

 V delegatskih telesih, skupaj s samoupravljavci in vsemi socialističnimi silami, v odgovornem demokratičnem boju mnenj in svobodnem dejanju alternativ se mora ZK bojevati za afirmacijo(potrditev) svoje politike in svojih stališč. To bo možno le, če bo tekoče spremljala problematiko, ki je na dnevnem redu delegacij in delegatskih teles, in če ji bodo njene delegacije in delegati redno prenašali informacije o problematiki, ki jo obravnavajo ta telesa. Samo v tem primeru bo ZK sposobna na podlagi analize teh podatkov napraviti ustrezne sklepe za oblikovanje svoje politike in stališč, ki jih bodo potem njene delegacije in delegati kot tudi posamezni komunisti v raznih samoupravnih in delegatskih telesih zastopali v demokratskem pripravljanju odločitev.

 S svojo udeležbo v delegatskem sistemu imajo ZK in tudi vse druge subjektivne sile ne samo možnost, ampak tudi dolžnost odkrivati delegatom širše vidike posameznih odločitev, ki naj jih sprejmejo. Seveda morajo delegati na koncu samostojno z večino glasov sprejeti sklepe, toda udeležba organiziranih subjektivnih sil prispeva k temu, da so ti sklepi praviloma kvalificirani in napredni. Seveda se to ne dogaja in ne bo dogajalo vedno. Vodilne socialistične sile doživljajo in bodo doživljale pri tem tudi neuspehe, ker se posamezne delegacije ali delegatska telesa včasih odločajo tudi proti njihovim stališčem. Vendar je od objektivnosti, se pravi realnosti stališč teh sil kakor tudi od njihove sposobnosti vplivanja na zavest množic odvisno, ali se bo to dogajalo pogosteje ali samo izjemoma.

 Vse, kar je bilo rečeno o odnosu ZK do samoupravnega in delegatskega sistema, se lahko reče tudi za njen odnos do družbenopolitičnih in drugih družbenih, strokovnih, znanstvenih in podobnih organizacij. Enako kot v delegatskem sistemu lahko ZK samo prek demokratičnega sodelovanja komunistov-članov teh organizacij z vsemi drugimi njihovimi člani vzpostavi tiste žive kontakte z interesi širokih delovnih množic, ki se izražajo v aktivnost teh organizacij. Prav zato morajo biti te organizacije samostojne pri tem delovanju in odgovorne svojemu članstvu. To pa ne pomeni, da so lahko neodvisne od drugih dejavnikov socialistične družbene zavesti. Seveda te organizacije niso v medsebojni politični konkurenci v boju za oblast, ampak predstavljajo različne vidike družbenih interesov samoupravnih delovnih množic v enotnem sistemu socialistične demokracije. Toda kot takšne so skupaj z Zvezo komunistov medsebojno odvisne, ker prav kot celota predstavljajo demokratično sintezo zavesti številnih samoupravnih nosilcev politične moči.

 Kljub takim načelnim opredelitvam so v praksi še vedno navzoča določena omahovanja in tudi slabosti prav v medsebojni demokratični komunikaciji teh organizacij. Že zdavnaj smo opustili pojmovanje, po katerem so te organizacije tako imenovana transmisija Zveze komunistov. Te organizacije so samostojne demokratične oblike delavskega razreda oz. delovnih množic, v katerih ZK sodeluje kot njihov sestavni del. Toda pri nas še vedno obstajajo ostanki ideologije, da so te organizacije transmisija ZK. Obstajal je in tudi še danes obstaja sektaški odnos do pomena aktivnosti članov ZK v teh organizacijah. Vse to se izraža v nerazvitosti oblik medsebojne demokratične komunikacije in sodelovanja in celo v podcenjevanju družbene vloge teh organizacij oz. v podcenjevanju pomena, ki ga ima aktivnost komunistov v teh organizacijah prav za njihovo povezovanje z najširšimi delovnimi množicami.

Socialistična zveza delovnega ljudstva

 Medtem ko je Zveza komunistov po svoji družbenozgodovinski vlogi usmerjena predvsem na idejne in splošne politične probleme razvoja socialistične družbe, pa se mora Socialistična zveza - čeprav mora tudi ona opredeliti svoj odnos do idejnih in političnih problemov nadaljnjega razvoja socializma - obrniti predvsem k problemom uresničevanja interesov delovnih množic in njihovih samoupravnih skupnosti, izhajajoč iz splošnih idejnih in političnih gibanj družbe. Spremljati mora tekočo problematiko delegacij in delegatskih teles ter samoupravnih skupnosti in na tej podlagi organizirati kontinuirano demokratično razpravo o konkretnih perečih vprašanjih ob udeležbi vseh zainteresiranih družbenih dejavnikov. Takšne razprave se ne smejo omejiti na t.i. javne tribune, kjer se samo iznašajo osebna mnenja, ne iščejo pa se poti za reševanje problemov. Opustiti bi tudi morali prakso, da o raznih družbenih problemih zavzemajo stališča pretežno takšni forumi SZDL, kot sta konferenca in predsedstvo. Ti naj zavzamejo stališče le v izjemnih primerih, ko je potrebna odločnejša politična intervencija, in to v dogovoru z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami, ki so združene v SZDL. Težišče aktivnosti SZDL mora biti na njenih sekcijah, v katerih lahko zares enakopravno sodelujejo vsi tisti družbeni dejavniki, ki so zainteresirani in kvalificirani za razpravljanje o tekočih problemih in za to, da dajejo predloge in alternative. Na ta način bo v delovanju SZDL manj posplošenega političnega razpravljanja in več praktičnega lotevanja problemov.

 SZDL mora omogočiti demokratično usklajevanje skupnih interesov in skupne politike na posameznih področjih z odločanjem večine, biti mora torej v tem smislu predvsem izraz političnega samoupravljanja delovnih ljudi in občanov. SZDL kot združenje vseh organiziranih socialističnih sil družbe ni nekakšna vrhovna organizacija, ampak oblika demokratičnega organiziranja pobud, sporazumevanja, dogovarjanja in široke družbene akcije.V njej se izražajo vsa socialistična in demokratična usmerjena mnenja in hotenja v naši družbi, v svojih vrstah naj združi najširše množice delovnih ljudi ne glede na njihove posebne ideološke opredelitve.

 Naša socialistična akcija temelji na marksistični teoriji znanstvenega socializma. Toda to ne pomeni, da je socializem samo stvar teorije oz. znanosti in da o njem lahko govore samo marksisti. Socializem je predvsem stvar praktičnega boja delavskega razreda in delovnih množic. Ni nujno, da je človek marksistično izobražen in da so njegovi ideološki nazori na vsakem področju v skladu z ideologijo marksizma; tudi ni treba, da bi se vedno strinjal z mnenji večine, da bi bil lahko privržen socializmu. Bistveno je, da se delovni ljudje in občani z vso demokratično odgovornostjo vključujejo v sistem samoupravne demokracije in da, poenostavljeno rečeno, spoštujejo njegova »pravila igre«. Potemtakem so tudi verniki in duhovniki, pa tudi občani, ki se ne strinjajo z vsemi vidiki dogovorjene politike naše družbe, lahko in morajo biti člani SZDL, če spoštujejo njena pravila sprejemanje odločitev. To omogoča, da se elementi političnega pluralizma, ki so še navzoči v naši družbi, izrazijo na takšen demokratičen način, ki je v skladu s političnim sistemom samoupravnega pluralizma.

 Druga naloga SZDL je demokratično povezovanje organiziranih subjektivnih sil z aktivnostjo samoupravljavcev v njihovih samoupravnih skupnostih, delegacijah in delegatskih telesih. Tako je SZDL poleg delegatskega sistema ena izmed najpomembnejših oblik demokratične integracije in sinteze tistih političnih interesov, ki se izražajo v samoupravnih skupnostih. S tem postaja tudi močan faktor oblikovanja socialistične in demokratične zavesti samoupravljavcev in njihovega boljšega spoznavanja problemov, posebno pa spoznavanja medsebojne odvisnosti parcialnih (delnih, posamičnih) in splošnih družbenih interesov.

 Tretja funkcija SZDL je v tem, da predstavlja zborno mesto za demokratično povezovanje vseh organiziranih subjektivnih sil socializma. Kot takšna združena fronta socialističnih in demokratičnih sil mora biti SZDL usmerjena predvsem k problemom širšega družbenega pomena oz. tja, kjer mora pomagati samoupravljavcem poiskati prave rešitve za njihove probleme. Tako bo bistveno omejen tisti paralelizem pri delu družbenopolitičnih organizacij, ko iste probleme hkrati obravnavajo v dveh ali več organizacijah. Morali bi se usmeriti v to, da bi vsaka družbeno politična organizacija opravljala tisto funkcijo in tisto delo, ki ji v našem političnem sistemu pripada, vtem ko bi skupne probleme obravnavali skupno v SZDL kot fronti vseh organiziranih socialističnih sil.

Sindikati

 Bistvena razlika med družbeno vlogo sindikatov v kapitalizmu in v samoupravnem socializmu je v tem, da pri nas sindikati niso zaščitniki interesov delavskega razreda samo v delovnem razmerju in v boju za vsakodnevne ekonomske, socialne in politične zahteve delavcev, ampak v celotnem sistemu družbene reprodukcije. V samoupravnih proizvodnih odnosih se namreč upravljanje dela in upravljanje družbenega kapitala (družbenih sredstev) spajata v samoupravnem združenem delu, to je v rokah delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela(TOZD). Zato glavna naloga sindikatov ni v tem, da varujejo interese delavskega razreda pred nekim razredom zunaj njega, ampak predvsem v tem, da se bojujejo za reševanje protislovij, konfliktov in problemov, ki nastajajo v odnosih med posameznimi interesi delavcev in delovnih kolektivov na eni strani ter skupnimi interesi delavskega razreda na drugi, a tudi, da se hkrati upirajo prodiranju ostankov starih razrednih odnosov, ki imajo pri nas še vedno korenine v državnolastninskih in tehnobirokratskih tendencah.

 Družbena vloga sindikatov v samoupravnem sistemu je močnejša tam, kjer problemov ne more reševati samo mehanizem sistema, ampak je potrebna demokratična akcija več dejavnikov. V tem smislu predvideva ustava, da bo sindikat v nekaterih primerih nosilec samostojne akcije, v drugih sopodpisniki samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, v tretjih pa posrednim med stranmi v konfliktu (npr. stihijskih konfliktov, kot so ustavitve dela in podobni pojavi.)

 Vse to seveda ne pomeni, da sindikati izgubljajo funkcijo, ki jo navadno imenujemo zaščitna. Nasprotno, ta vloga se zdaj celo razširja. Pravica dela z družbenimi sredstvi zajema celoten kompleks pravic, ki se nanašajo na celoten položaj delovnega človeka v družbi. Čeprav so te pravice s sistemom zaščitene, pa v praksi niso odpravljene vse možnosti, da jim krnijo, omejujejo ali celo ukinjajo. Poleg tega so v naši družbi še vedno odprta mnoga vprašanja socialne zaščite človeka, kjer je prav tako nujno posredovanje sindikata.

 Kljub velikem pomenu zaščite funkcije sindikatov ni njihova ekonomska funkcija nič manj pomembna. V našem samoupravnem sistemu so proizvajalna sredstva in celoten dohodek v rokah delavcev v TOZD, zato sindikati v našem sistemu ne varujejo pravic delavcev pred nekim lastnikom kapitala ali monopolističnim upravljavcem tega kapitala. Zaščita funkcije sindikatov se omejuje v glavnem na krnjene samoupravnih pravic, na neenakopravnost in na druge podobne deformacije v sistemu samoupravljanja. V takšnih okoliščinah pa življenjski in delovni položaj delavca ni odvisen samo od spoštovanja njegovih samoupravnih pravic, ampak tudi od rezultatov gospodarjenja s proizvajalnimi sredstvi i dohodkom, ki ga upravljajo delavci sami. Sindikati se morajo zato močneje usmeriti k širši družbeni problematiki združenega dela in družbene reprodukcije, se pravi k ekonomski problematiki združenega dela in samoupravnih skupnosti sploh. To ne pomeni, naj se sindikati neposredno vmešavajo v planiranje in v sprejemanje drugih gospodarskih odločitev samoupravnih organizacij in skupnosti. Vsekakor pa morajo zelo konkretno informirati delavce o neposredni odvisnosti njihovega življenjskega in ekonomskega položaja tako od produktivnosti njihovega lastnega tekočega dela kakor tudi od njihovega gospodarjenja z družbenimi sredstvi.

 Odločno se je treba bojevati proti težnjam, da se osnovne organizacije sindikata v organizacijah združenega dela spremene v nekakšen privesek poslovodnega aparata. Sindikati morajo čuvati svojo samostojnost in svojo samostojno demokratično odgovornost delavskemu razredu kot celoti. To seveda ne pomeni, da mora osnovna organizacija sindikata samo kritizirati in iskati povode za spore z poslovodnimi organi. V naši družbi sindikati nimajo več potrebe, da bi z nekakšnimi demagoškimi akcijami nabirali politične točke zase. Nasprotno, sindikati imajo še kako potrebo, da podpro sklepe delavskega sveta ali poslovodnega organa, kadar so ti sklepi v skladu ne samo z interesi posameznega delovnega kolektiva, ampak tudi z interesi delavskega razreda kot celote

 Če je ena glavnih nalog sindikatov povezovati interes razreda s parcialnimi (delnimi) interesi delavcev in njihovih samoupravnih organizacij, potem mora biti osnovna organizacija sindikata center, prek katerega se prenašajo problemi in težnje delavcev v sindikate kot celovito razredno organizacijo, pa tudi obratno: prek nje naj se prenaša vpliv aktivnosti in stališč sindikatov kot celote na odločanje delavcev v posameznih samoupravnih organizacijah in skupnostih.

Zveza socialistične mladine

 Med najpomembnejšimi nalogami političnega sistema socialističnega samoupravljanja je čim hitrejše in čim širše vključevanje mladih generacij v družbeno življenje. Res je, da je samoupravljanje sistem, ki že sam po sebi širše odpira možnosti za takšno vključevanje kot katerikoli drug politični sistem, vendar ne na vseh področjih družbenega življenja in ne enako za vse sloje mladih ljudi. Relativno najbolj intenzivno je angažiranje mladih ljudi na področju združenega dela, kjer imajo mladi in starejši ne samo enake pravice, ampak so tudi njihovi interesi enaki ali močno medsebojno odvisni. Tega pa ne moremo reči za mnoga druga področja družbenega življenja, kot so nekatere samoupravne interesne skupnosti in posebej celoten delegatski sistem. Celo mladi ljudje sami pogosto nimajo dovolj volje za vključevanje, ker njihovi specifični interesi ne dobijo zmeraj potrebne podpore, bodisi zaradi objektivnih razlogov ali pa zaradi nerazumevanja starejših generacij ali nezadostne pobude mladih ljudi samih.

 Pri vsem tem predstavlja še poseben problem bolj ali manj odrasla mladina, ki se šola. V naši družbi še vedno prevladuje zastareli šolski sistem, ki se ohranja zaradi tradicije pa tudi zaradi objektivnih težav ekonomsko ne dovolj razvite družbe. Ker se je čas šolanja v zadnjih desetletjih zelo podaljšal, nekaj sto tisoč mladih, vendar odraslih ljudi živi in dela v šolskih klopeh dejansko z zelo omejenimi možnostmi za uresničevanje samoupravnih pravic, ki jih ustava priznava vsakemu občanu, hkrati pa tudi brez normalne družbene odgovornosti, ki jo ima vsak samoupravljavec za rezultate svojega dela. Iz istega vzroka se tudi samoupravljanje šolske mladine v šolah omejuje bolj, kot zahteva narava stvari same. Tam, kjer je materialna osnova samoupravljanja povsem zunaj pravic in odgovornosti šolske mladine, pa se samoupravne pravice te mladine skrčijo dejansko samo na demokratične pravice, se pravi, da se ne morejo razumeti kot družbenoekonomski odnos. Teh težav ne bo mogoče do konca premagati vse dotlej, dokler se šolski sistem ne bo močneje integriral z združenim delom.

 Zveza socialistične mladine in druge mladinske organizacije morajo zato dobiti v delegatskem sistemu pomembnejše mesto, kot ga imajo danes. Njihova glavna družbena funkcija mora biti prav to, da subjektivno usposabljajo in uvajajo mlade ljudi v sistem samoupravne demokracije. Če revolucionarna organizacija mladine želi uspešno opravljati svojo vlogo, se ne sme zapirati vase in v ozek krog tako imenovanih mladinskih problemov, ampak mora biti tesno povezana z ekonomskimi, samoupravnimi, političnimi in drugimi interesi in potrebami človeka na delovnem mestu v tovarni, v mestu, na vasi ali v institucijah drugih družbenih dejavnosti. Kajti interesi in potrebe mladine pravzaprav niso nič drugega kot del interesov in potreb delovnih ljudi. Prav zato mora naša družba odločneje ustvarjati možnosti za odgovorno angažiranje mladine na vseh področjih družbenega življenja.

 Glavna naloga Zveze socialistične mladine mora biti vsekakor ta, da vpelje ne samo izbrani del mladine, ampak njene široke množice v sistem samoupravne demokracije, zato mora močneje razviti predvsem dve obliki svoje aktivnosti. Prvič, močneje se mora aktivirati v celotni problematiki SZDL, posebno v njenih sekcijah. Tu morajo biti mladi ljudje mnogo bolj kot doslej navzoči kot ustvarjalni udeleženci pri demokratičnem sprejemanju priporočil, predlogov in sklepov SZDL. Drugič, ZSM mora biti aktivneje navzoča v delegatskem sistemu, tako v delavskih svetih in podobnih samoupravnih telesih kakor v delegatskih skupščinah družbenopolitičnih skupnosti.

 Naša mladinska organizacija ne sme postati kopija nekdanjega skoja. Danes ne smemo deliti komunistov na mlade in stare in jih ločevati v posebni organizaciji. Tudi po svoji notranji organizaciji se mora ZSM razvijati podobno kot SZDL. Ne sme torej biti ozka organizacija tistega dela mladine, ki je ali ki naj bi bil v Zvezi komunistov, ampak se mora razvijati kot demokratična fronta celotne socialistične mladine.

Zveza združenj borcev

 Zveza združenj borcev opravlja v naši družbi specifično politično vlogo kot borbena organizacija, ki je zrasla iz NOB in socialistične revolucije in ki je tudi danes nosilka revolucionarnih tradicij. Poleg tega je to danes resna politična sila naše družbe in na sedanji stopnji razvoja naše revolucije izredno pomemben steber stabilnosti sistema, ustvarjenega v naši revoluciji. Revolucionarne izkušnje in nesporna politična in moralna moč tako posameznih članov kakor organizacije kot celote opredeljujejo nujnost intenzivnega demokratičnega angažiranja borcev v našem političnem sistemu. Treba se je bojevati tako proti podcenjevanju družbene vloge te organizacije kakor na drugi strani tudi proti tendencam (ki jih sicer v glavnem ni več) o nekakšnem avantgardizmu zveze združenj borcev oz. o tem, naj bi imela ta organizacija nekakšen monopol na avtentično pojasnjevanje ciljev in interesov naše revolucije.

Družbene organizacije in družba

 Pomembno mesto v našem političnem sistemu ima tudi načelo svobode združevanja. Prostovoljno združevanje ljudi v družbene organizacije in združenja občanov za uresničevanje njihovih čedalje bolj raznovrstnih materialnih, kulturnih in drugih interesov postaja sestavni del procesa osvobajanja dela v socialistični družbi. Raznovrstne oblike tega združevanja so izraz obstoja demokratičnega pluralizma interesov delovnih ljudi in občanov. Razvoj socialistične samoupravne družbe zahteva negovanje in bogatitev individualnih nagnjenj in zanimanja ljudi za razne družbene, humanitarne, socialne, kulturne, znanstvene, tehnične, športne in druge aktivnosti. Seveda vsako združevanje ne prispeva enako k razvoju skupnih družbenih odnosov. Toda kolikor bolj so interesi, cilji in metode dela teh organizacij povezani s cilji, načeli in družbeno funkcijo samoupravnega demokratičnega sistema, toliko bolj te organizacije in združenja prispevajo k razvoju socialistične samoupravne prakse, etike in samoupravnih odnosov v naši družbi v celoti.