Mezda, cena in profit
Vrniti se moramo zdaj k izrazu “vrednost ali cena dela”.
Videli smo, da je to dejansko le vrednost delovne sile, ki jo merimo z vrednostjo blaga, potrebnega za njeno vzdrževanje. Ker pa dobiva delavec svojo mezdo šele potem, ko je njegovo delo končano, in ker razen tega ve, da je to, kar v resnici daje kapitalistu, njegovo delo, se mu mora vrednost ali cena njegove delovne sile nujno kazati kot cena ali vrednost njegovega dela samega. Če so cena njegove delovne sile 3 šilingi, v katerih je opredmetenih 6 ur dela, in če dela 12 ur, tedaj mora nujno imeti te 3 šilinge za vrednost ali ceno 12 ur dela, čeprav se teh 12 ur dela opredmeti v vrednosti 6 šilingov. Dvoje izhaja iz tega.
Prvič. Vrednost ali cena delovne sile dobi videz cene ali vrednosti dela samega, čeprav sta v strogem pomenu besede vrednost in cena dela nesmiselna izraza.
Drugič. Čeprav je plačan le en del delavčevega dnevnega dela, medtem ko drugi del ni plačan, in čeprav je ravno to neplačano delo, presežno delo, tisti fond, iz katerega nastaja presežna vrednost ali profit, se vendarle zdi, kakor da bi bilo vse delo plačano delo.
Po tem napačnem videzu se razlikuje mezdno delo od drugih zgodovinskih oblik dela. Na podlagi mezdnega sistema se celo neplačano delo zdi plačano delo. Nasprotno je s sužnjem, pri katerem se celo tisti del njegovega dela, ki je plačan, zdi neplačan. Suženj mora seveda živeti, da lahko dela, in del njegovega delovnega dne se troši za to, da se nadomesti vrednost, porabljena za njegovo vzdrževanje. Ker pa suženj in njegov gospodar ne sklepata nobene kupčije in ni med njima ne prodaje ne nakupa, se zdi, kakor da suženj daje vse svoje delo zastonj.
Vzemite na drugi strani kmeta-tlačana, kakršen je obstajal, bi dejal, še do včeraj v vsej vzhodni Evropi. Ta kmet je delal npr. 3 dni zase na svojem polju ali na polju, ki mu je bilo dodeljeno, nadaljnje 3 dni pa je opravljal prisilno brezplačno delo na posestvu svojega zemljiškega gospoda. Tu sta bila torej plačani in neplačani del dela jasno ločena, ločena po času in prostoru; in naši liberalci so prekipevali od moralnega ogorčenja zaradi absurdne ideje, da mora neki človek delati zastonj.
V resnici pa je popolnoma enako, ali dela kdo 3 dni v tednu zase na svojem polju in 3 dni zastonj na posestvu svojega zemljiškega gospoda ali pa dela v tovarni ali v delavnici 6 ur na dan zase in 6 ur za svojega delodajalca, čeprav sta v drugem primeru plačani in neplačani del dela neločljivo pomešana med seboj, tako da se prava narava vse te transakcije popolnoma zakrije s tem, da stopi vmes pogodba, in s plačo, ki jo dobiva delavec ob koncu tedna. V drugem primeru se zdi, da je bilo brezplačno delo opravljeno prostovoljno, v prvem pa, da je to delo prisilno. To je vsa razlika.
Kjer torej rabim besedo “vrednost dela”, jo rabim samo kot običajni ljudski izraz za “vrednost delovne sile”.