Mezda, cena in profit
Oglejmo si zdaj pozorno glavne primere, v katerih se skuša doseči povišanje mezd ali preprečiti njihovo znižanje.
1. Videli smo, da se določa vrednost delovne sile ali, če govorimo bolj poljudno, vrednost dela z vrednostjo življenjskih potrebščin ali s količino dela, ki je potrebna za njihovo produkcijo. Če bi torej v neki deželi predstavljala poprečna vrednost delavčevih dnevnih življenjskih potrebščin 6 delovnih ur, izraženih v 3 šilingih, bi moral delavec delati 6 ur na dan, da bi produciral ekvivalent za svoje dnevno vzdrževanje. Če bi ves delovni dan trajal 12 ur, bi mu kapitalist plačal vrednost njegovega dela s tem, da bi mu plačal 3 šilinge. Polovica delovnega dne bi bila neplačano delo in profitna mera bi dosegla 100 %. Zdaj pa vzemimo, da bi bilo zaradi zmanjšane produktivnosti potrebno več dela za produkcijo, recimo, iste množine kmetijskih produktov, tako da bi se poprečna cena dnevnih življenjskih potrebščin povišala od 3 na 4 šilinge. V tem primeru bi se vrednost dela povišala za tretjino ali 331⁄3 %. Potemtakem bi bilo potrebnih 8 ur delovnega dne, da bi se produciral ekvivalent za delavčevo dnevno vzdrževanje, ki bi ustrezalo njegovi prejšnji življenjski ravni. Presežno delo bi se torej znižalo od 6 ur na 4 ure in profitna mera od 100 % na 50 %. Če bi pa delavec zahteval, da se mu mezda poviša, bi zahteval le, da dobi povečano vrednost svojega dela, tako kakor skuša vsak drug prodajalec blaga, brž ko se povečajo stroški njegovega blaga, dobiti poplačano povečano vrednost blaga. Če se mezde ne povečajo ali ne povečajo zadosti, da bi se izravnale s povečano vrednostjo življenjskih potrebščin, tedaj bi cena dela zdrknila pod vrednost dela in delavčev življenjski standard bi se poslabšal.
Toda sprememba bi lahko nastala tudi v nasprotni smeri. Zaradi povečane produktivnosti dela bi ista poprečna množina dnevnih življenjskih potrebščin lahko zdrknila od 3 šilingov na 2 oziroma samo 4 ure delovnega dne bi bile potrebne namesto 6. da se reproducira ekvivalent za vrednost dnevnih življenjskih potrebščin. Delavcu bi bilo zdaj mogoče kupiti z 2 šilingoma prav toliko življenjskih potrebščin, kolikor jih je kupil prej s 3 šilingi. Vrednost dela bi se res zmanjšala, toda s to zmanjšano vrednostjo bi si lahko kupil isto množino življenjskih potrebščin kakor prej. Profit bi se tedaj povečal od 3 šilingov na 4 in profitna mera bi se zvišala od 100 na 200 %. Čeprav bi delavčev absolutni življenjski standard ostal isti, bi se vendar njegova relativna mezda znižala in s tem bi se poslabšal njegov relativni družbeni položaj v primeri s kapitalistovim položajem. Če bi se delavec uprl temu zmanjšanju relativne mezde, bi s tem samo skušal dobiti kak delež povečane produktivne sile lastnega dela in ohraniti svoj prejšnji relativni položaj na družbeni lestvici. Tako so po odpravi žitnih zakonov zmanjšali angleški tovarniški lordi mezde na splošno za 10 %, čeprav so s tem očitno kršili svoje najbolj slovesne obljube, ki so jih dajali med agitacijo proti žitnim zakonom. Odpor delavcev najprej ni imel uspeha, toda kasneje so si zaradi okoliščin, ki jih zdaj ne morem podrobneje obravnavati, spet priborili teh izgubljenih 10 %.
2. Vrednost življenjskih potrebščin in torej tudi vrednost dela ostane lahko ista, toda zaradi kake poprejšnje spremembe v vrednosti denarja se lahko spremeni njena cena v denarju.
Z odkritjem bogatejših rudnikov itd. bi lahko npr. za produkcijo dveh unč zlata ne bilo treba nič več dela kakor poprej za eno unčo. Vrednost zlata bi se tedaj zmanjšala za polovico ali za 50 %. Ker bi se tedaj vrednosti vsega drugega blaga izražale v dvakrat tako visokih denarnih cenah kakor poprej, bi se to zgodilo tudi z vrednostjo dela. 12 delovnih ur, ki so bile poprej izražene v 6 šilingih, bi bile zdaj izražene v 12 šilingih. Če bi delavčeva mezda ostala 3 šilinge, namesto da bi se povišala na 6 šilingov, bi bila denarna cena njegovega dela enaka samo polovici vrednosti njegovega dela in njegov življenjski standard bi se strahovito poslabšal. To bi se v večji ali manjši meri zgodilo tudi, če bi se njegova mezda sicer povišala, vendar ne sorazmerno z zmanjšanjem vrednosti zlata. V takšnem primeru bi se prav nič ne spremenile ne produktivna sila dela ne ponudba in povpraševanje ne vrednost. Nič bi se ne spremenilo razen denarnih imen teh vrednosti. Reči, da delavcu v tem primeru ni treba vztrajati na tem, naj se sorazmerno poviša mezda, bi se reklo, da mora biti zadovoljen, če ga plačuješ z imeni namesto s stvarmi. Vsa dosedanja zgodovina dokazuje, da so kapitalisti vselej, kadarkoli se je dogodilo tako razvrednotenje denarja, hitro izrabili to priložnost, da bi ogoljufali delavca. Zelo veliko političnih ekonomistov trdi, da se je zaradi novoodkritih zlatih polj, izboljšanega izkoriščanja srebrnih rudnikov in cenejše dobave živega srebra vrednost žlahtnih kovin spet zmanjšala. To bi lahko pojasnilo, zakaj so na celini na splošno in hkrati poskušali doseči povišanje mezd.
3. Doslej smo predpostavljali, da ima delovni dan določene meje. Delovni dan pa sam na sebi nima stalnih mejá. Stalna tendenca kapitala je, da bi ga raztegnil do skrajne fizično možne dolgosti, ker bi se do iste stopnje povečalo presežno delo in torej tudi profit, ki izvira od tod. Čim bolj uspeva kapitalu podaljševati delovni dan, tem večja je množina tujega dela, ki si jo prisvaja. V 17. in celo v prvih dveh tretjinah 18. stoletja je bil deseturni delovni dan običajni delovni dan v vsej Angliji. Med protijakobinsko vojno,6 ki je bila dejansko vojna britanskih baronov proti britanskim delovnim množicam, je kapital slavil svoje orgije in podaljševal delovni dan od desetih ur na dvanajst, štirinajst, osemnajst ur. Malthus, ki mu nikakor ni mogoče očitati jokave sentimentalnosti, je izdal okoli leta 1815 neko brošuro, v kateri pravi, da bo ta položaj, če bo trajal dalje, načel življenje naroda prav pri njegovih koreninah. Nekaj let pred splošno uvedbo strojev, ki so jih pravkar iznašli, okoli 1. 1765, je izšla v Angliji brošura z naslovom “An Essay on Trade” [“Esej o trgovini”]. Anonimni pisec,7 zaklet sovražnik delovnih razredov, razklada na široko, da je nujno treba razširiti meje delovnega dne. Med drugimi sredstvi, s katerimi naj bi dosegli ta namen, predlaga prisilne delavnice, ki naj bi bile, kakor pravi, “domovi groze”. In kako dolg je delovni dan, ki ga predpisuje za te “domove groze”? Dvanajst ur, tj. prav tisti čas, o katerem so izjavljali 1. 1832 kapitalisti, politični ekonomisti in ministri, da to ni le delovni čas, ki že obstoji, temveč da je* to tudi nujni delovni čas za otroke pod dvanajstimi leti.
Ko delavec prodaja svojo delovno silo – in to mora delati v sedanjem sistemu – prepušča kapitalistu porabo te sile, toda v nekih pametnih mejah. Delavec prodaja svojo delovno silo, da bi jo ohranil – kolikor se ne obrablja po naravi – ne pa, da bi jo uničil. Ko prodaja delavec svojo delovno silo po njeni dnevni ali tedenski vrednosti, je samo po sebi razumljivo, da se ta delovna sila ne sme izrabiti v enem dnevu ali enem tednu do take mere, kakor bi se izrabila v dveh dneh ali dveh tednih. Vzemimo za zgled stroj, vreden 1000 f. št. Če bi se izrabil v 10 letih, dodaja vrednosti blaga, ki nam ga pomaga producirati, na leto 100 f. št. Če se izrabi v 5 letih, dodaja vsako leto 200 f. št., ali z drugimi besedami, vrednost njegove letne obrabe je v obratnem sorazmerju s časom, v katerem se obrabi. Prav to razlikuje delavca od stroja. Stroj se ne obrablja natančno v istem razmerju, v katerem ga uporabljamo. Nasprotno propada človek v mnogo večji meri, kakor se to zdi, če se samo sešteva opravljeno delo.
Kjer si delavci prizadevajo, da bi skrčili delovni dan na njegovo prejšnjo racionalno mero ali tam, kjer ne morejo izsiliti zakonite določitve normalnega delovnega dne, preprečili čezmerno delo s povišanjem mezde, povišanjem, ki ni le v sorazmerju z zahtevanim čezmernim časom, marveč v večjem sorazmerju, izpolnjujejo samo svojo dolžnost do samih sebe in do svojega rodu. Delavci samo omejujejo tiranske uzurpacije kapitala. Čas je prostor za človeški razvoj. Človek, ki nima nobenega prostega časa, človek, ki mu njegovo delo za kapitalista – razen čisto fizičnih premorov za spanje, jed itd. – posrka vse življenje, je manj vreden ko tovorna živina. Samo stroj za produkcijo tujega bogastva je, telesno strt in duševno poživinjen. In vendar dokazuje vsa zgodovina moderne industrije, da si kapital, če ga ne brzdaš, brezobzirno in neusmiljeno prizadeva, da bi pahnil ves delavski razred v to stanje skrajnega ponižanja.
Ko podaljšuje kapitalist delovni dan, plačuje lahko tudi višjo mezdo in vendarle znižuje vrednost dela, če povišanje mezde ne ustreza večji množini dela, ki ga izžema, in hitrejšemu propadanju delovne sile, ki ga s tem povzroča. To se lahko zgodi tudi drugače. Vaši buržoazni statistiki vam pripovedujejo npr., da se je poprečna mezda družin tovarniških delavcev v Lancashiru povišala. Pozabljajo pa, da je namesto moža, glave družine, vrgel kapitalist pod Juggernautova8 kolesa kapitala zdaj še njegovo ženo in morda tri ali štiri otroke in da povečana mezda družine nikakor ne ustreza celotnemu presežnemu delu, izžetemu iz družine.
Celo če so meje delovnega dneva določene, kakor so zdaj v vseh industrijskih panogah, ki se morajo ravnati po zakonih o tovarnah, postane povišanje mezd lahko nujno že vsaj zato, da bi se ohranila stara normalna vrednost dela. S povečanjem intenzivnosti dela lahko prisiliš človeka do tega, da porabi v eni uri prav toliko življenjske moči kakor poprej v dveh. To se je do neke mere zgodilo v industrijskih panogah, za katere veljajo zakoni o tovarnah, s tem da so povečali hitrost in število strojev, ki jim mora zdaj streči en sam človek. Če je povečanje intenzivnosti dela ali množine dela, potrošenega v eni uri, v nekem sorazmerju s skrajšanjem delovnega dne, je delavec še vedno na dobičku. Če se prekorači ta meja, izgublja delavec v eni obliki, kar si je pridobil v drugi, in 10 delovnih ur je lahko tedaj prav tako pogubnih kakor poprej 12. Ko brzda delavec to tendenco kapitala z bojem za povišanje mezd, ki bi ustrezalo povečani intenzivnosti dela, se upira samo razvrednotenju svojega dela in slabitvi svojega rodu.
4. Vsi veste, da se giblje kapitalistična produkcija iz razlogov, ki mi jih zdajle ni treba razlagati, v določenih periodičnih ciklih. Doživlja stanje miru, naraščajočega oživljanja, poleta, hiperprodukcije, krize in zastoja. Tržne cene blaga in tržne profitne mere spremljajo te faze, zdrknejo zdaj pod svoj popreček, zdaj se povzpnejo nadenj. Če si ogledate ves ciklus, boste ugotovili, da se en odklon v tržni ceni izravnava z drugim in da se tržne cene blaga, če vzamemo popreček cikla, regulirajo z njegovo vrednostjo. Dobro! V fazi, ko se nižajo tržne cene, kakor tudi v fazah krize in zastoja, lahko delavec – če ga sploh niso vrgli na cesto – čisto zanesljivo pričakuje, da se mu bo mezda znižala. Da bi ne bil ogoljufan, se mora tudi ob takem zniževanju tržnih cen prepirati s kapitalistom o tem, do kakšne mere je postalo znižanje mezd nujno. Če bi se že v fazi poleta, ko dela kapitalist izredne profite, delavec ne boril za povišanje mezde, bi ne dobil – če vzamemo popreček vsega industrijskega cikla – niti svoje poprečne mezde ali vrednosti svojega dela. Največji nesmisel bi bil zahtevati, naj se delavec, ki mu neugodne faze cikla nujno odjedajo mezdo, odpové kompenzaciji med ugodnim razdobjem cikla. Na splošno rečeno: vrednosti vsega blaga se realizirajo le tako, da se izravnavajo neprenehoma spreminjajoče se tržne cene, ki izvirajo iz nepretrganih nihanj povpraševanja in ponudbe. Na podlagi sedanjega sistema je delo le blago kakor vsako drugo blago. Zato mora doživljati ista nihanja, da bi doseglo poprečno ceno, ki ustreza njegovi vrednosti. Nesmiselno bi bilo obravnavati delo na eni strani kot blago, na drugi strani pa hoteti, da bi se ne podrejalo zakonom, ki regulirajo cene blaga. Suženj dobiva stalno in določeno množino življenjskih potrebščin, mezdni delavec pa ne. Ta mora poskušati, da si v enem primeru zagotovi povišanje mezd že zato, da bi bil v drugem odškodovan vsaj za znižanje mezde. Če bi se odločil sprejeti voljo, diktat kapitalista kot stalni ekonomski zakon, bi delil s sužnjem vso njegovo bedo, ne pa tudi sužnjeve zagotovljene eksistence.
5. V vseh primerih, ki sem jih obravnaval – in takih je devetindevetdeset od sto – ste videli, da je boj za povišanje mezd samo posledica predhodnih sprememb in je nujen rezultat predhodnih sprememb v obsegu produkcije, produktivni sili dela, vrednosti dela, vrednosti denarja, trajanju ali intenzivnosti izžetega dela, nihanju tržnih cen, ki je odvisno od nihanja povpraševanja in ponudbe in ki se sklada z različnimi fazami industrijskega cikla; skratka, je obrambna akcija dela proti predhodni akciji kapitala. Če obravnavate ta boj za povišanje mezd neodvisno od vseh teh okoliščin, če upoštevate samo spremembe v mezdah in prezrete vse druge spremembe, iz katerih te potekajo, izhajate iz napačne predpostavke in boste prišli do napačnih sklepov.
6 Vojna Anglije proti Franciji med francosko revolucijo. Za časa te vojne je v Angliji vladal hud teror zoper delavce: dušili so različne ljudske vstaje in sprejeli zakone, ki so prepovedovali kakršnakoli delavska združevanja. – Uredn.
7 Za pisca spisa “An Essay on Trade and Commerce: oontaining Observations on Taxes” (“Esej o trgovini in trgovstvu, s pripombami o davkih”) velja J. Cunningham. – Uredn.
8 Juggernaut – ena izmed podob indijskega boga Višnuja; pod kolesa njegovega slavnostnega voza so se metali verniki in se puščali povoziti. – Uredn.