Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
28. maja 1849 se je sestala zakonodajna narodna skupščina. 2. decembra 1851 je bila razgnana. To obdobje je obdobje ustavne ali parlamentarne republike.
V prvi francoski revoluciji je sledilo gospostvu konstitucionalcev gospostvo žirondistov in gospostvu žirondistov gospostvo jakobincev. Vsaka od teh strank se je opirala na naprednejšo. Brž ko je revolucijo popeljala tako daleč, da ji ni mogla več slediti, kaj šele da bi ji mogla hoditi na čelu, jo je potisnila ob stran pogumnejša zaveznica, ki je stala za njo, in jo poslala na giljotino. Revolucija se tako giblje v vzpenjajoči se črti.
Nasprotno je bilo v revoluciji 1848. leta. Proletarka stranka se pojavi kot privesek malomeščanskodemdkratične. Ta jo izda in pusti na cedilu 16. aprila, 15. maja in v junijskih dneh. Demokratična stranka se s svoje strani opira na pleča buržoaznorepublikanske. Komaj se buržoaznim republikancem zazdi, da stoje trdno, se že otresejo nadležnega tavariša in se sami opro na pleča stranke reda. Stranka reda spodmakne pleča, pusti, da se buržoazni republikanci prekopicnejo, in se sama povzpne na pleča oborožene sile. Prepričana je, da še vedno sedi na njenih plečih, ko nekega lepega jutra opazi, da so se pleča spremenila v bajonete. Vsaka stranka brca zadaj po tisti, ki potiska naprej, in se opira spredaj na tisto, ki potiska nazaj. Nič čudnega, da v tej smešni pozi izgubi ravnotežje in se po neizogibnem opletanju med čudnimi poskoki zruši. Revolucija se tako giblje v padajoči črti. Na to rakavo pot je zašla, še preden je bila odstranjena zadnja februarska barikada in se konstituirala Prva revolucionarna oblast.
Obdobje, ki imamo z njim opraviti, je kar najbolj pisana mešanica kričečih protislovij: konstitucionalci, ki javno konspirirajo proti konstituciji, revolucionarji, ki so po lastnem priznanju konstitucionalci, narodna skupščina, ki bi rada bila vsemogočna in ostaja vedno parlamentarna; montanja, ki ji je potrpljenje poklic in prestreza s prerokovanjem bodočih zmag sedanje poraze; rojalisti, ki so patres conscripti [senatorji] republike in jih položaj sili, da podpirajo v tujini sovražne kraljevske hiše, katerih pristaši so, v Franciji pa republiko, ki jo sovražijo; izvršilna oblast, ki ima svojo šibkost za svojo moč, in prezir, ki ga vzbuja, za svoj ugled; republika, ki ni nič drugega kakor združena poodlost dveh monarhij, restavracije in julijske monarhije, z imperialistično etiketo - zveze, katerih prva določba je ločitev, boji, katerih prvi zakon je neodločnost, divja agitacija brez vsebine v imenu miru, najslovesnejše pridiganje miru v imenu revolucije, zanos brez resnice, resnica brez zanosa, junaki brez junaških dejanj, zgodovina brez dogodkov; razvoj, katerega edina gonilna sila se zdi koledar, ki utruja, ker se nenehno ponavljajo iste napetosti in popuščanja napetosti; nasprotja, ki se - kakor se zdi sama od časa do časa stopnjujejo do vrhunca le zato, da bi otopela in splahnela, ne da bi se mogla razvozlati; zahtevno razkazovanje naporov in meščanski strah pred nevarnostjo, da bi svet propadel, ter hkrati malenkostne spletke in dvorne komedije, ki jih uprizarjajo reševalci sveta, kateri s svojim načelom laisser aller [naj bo, kakor hoče] spominjajo bolj na čase fronde [27] kakor pa na sodni dan - ves oficialni genij Francije ugonobljen s prevejano neumnostjo enega samega človeka; splošna volja naroda, ki išče - kadarkoli se izraža s splošno volilno pravico - svoj ustrezni izraz v zakrknjenih sovražnikih množičnih interesov, dokler ga nazadnje ne najde v samovoljnosti morskega razbojnika. Če je kakšen izsek zgodovine naslikan sivo v sivem, tedaj je ta. Ljudje in dogodki se zdijo kakor narobe Schlemihli [28], kot sence, ki so izgubile telo. Revolucija sama hromi svoje lastne nosilce in navdaja samo svoje nasprotnike s strastno nasilnostjo. Ko se nazadnje pojavi "rdeči strah", ki so ga kontrarevolucionarji neprenehoma klicali in zaklinjali, se ne pojavi z anarhistično frigijsko čepico na glavi, temveč v uniformi reda, v rdečih vojaških hlačah.
Videli smo: ministrstvo, ki ga je Bonaparte sestavil 20. decembra 1848, na dan svojega vnebohoda [29], je bilo ministrstvo stranke reda, ministrstvo legitimistične in orleanistične koalicije. To ministrstvo Barrot-Fallouxa je preživelo republikansko konstituanto, kateri je življenje bolj ali manj nasilno skrajšalo, in je bilo še na krmilu. Changarnier, general združenih rojalistov, je imel še nadalje v svojih rokah vrhovno poveljstvo prve vojaške divizije in pariške narodne garde. Slednjič so splošne volitve zagotovile stranki reda veliko večino v narodni skupščini. Tu so se srečali poslanci in pairi [člani visokega plemstva] Ludvika Filipa s častitljivo trumo legitimistov, za katere so se številne volilne glasovnice spremenile v vstopnice na politični oder. Bonapartistični narodni predstavniki so bili preredko posejani, da bi bili lahko sestavljali samostojno parlamentarno stranko. Bili so le mauvaise queue [zli privesek] stranke reda. Tako je imela stranka reda v svojih rokah vladno oblast, armado in zakonodajno telo, skratka, vso državno silo; moralno se je okrepila s splošnimi volitvami, ki so prikazale njeno oblast kot voljo naroda, ter s sočasno zmago kontrarevolucije na vsem evropskem kontinentu.
Nikoli ni začela kaka stranka svojega bojnega pohoda z večjimi sredstvi in z ugodnejšimi nadami.
Brodolomni čisti republikanci so v zakonodajni narodni skupščini skopneli v kliko kakih 50 mož z afriškimi generali Cavaignacom, Lamoriciérom in Bedeaujem na čelu. Veliko opozicionalno stranko pa je sestavljala montanja. To parlamentsko krstno ime si je vzdela socialnodemokratična stranka. Imela je v narodni skupščini več kakor 200 glasov od 750 in je bila torej vsaj tako močna kakor katerakoli izmed treh frakcij stranke reda sama zase. Njeno relativno manjšino v primeri s celotno rojalistično koalicijo pa so odtehtale - kakor se je zdelo - posebne okoliščine. Departmajske volitve niso samo pokazale, da si je pridobila precejšnje število pristašev med podeželskim prebivalstvom; njej so pripadali tudi skoraj vsi pariški poslanci, armada je izvolila tri podčastnike in tako izpovedala, da veruje v demokracijo, in vodjo montanje Ledru-Rollina je povzdignilo v parlamentarni plemiški stan pet departmajev, ki so zanj oddali svoje glasove, česar ni dosegel noben predstavnik stranke reda. 28. maja 1849 se je torej zdelo, da ima montanja zaradi neizogibnih trenj med rojalisti samimi in med celotno stranko reda ter Bonapartom pred seboj vse elemente uspeha. Štirinajst dni pozneje je izgubila vse, tudi čast.
Preden bomo dalje obravnavali parlamentarno zgodovino, je potrebnih nekaj pripomb, da bi se izognili običajnim zmotam glede celotnega značaja dobe, ki jo obravnavamo. Gledano s stališča demokratov, gre v periodi zakonodajne narodne skupščine za isto, za kar je šlo v periodi ustavodajne skupščine, za navaden boj med republikanci in rojalisti. Gibanje samo pa povzemajo demokrati v eno besedo: "reakcija", noč, ko so vse mačke črne, geslo, ki jim dopušča, da odlajnajo svoje nočnočuvajske pogrošne resnice. In zares, na prvi pogled se zdi stranka reda kakor klobčič različnih rojalističnih frakcij, ki ne le spletkarijo druga proti drugi, ker hoče vsaka spraviti na prestol svojega pretendenta in izriniti pretndenta nasprotne stranke, temveč se tudi združujejo v skupnem sovraštvu in skupnih napadih proti "republiki". Mantanja pa se po svoji strani kaže v nasprotju s to rojalistično zaroto kot zastopnica "republike". Stranka reda se zdi nenehno zaposlena z "reakcijo", ki ni ne bolj ne manj kakor v Prusiji naperjena proti tisku, združevanju in podobnemu in ki se kakor v Prusiji izvaja v surovih policijskih vmešavanjih birokracije, žandarmerije in sadišča. "Montanja" pa je po svoji strani prav tako nenehno zaposlena s tem, da odbija te napade in brani tako "večne človečanske pravice", kakor je to poldrugo stoletje sem bolj ali manj delala še vsaka tako imenovana ljudska stranka. Če si natančneje ogledamo položaj in stranke, pa izgine ta površni videz, ki zastira razredni boj in svojevrstno fiziognomijo tega obdobja.
Legitimisti in orleanisti so sestavljali, kakor smo že dejali, dve veliki frakciji stranke reda. Toda ali res ni bilo nič drugega kakor lilija in trikolora, burbonska dinastija in orleanska dinastija, različna odtenka rojalizma, ali je bila sploh veroizpoved rojalizma tisto, kar je priklepalo ti dve frakciji na njuna pretendenta in ju ločevalo drugo od druge? Za Burbonov je vladala velika zemljiška lastnina s svojimi duhovniki in lakaji, za Urleanov pa visoka financa, veleindustrija, veletrgovina, tj. kapital s svojimi odvetniki, profesorji in krasnoslovci. Legitimno kraljestvo je bilo samo politični izraz za prirojeno gospostvo zemljiške gospode, kakor je bila julijska monarhija samo politični izraz za uzurpirano gospostvo buržoaznih parvenijev. Tarej to, kar je ločilo ti dve frakciji, niso bila kaka tako imenavana načela, to so bili njuni materialni eksistenčni pogoji, dve različni vrsti lastnine, to je bilo staro nasprotje med mestom in deželo, tekma med kapitalom in zemljiško lastnino. Da so jih hkrati stari spomini, osebna sovraštva, strah in up, predsodki in iluzije, simpatije in antipatije, prepričanja, verske resnice in principi vezali na ta ali oni kraljevski dom - kdo bi to tajil? Na različnih oblikah lastnine, na socialnih eksistenčnih pogojih se vzdiguje cela vrhnja stavba različnih in svojevrstno izoblikovanih občutkov, iluzij, načinov mišljenja in življenjskih nazorov. Ves razred jih ustvarja in oblikuje iz svojih materialnih osnov in iz ustrezajočih družbenih odnosov. Posamezni individuum, ki jih dobiva s tradicijo in vzgojo, si lahko domišlja, da so to rasnični nagibi in izhodišče njegovega delovanja. Če so orleanisti in legitimisti, če sta obe frakciji skušali dopovedati sebi in drugim, da ju ločuje vdanost do njunih dveh kraljevskih hiš, se je pozneje pakazalo, da so prav njuni različni interesi onemogočili združitev obeh vladanskih hiš. In kakor razlikujemo v zasebnem življenju to, kar človek o sebi misli in govori, od tega, kar v resnici je in dela, tako moramo še bolj razlikovati v zgodovinskih bojih fraze in utvare strank od njihovega resničnega organizma in njihovih resničnih interesov, njihovo predstavo od njihove realnosti. Orleanisti in legitimisti so se znašli v republiki drug poleg drugega z enakimi zahtevami. Če je vsaka stranka skušala v boju proti drugi doseči restavracijo svoje lastne kraljevske hiše, tedaj to ni pamenilo nič drugega, kakor da sta dva velika interesa, v katera se cepi buržoazija - zemljiška lastnina in kapital - skušala vsak zase restavrirati svojo lastno nadvlado in si podrediti drugega. Govorimo o dveh interesih buržoazije, kajti velika zemljiška lastnina se je kljub svojemu koketiranju s fevdalizmom in rasnemu ponosu z razvojem sodobne družbe popolnoma pomeščanila. Tako so si toriji v Angliji dolgo domišljali, da se navdušujejo za kraljestvo, cerkev in lepote staroangleške ustave, dokler jim ni dan nevarnosti iztrgal priznanja, da se navdušujejo le za zemljiško rento.
Združeni rojalisti so spletkarili drug proti drugemu po časopisju, v Emsu, Claremontu [30], zunaj parlamenta. Za kulisami so si spet nadevali svoje stare orleanistične in legitimistične livreje in uprizarjali svoje stare turnirje. Toda v svojih političnih igrah na javnem odru, kot velika parlamentarna stranka, odpravljajo svoji ustrezni kraljevski hiši zgolj s spoštljivimi pokloni in odlagajo restavracijo monarhije ad infinitum [v neskončnost]. Svoj resnični posel opravljajo kot stranka reda, tj. pod družbenim, ne pod političnim naslovom, kot zastopniki buržoaznega reda, ne kot vitezi patujočih princes, kot buržoazni razred nasproti drugim razredom, ne kot rojalisti nasproti republikancem. In kot stranka reda so izvajali brezobzirnejše in trše gospostvo nad drugimi družbenimi razredi kakor kdaj poprej za časa restavracije ali julijske monarhije; takšno gospostvo je sploh bilo mogoče le v obliki parlamentarne republike, kajti le v tej obliki sta se mogla združiti dva velika dela francoske buržoazije, postaviti torej na dnevni red gospostvo svojega razreda namesto režima ene same privilegirane frakcije tega razreda. Če sta kljub temu tudi kot stranka reda grdili republiko in izražali svojo nejevoljo nad njo, se to ni dogajalo le zaradi rojalističnih spominov. Instinkt jih je učil, da dela republika sicer njihovo politično gospostvo popolno, da pa obenem spodjeda njegovo družbeno osnova, ker morajo zdaj brez posredovanja, ne da bi se mogli skrivati za krono, ne da bi mogli odvračati pozornost naroda s svojimi podrejenimi baji med seboj in s kraljestvom, stati podjarmljenim razredom nasproti in se boriti z njimi. Občutek šibkosti je pavzročil, da so se prestrašili čistih pogojev svojega lastnega razrednega gospostva in so spet zahrepeneli nazaj k manj popolnim, manj razvitim in prav zato manj nevarnim oblikam tega gospostva. Kadarkoli pa se združeni rojalisti zapletejo v spor s pretendentom, ki jim stoji nasproti, z Bonapartom, kadarkoli se jim zdi, da ogroža izvršilna oblast njihovo parlamentarno vsemagočnost, kadarkoli morajo torej na dan s političnim naslovom svojega gospostva, nastopajo kat republikanci in ne kot rojalisti, od orleanista Thiersa, ki opazarja narodno skupščino, da jih republika kar najmanj ločuje, tja do legitimista Berryera, ki slovesno nagovarja 2. decembra 1851, opasan s tribarvno prepasnico, kot tribun v imenu republike ljudstvo, zbrano pred magistratom desetega arrondissementa [mestnega okrožja]. Seveda mu odmev zasmehljivo odgovarja: Henrik V.! Henrik V.!
Nasproti združeni buržoaziji se je osnovala koalicija malomeščanov in delavcev, tako imenovana socialnodemokratična stranka. Malomeščani so po junijskih dneh leta 1848 spoznali, da so prejeli slabo plačilo, da so njihovi materialni interesi ogroženi in da preti demokratičnim garancijam, ki naj bi jim zagotovile uveljavljenje teh interesov, zaradi kontrarevolucije nevarnost. Zato so se približevali delavcem. Po drugi strani pa si je njihovo parlamentarno predstavništvo montanja, ki je bila za diktature buržoaznih republikancev potisnjena ob stran, v zadnji polovici obstoja ustavodajne skupščine z bojem proti Bonapartu in proti rojalističnim ministrom spet pridobila že izgubljeno popularnost. Sklenila je zvezo s socialističnimi voditelji. Februarja 1849 so imeli spravne bankete. Izdelali so skupen program, ustanovili skupne volilne odbore in postavili skupne kandidate. Socialnim zahtevam proletariata so odbili revolucionarno strast in jih demokratično pobarvali, demokratičnim zahtevam malomeščanstva so sneli zgolj politično obliko in poudarili njihovo socialistično ost. Tako je nastala socialna demokracija. V novi montanji, sadu te kombinacije, so bili - če odštejemo nekatere statiste iz delavskega razreda in nekatere socialistične sektaše - isti elementi kakor v stari montanji, le da so bili številčno močnejši. Toda z razvojem se je spremenila, tako kakor razred, ki ga je zastopala. Svojevrstni značaj socialne demakracije se izraža v tem, da demokratičnorepublikanskih ustanov ne zahteva kot pripomoček, da bi odpravila obe skrajnosti, kapital in mezdno delo, temveč zato, da bi omilila njuno nasprotje in ga spremenila v harmonijo. Naj predlagajo še tako različne ukrepe, da bi ta cilj dosegli, naj še tako krase ta cilj z bolj ali manj revolucionarnimi idejami, vsebina ostane ista. Ta vsebina je preobrazba družbe po demokratični poti, toda preabrazba v okviru malomeščanstva. Ne smemo pa omejeno misliti, da hoče malomeščanstvo načelno uveljaviti kak egoistični razredni interes. Nasprotno, malomeščanstvo je prepričano, da so posebni pogoji njegove osvoboditve splošni pogoji, ki je v njihovem okviru edino mogoče rešiti sodobno družbo in se izogniti razrednemu boju. Prav tako si ne moremo misliti, da so zato vsi demokratični predstavniki shopkeeperji [kramarji] ali da se navdušujejo zanje. Po svoji izabrazbi in po svojem individualnem položaju so lahko oddaljeni od njih kakor nebo od zemlje. Kar jih dela za zastopnike malameščana, je to, da v duhu ne morejo prek pregraj, prek katerih ne more malomeščan v svojem življenju, da jih torej v teoriji žene k tistim nalogam in rešitvam, h katerim žene v praksi malomeščana materialni interes in družbeni položaj. To je nasploh odnos političnih in literarnih zastopnikov nekega razreda do razreda, ki ga zastopajo.
Če se montanja neprenehoma bori za republiko in tako imenovane človečanske pravice, je po vsem tem, kar smo povedali, samo po sebi razumljivo, da ji niso niti republika niti človečanske pravice, končni smoter, tako kakor ne pride armada, ki jo hočejo oropati njenega orožja in ki se postavi v bran, na bojišče samo zato, da bi si ohranila svoje lastno orožje.
Stranka reda je takoj, ko se je sestala narodna skupščina, izzvala montanjo. Buržoazija je tedaj začutila, da mora obračunati z demokratičnimi malomeščani, kakor je pred letom dni doumela, da mora enkrat za vselej opraviti z revolucionarnim proletariatom. Le nasprotnikov paložaj je bil drugačen. Moč proletarske stranke je bila na ulici, moč malomeščanov pa v narodni skupščini sami. Treba jih je bilo torej izvabiti iz narodne skupščine na ulico, da bi sami zlomili svojo parlamentarno moč, še preden bi jo utegnili konsolidirati čas in razmere. Montanja je s povešenimi vajetmi zdrvela v past.
Obstreljevanje Rima po francoskih četah je bilo vaba, ki so si jo nastavali. Obstreljevanje je pomenilo kršitev V. člena ustave, ki prepoveduje francoski republiki uporabljati svoje vojaške sile proti svoboščinam drugega naroda. Poleg tega je tudi 54. člen prepovedoval eksekutivni oblasti vsakršno vojno napoved, če ni v to privolila narodna skupščina, konstituanta pa s svojim sklepom z dne 8. maja rimske ekspedicije ni odobrila. Iz teh razlogov je 11. junija leta 1849 Ledru-Rollin vložil obtožnico proti Bonapartu in njegovim ministrom. Razdražen zaradi Thiersovega strupenega zbadanja se je dal tako razvneti, da je celo zagrozil, da je pripravljen braniti ustavo z vsemi sredstvi, tudi z orožjem v roki. Mantanja se je vdignila kakor en mož in ponovila ta poziv k orožju. 12. junija je narodna skupščina zavrnila obtožnico in mantanja je zapustila parlament. Dagodki 13. junija so znani: proklamacija dela montanje, s katero je Bonaparta in njegove ministre razglasila za "neustavne"; procesija demokratičnih narodnih gard po ulicah; neaborožene, kakor so bile, so se ob prvem spopadu s Changarnierovimi četami razpršile, itd. itd. Del mantanje je zbežal v tujino, drugi del so izročili vrhovnemu sodišču v Burgesu, ostanek pa je parlamentarni pravilnik podredil pedantnemu nadzorstvu predsednika narodne skupščine. V Parizu je bilo spet razglašeno obsedno stanje in demokratični del pariške narodne garde je bil razpuščen. Tako sta bila uničena vpliv montanje v parlamentu in moč malomeščanov v Parizu.
V Lyonu, kjer je 13. junij dal znamenje za krvavo delavsko vstajo, in v petih okoliških departmajih je bilo prav tako razglašeno obsedno stanje, ki doslej še ni bilo preklicano.
Velika večina montanje je pustila svojo avantgardo na cedilu, ker ni hotela podpisati proklamacije. Tisk je dezertiral, saj sta si le dva lista upala objaviti proklamacijo. Malomeščani so izdali svoje predstavnike, ker ni bilo narodnih gard ali pa so, kjer so se pojavile, preprečile, da bi bili postavili barikade. Pradstavniki so potegnili malomeščane za nos, saj ni bilo nikjer videti domnevnih afiliirancev [zaveznikov] iz vrst armade. In slednjič, demokratična stranka je praletariat, namesto da bi bila iz njega črpala novih sil, okužila z lastno šibkostjo in, kakor ponavadi pri demokratičnih junaštvih, so voditelji imeli zadoščenje, da so lahko dolžili svoje "ljudstvo" dezerterstva, ljudstvo pa zadoščenje, da je lahko svoje voditelje dolžilo prevare.
Redkokdaj so kako akcijo oznanjali z večjim hrupom kakor bližajoči se vojni pohod montanje, redkokdaj so o kakem dogodku trobili bolj zanesljivo in že zdavnaj poprej kot o neizogibni zmagi demokracije. Prav gotovo: demakrati verujejo v pozavne, ob katerih bučanju so se sesedli jerihonski zidovi. In kadarkoli stoje utrdbam despotizma nasproti, skušajo posnemati ta čudež. Če je montanja hotela zmagati v parlamentu, ne bi bila smela pozivati k orožju. Če je v parlamentu pozivala k orožju, se na ulici ne bi bila smela vesti parlamentarno. Če je bila mirna demonstracija mišljena resno, je bilo bedasto ne pričakovati, da bo bojevito sprejeta. Če so nameravali začeti resničen boj, tedaj je bilo kaj nenavadno odložiti orožje, s katerim bi bilo treba ta boj bojevati. Toda revolucionarne grožnje malomeščanov in njihovih demokratičnih zastopnikov so zgolj poskusi prestrašiti nasprotnika. In če so zašli v zagato, če so se tako kampromitirali, da so bili prisiljeni izvesti svoje grožnje, tedaj se je to dogodilo na dvoumen način, ki se ni ničesar bolj ogibal kakor sredstev za dosego cilja in ki je hlastal po pretvezah za poraz. Bučeča uvertura, ki je oznanjala boj, je zamrla v malodušnem renčanju, brž ko naj bi se bil boj začel, igralci so se nehali imeti au serieux [za resne] in dejanje je splahnelo kakor napihnjen balon, če ga probodeš z iglo.
Nobena stranka ne pretirava bolj glede svojih sredstev kakor demokratična, nobena se glede položaja ne vara lahkomiselneje. Ker je del armade glasoval zanjo, je bila montanja že tudi prepričana, da se bo armada zanjo uprla. In ob kakem povodu? Ob povodu, ki s stališča čet ni imel nobenega drugega smisla, kakor da so se revolucionarji zavzeli za rimske vojake proti francoskim vojakom. Po drugi strani pa so bili spomini na junij 1848 še preživi, da ne bi bil proletariat nujno občutil globokega odpora do nacionalne garde in voditelji tajnih družb skrajnega nezaupanja do demokratičnih voditeljev. Da bi se bile mogle te razlike izgladiti, bi bili potrebni veliki skupni interesi, ki bi bili v nevarnosti. Kršitev abstraktnega ustavnega paragrafa ni mogla veljati za takšen interes. Mar niso ustave že večkrat kršili, kakor so zagotavljali sami demokrati? Ali je niso najpopularnejši časniki bičali kot kontrarevolucionarno skrpucalo? Ker pa zastopa demokrat malomeščanstvo, torej prehodni razred, v katerem otopevajo interesi dveh razredov hkrati, si domišlja, da je sploh vzvišen nad razrednim nasprotjem. Demokrati priznavajo, da jim stoji nasproti privilegiran razred, toda demokrati sestavljajo z vsemi drugimi deli naroda ljudstvo. Kar oni zastapajo, je ljudska pravica; za kar se zavzemajo, je ljudski interes. Zato jim pred bližajočim se bojem ni treba proučevati interesov in položajev različnih razredov: Tudi ni treba, da bi svoja lastna sredstva prenatančno pretehtavali. Dovolj je, da dajo znamenje, in ljudstvo se bo z vsemi svojimi neizčrpnimi viri pognalo na zatiralce. Če pa se pri izvedbi pokaže, da njihovi interesi niso interesi in da je njihova moč nemoč, so krivi tega ali nesrečni sofisti, ki cepijo nedeljivo ljudstvo v različne sovražne tabore, ali armada, ki je preveč poživinjena in prezaslepljena, da bi mogla videti v čistih ciljih demokracije svoje lastno dabro, ali se je vse skupaj zrušilo ob kaki podrobnosti v izvedbi ali pa je nepričakovano naključje za zdaj igro skazilo. Vsekakor prihaja demokrat iz najsramotnejšega poraza prav tako brezmadežen, kakor je po nedolžnem zabredel vanj, le nanovo prepričan, da mora zmagati in da njemu samemu in njegovi stranki ni treba opustiti starega stališča, temveč nasprotno, da morajo razmere dozoreti njemu v prid.
Zato si zdecimirane, strte in z novim parlamentarnim pravilnikom ponižane montanje ne smemo predstavljati preveč nesrečne. Če je 13. junij odstranil njene voditelje, je pa na drugi strani napravil prostor podrejenim veličinam, ki jim je ta novi položaj godil. Če o njihovi parlamentarni nemoči ni bilo več mogoče dvomiti, so bili zdaj pač upravičeni omejevati svoje delovanje na izbruhe moralnega agorčenja in na hrupne deklamacije. Če je stranka reda trdila, da vidi v njih kot zadnjih oficialnih predstavnikih revolucije utelešene vse strahote anarhije, tedaj so bili v resnici lahko še toliko plitkejši in škromnejši. Glede 13. junija pa so se potolažili z globokoumnimi besedami: Toda če si bo kdo drznil dotakniti se splošne volilne pravice, tedaj pa! Tedaj bomo pa pokazali, kdo smo. Nous verrons! [Bomo videli!]
Kar se tiče v tujino pobeglih montanjardov, zadostuje, če tule omenimo, da se je Ledru-Rollin, ker se mu je v borih dveh tednih posrečilo brezupno uničiti mogočno stranko, ki ji je načeloval, čutil zdaj poklicanega, da sestavi francosko vlado in partibus [v tujini]; da se je zdelo, da njegov lik v daljavi, odmaknjen s torišča akcije, raste po veličini prav tako, kakor se znižuje nivo revolucije in kakor postajajo oficialne veličine oficialne Francije bolj pritlikave; da je lahko predstavljal republikanskega pretendenta za leto 1852, da je naslavljal na Vlahe in druga ljudstva periodične okrožnice, v katerih je grozil despotom na celini s svojimi dejanji in z dejanji svojih zaveznikov. Ali se je Proudhon popolnoma motil, ko je zaklical tem gospodom: "Vous n'etes que des blagueurs!" [Nič drugega niste kot bahači!]?
Stranka reda 13. junija ni samo zlomila montanje, temveč je dosegla tudi podreditev ustave večinskim sklepom narodne skupščine. In republiko je razumela takole: da vlada v nji buržoazija v parlamentarnih oblikah, ne da bi jo kakor v monarhiji omejeval veto izvršilne oblasti ali možnost, da se razpusti parlament. To je bila parlamentarna republika, kakor jo je imenoval Thiers. Toda če si je buržoazija 13. junija zagotavila svojo vsemogočnost med zidovi parlamentarnega poslopja, ali ni v odnosu do izvršilne oblasti in naroda neozdravljivo oslabila sam parlament s tem, da je izgnala iz njega najpopularnejši del? S tem, da je izročila številne poslance kratko malo sodišču, je odpravila svojo lastno parlamentarno nedotakljivost. Ponižujoči pravilnik, kateremu je podredila montanjo, povišuje predsednika republike prav za toliko, za kolikor ponižuje posameznega predstavnika ljudstva. S tem, da je ožigosala vstajo v obrambo ustavnega reda za anarhično dejanje, ki mu je cilj prevrat družbe, je tudi sami sebi prepovedala pozivati k uporu, če bi izvršilna oblast kršila ustavo proti njej. In ironija zgodovine je hotela, da je morala stranka reda 2. decembra 1851 proseče in brezuspešno ponujati ljudstvu kot generala ustave proti Bonapartu tistega generala, ki je po Bonapartovem ukazu bombardiral Rim in dal s tem neposreden povod za ustavni upor 13. junija, namreč generala Oudinota. Neki drug junak 13. junija, Vieyra, ki je žel s tribune narodne skupščine pohvalo za brutalnosti, ki jih je počel v prostorih demokratičnih časopisov kot poveljnik neki visoki financi pripadajoče tolpe narodne garde, isti Vieyra je bil posvečen v Bonapartovo zaroto in je bistveno pripomogel, da je bilo narodni skupščini ob njeni smrtni uri onemogočeno vsakršno varstvo narodne garde.
13. junij je imel še neki drug smisel. Montanja je hotela izsiliti, da bi posadili Bonaparta na zatožno klop. Njen poraz je bil torej direktna Bonapartova zmaga, njegov ošabni triumf nad njegovimi demokratičnimi sovražniki. Stranka reda je izbojevala zmago, Bonapartu pa jo je bilo treba samo pobasati v žep. To je tudi storil. 14. junija je bilo mogoče na pariških zidovih brati razglas, s katerim predsednik, tako rekoč ne da bi s prstom mignil, proti svoji volji, le po nuji dogodkov stopa iz svoje samostanske osamelosti, toži kakor nepriznana vrlina zaradi obrekovanja svojih nasprotnikov, in medtem ko se zdi, da istoveti svojo osebo s stvarjo reda, istoveti v resnici stvar reda s svojo osebo. Poleg tega je narodna skupščina naknadno sicer odobrila ekspedicijo proti Rimu, toda pobudo za to je dal Bonaparte. Ko je velikega duhovna Samuela spet uvedel v Vatikan, je smel upati, da se bo kot kralj David nastanil v Tuilerijah [31]. Pridobil si je duhovnike.
Upor 13. junija se je omejil, kakor smo videli, na mirno procesijo po cestah. Torej si v boju z njim ni bilo magoče pridobiti nobenih lovorik. Kljub temu je v tem času brez junakov in brez dogodkov spremenila stranka reda to nekrvavo bitko v drugi Austerlitz [Slavkov]. Tribuna in tisk sta poveličevala armado kot moč reda nasproti ljudskim množicam kot nemoči anarhije in Changarniera kot "branika družbe". Mistifikacija, ki ji je nazadnje sam verjel. Medtem pa so bili na tihem premeščeni iz Pariza armadni zbori, ki so se zdeli nezanesljivi; polke, ki so pri volitvah glasovali najbolj demokratično, so pregnali iz Francije v Alžir, nemirne glave v četah so vtaknili v kazenske oddelke in, slednjič, izvedli sistematično ločitev tiska od vajašnice in vojašnice od meščanske družbe.
Tako smo dospeli do odločilnega preobrata v zgodovini francoske narodne garde. Leta 1830 je odločila padec restavracije. Za Ludvika Filipa se je ponesrečil vsak upor, v katerem je bila narodna garda na strani vojske. Ko se je v februarskih dneh leta 1848 vedla pasivno nasproti uporu in dvoumno nasproti Ludviku Filipu, se je ta imel za izgubljenega. Tako se je ukoreninilo prepričanje, da revolucija ne more zmagati brez narodne garde, vojska pa ne proti njej. To je bila prazna vera armade v meščansko vsemogočnost. Junijski dnevi leta 1848, ko je celotna narodna garda skupaj z redno vojsko zatrla upor, so to prazno vero še utrdili. Ko je Bonaparte nastopil vlado, se je pomen narodne garde nekoliko zmanjšal zaradi protiustavne združitve njenega poveljstva s poveljstvom prve vojaške divizije v osebi Changarniera.
Kakor se je tu poveljstvo nad narodno gardo zdelo atribut vrhovnega vojaškega poveljnika, tako se je garda sama zdela le še privesek redne vojske. 13. junija so jo slednjič strli: ne samo s tem, ker so jo deloma razpustili, kar se je od tega časa dalje periodično ponavljalo po vseh krajih Francije in zapuščalo za seboj le še njene razbitine. Demonstracija 13. junija je bila predvsem demonstracija demokratičnih narodnih gard. Sicer niso ponesle proti armadi svojega orožja, pač pa svoje uniforme, toda prav v teh uniformah je tičal talisman. Armada se je prepričala, da je ta uniforma prav tako volnena capa kakor vsaka druga. Čar je spuhtel. V junijskih dneh leta 1848 sta bila buržoazija in malomeščanstvo kot narodna garda združena z vojsko proti proletariatu, 13. junija 1849 je dala buržoazija razgnati malomeščansko narodno gardo z armado, 2. decembra 1851 je buržoazna narodna garda sama izginila in Bonaparte je samo ugotovil to dejstvo, ko je naknadno podpisal odlok o njenem razpustu. Tako je buržoazija sama zlomila svoje zadnje orožje proti armadi, toda zlomiti ga je morala tisti trenutek, ko malomeščanstvo ni stalo več kot vazal za njo, temveč kot upornik pred njo, kakor je sploh morala s svojimi rokami uničiti vsa svoja obrambna sredstva proti absolutizmu, brž ko je sama postala absolutistična.
Stranka reda je slavila medtem ponovno osvojitev tiste oblasti, ki jo je leta 1848, kakor se je zdelo, izgubila le zato, da bi jo osvobojeno vseh omejitev leta 1849 spet dobila, z invektivami proti republiki in ustavi, s preklinjanjem vseh prihodnjih, sedanjih in preteklih revolucij, vštevši revolucije, ki so jih izvedli njeni lastni voditelji, in z zakoni, ki so zavezovali jezik tisku, prepovedovali združevanje in uvajali obsedno stanje kot organično ustanovo. Narodna skupščina se je nato razšla od srede avgusta do srede oktobra, potem ko je za čas svoje odsotnosti imenovala stalno komisijo. Med temi počitnicami so intrigirali legitimisti z Emsom, orleanisti s Claremontom, Bonaparte s prinčevskimi potovanji in departmajski sveti na posvetovanjih o reviziji ustave - pripetljaji, ki se med periodičnimi počitnicami narodne skupščine redno ponavljajo in ki jih mislim podrobneje obravnavati šele tedaj, ko bodo postali dogodki. Tu naj omenim samo še to, da je narodna skupščina ravnala nepolitično, ko je za daljši čas izginila s prizorišča in dopuščala, da si na čelu republike videl le še eno samo, čeprav klavrno postavo, postavo Ludvika Bonaparta, medtem ko je stranka reda v zgražanje občinstva razpadala v svoje rojalistične sestavine in skušala uresničiti svoje nasprotujoče si restavracijske sle. Kadarkoli je med temi počitnicami utihnil begajoči hrup parlamenta in se je njegovo telo razkrojilo v narodu, se je očitno pokazalo, da je treba storiti še nekaj, pa bo prava podoba te republike popolna: njegove počitnice spremeniti v stalne in njen napis: liberté, égalité, fraternité, nadamestiti z nedvoumnimi besedami: infanterija, kavalerija, artilerija.
[27] La fronde (prača) je bilo slabotno, neenotno opozicijsko gibanje proti absolutizmu za časa mladoletnosti Ludvika XIV. in regentstva kraljice Ane. Sprva ga je tvorilo meščanstvo (parlamentarna fronda), kasneje pa visoko plemstvo (prinčevska fronda).
[28] Peter Schlemihl (junak iz Chammissove povesti), je zamenjal svojo senco za čarobni mošnjiček.
[29] Tega dne se je Bonaparte vselil v predsedniško domovanje. V palačo ob Elizejski cesti, zato "vnebohod" (elizij = nebo).
[30] Ems in v petdesetih letih tudi Benetke sta bila rezidenci francoskega legitimističnega pretendenta na prestol, grofa Chambordskega (kasnejši Henrik V.). V Claremontu v bližini Londona je živel Ludvik Filip, ki je po februarski revoluciji pobegnil na Angleško.
[31] Po biblijskem izročilu je prerok Samuel okronal starožidovskega vladarja Davida za kralja. - Ludvik Bonaparte pa je računal da bo iz rok papeža Pija IX. prejel francosko krono.