Friedrich Engels

labour standard banner

Pravična mezda za pravično delo


Napisano: 1-2.maj, 1881;
Prvič izdano: The Labour Standard, prva številka, 7.maj 1881;
Vir: MEID, V. zvezek, Cankarjeva Založba, 1975;
Prepis/HTML oblika: A.M..
 

 Članek je prvi v vrsti člankov, ki jih je Engels med majem in avgustom 1881 napisal za »The Labour Standard«, glasilo angleških tradeunionov. Članki so kot uvodniki izhajali brez podpisa. Zaradi vse bolj oportunistične usmerjenosti lista je Engels svoje sodelovanje prekinil.


 To je bilo zadnjih petdeset let volilno geslo angleškega delavskega gibanja. Opravilo je dobro delo v času razvoja tradeunionov, po ukinitvi sramotnega antikoalicijskega zakona 1824.[1] Še boljše delo je opravilo v času slavnega čartističnega gibanja, ko so angleški delavci korakali na čelu evropskega delavskega razreda. Toda čas se ne ustavlja, in marsikaj, kar je bilo pred petdesetimi in še pred tridesetimi leti zaželeno ter potrebno, je zastarelo in postalo neprimerno. Sodi to častitljivo staro geslo tudi sem?

 Pravična mezda za pravično delo? Kaj pa je pravična mezda in kaj pravično delo? Kako ju določajo zakoni, pod katerimi obstaja in se razvija moderna družba? Če hočemo najti odgovor, se ne smemo sklicevati niti na znanost o morali, ali na to, kaj je prav in pošteno, niti na kakršnakoli sentimentalna čustva humanosti, pravičnosti ali celo usmiljenja. Kar je moralno pravično, da, celo po zakonu pravično, je lahko daleč od tega, da bi bilo socialno pravično. O socialni pravičnosti ali nepravičnosti lahko odloča ena sama znanost - znanost, ki se ukvarja z materialnimi dejstvi produkcije in menjave, znanost politične ekonomije.

 Kaj tedaj politična ekonomija imenuje pravično mezdo in pravično delo? Kratkomalo višino zaslužka ter trajanje in intenzivnost dela, kar v konkurenci med podjetnikom in delavcem določa svobodno tržišče. In kaj pomenita, če se tako določata?

 Pravična mezda je v normalnih pogojih vsota, ki je potrebna, da zagotovi delavcu eksistenčna sredstva, ki jih potrebuje, ustrezno življenjskemu standard njegovega položaja in njegove dežele, da bi ostal dela zmožen in da bi lahko nadaljeval svoj rod. Dejanska višina zaslužka je z ozirom na potek posla lahko včasih nad, včasih pod to ravnijo. V normalnih razmerah pa bi morala ta raven veljati kot poprečje vseh mezdnih nihanj.

 Pravično delo je tolikšno trajanje delovnega dneva in takšna intenzivnost dejanskega dela, pri katerih delavec potroši polno delovno silo enega dneva, ne da bi mu bila okrnjena sposobnost opravljati isto količino dela še jutri in naslednje dni.

 Potek lahko takole opišemo: delavec da kapitalistu polno delovno silo enega dneva, se pravi, kolikor lahko da, ne da bi onemogočil neprekinjeno dejavnost poteka. V zameno prejme prav toliko - in nič več - eksistenčnih sredstev, kolikor je potrebno, da lahko vsak dan ponovno opravlja isti posel. Delavec daje tako veliko in kapitalist tako malo, kolikor dovoljuje narava dogovora. To je kaj čudna vrsta pravičnosti

 Želimo pa nekoliko globlje prodreti v stvar. Ker po mnenju političnih ekonomov mezdo in delovni čas določa konkurenca, se zdi pravično zahtevati, da bi imeli obe strani ista pravična izhodišča do enakih pogojev. Toda temu ni tako. Če se kapitalist ne more sporazumeti z delavcem, si lahko privošči, da čaka in živi od svojega kapitala. Delavec tega ne more. Za življenje ima samo svojo mezdo in mora zato sprejeti delo, kadar, kjer in pod katerimikoli pogoji ga lahko dobi. Delavec nima nikakršnega pravičnega izhodišča. Lakota ga izredno zapostavlja. In vendar je to po politični ekonomiji kapitalističnega razreda vrhunec pravičnosti.

 Toda to je še najmanj. Uvajanje mehaničnih sil in strojev v nove panoge ter razširitev in izpopolnjevanje strojev v panogah, v katerih so se že uveljavili, vse to vedno bolj izpodriva "roke" z njihovega delovnega mesta. To pa se dogaja veliko hitreje, kakor bi te odvečne "roke" lahko vsrkale in zaposlile tovarne v deželi. Te odvečne "roke" so na razpolago kapitalu kot prava industrijska rezervna armada. Če je posel slab, lahko gladujejo, prosjačijo, kradejo ali pa gredo v delavske hiše.[2] Če pa je posel dober, so na voljo za razširitev produkcije; in dokler ne bodo zadnji mož, zadnja žena in zadnji otrok našli dela - kar se zgodi le pri viharnem zviševanju produkcije - toliko časa bo konkurenca te rezervne armade vzdrževala nizke mezde in bo s samim obstojem krepila moč kapitala v boju proti delavcem. V tekmi s kapitalom delavci niso le zapostavljeni, s seboj morajo vleči na nogo prikovano topovsko kroglo. Toda to je po kapitalistični politični ekonomiji pravičnost.

 Sedaj pa bi hoteli raziskati, iz katerih skladov plačuje kapital te nad vse pravične mezde. Iz kapitala seveda. Toda kapital ne producira nobenih vrednosti. Delo je, če ne upoštevamo zemlje, edini vir bogastva; kapital sam ni nič drugega kakor nakopičen produkt dela. Iz tega sledi, da je delovna mezda plačana iz dela in da je delavec plačan iz svojega lastnega delovnega produkta. Ustrezno temu, kar navadno imenujemo pravičnost, bi morala delavčeva mezda izhajati iz produkta njegovega dela. Toda to po politični ekonomiji ne bi bilo pravično. Nasprotno, delovni produkt delavca pripada kapitalistu in delavec ne dobi od tega nič več kakor gola eksistenčna sredstva. In konec te nenavadno "pravične" konkurenčne tekme je ta, da se produkt dela tistih, ki delajo, neogibno nakopiči v rokah tistih, ki ne delajo, in v njihovih rokah postaja najmočnejše sredstvo prav za zasužnjevanje ljudi, ki so ga ustvarili.

 Pravična mezda za pravično delo! Marsikaj bi lahko rekli tudi o pravičnem delu, čigar pravičnost je na isti višini kakor pravičnost mezd. Toda to si moramo prihraniti za drugič. Iz že povedanega jasno sledi, da se je staro geslo preživelo in da danes komaj še velja. Pravičnost politične ekonomije, kot družbi, ta pravičnost je popolnoma na eni strani - na strani kapitala. Zato za vedno pokopljite staro geslo in nadomestite ga z drugim:

Posestnik delovnih sredstev —
surovin, tovarn in strojev —
naj bo delovno ljudstvo samo.

Opombe

1. Antikoalicijski zakoni so prepovedovali ustanavljanje in delovanje kakršnekoli delavske organizacije. S parlamentarnim aktom so bili sicer 1824. ukinjeni, 1825. pa je bil izglasovan nov zakon o društvih, ki je močno omejeval delovanje tradeunionov. Z njimi so npr. obravnavali pridobivanje za vstop v tradeunione in agitacijo za udeležbo pri stavkah kot »prisiljevanje" in »uporabo nasilja" ter ju kot kriminalni dejanji strogo kaznovali. – Uredn.

2. O neznosnih razmerah v »delavskih hišah« je pisal Fr. Engels v razpravi »Položaj delavskega razreda v Angliji«. Karl Marx pa v Kapitalu I. omenja »čedalje večjo grozo delavcev pred jetništvom v ''werkhousu'', tej kaznilnici siromakov«. – Uredn.