Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Socialna republika se je pojavila kot fraza, kot prerokba na pragu februarske revolucije. V junijskih dneh 1848 je bila zadušena v krvi pariškega proletariata, toda v naslednjih dejanjih drame straši kot prikazen. Napove se demokratična republika. Ta izgine 13. junija 1849 s svojimi pobeglimi malomeščani, toda med begom meče dvakrat bolj širokoustno reklamo za seboj. Parlamentarna republika z buržoazijo se polasti vsega prizorišča, se izživlja v vsej širini svoje eksistence, toda 2. december 1851 jo pokoplje, medtem ko prestrašeni združeni rojalisti kličejo: "Živela republika!"
Francoka buržoazija se je postavila po robu gospostvu delovnega proletariata, na oblast pa je spravila lumpeproletariat s poglavarjem Družbe 10. decembra na čelu. Buržoazija je skrbela, da je Franciji nenehno zastajal dih od strahu pred prihodnjimi strahotami rdeče anarhije; Bonaparte ji je to prihodnast eskomptiral, ko je ukazal 4. decembra od žganja navdušeni armadi reda, naj odlične meščane bulvarja Montmartre in bulvarja des Italiens sestreli z njihovih oken. Pobožanstvila je sabljo; sablja ji vlada. Uničila je revolucionarni tisk; njen lastni tisk je uničen. Postavila je ljudska zborovanja pod policijsko nadzorstvo; njeni saloni so pod policijskim nadzonstvom. Razpustila je demokratične narodne garde; njena lastna narodna garda je razpuščena. Razglasila je obsedno stanje; obsedno stanje je razglašeno proti nji. Nadomestila je porotna sodišča z vojaškimi komisijami; vojaške komisije so nadomestile njena porotna sodišča. Ljudsko šolo je izročila duhovščini; duhovniki so jo podvrgli svojemu lastnemu pouku. Deportirala je brez obsodb; deportirajo jo brez obsodbe. Vsak gibljaj družbe je zatrla z državno silo; vsak gibljaj njene družbe zatira državna sila. Iz navdušenja za svoj mošnjič je rebelirala proti lastnim politikom in literatom; njeni politiki in literati so odstranjeni, njeno mošnjo pa ropajo, ko so ji usta zamašena in pero zlomljeno. Buržoazija je neutrudno klicala revoluciji kakor sveti Arzenij kristjanom: "Fuge, tace, quiesce! Beži, molči, miruj!" Bonaparte kliče buržoaziji: "Fuge, tace, quiesce! Beži, molči, miruj!"
Francoska buržoazija je že zdavnaj rešila Napoleonovo dilemo: "Dans cinquante ans l´Europe sera républicaine ou cosaque!" [V petdesetih letih bo Evropa republikanska ali kozaška!] Rešilo jo je z "république cosaque". Nobena Kirke ni s hudobno čarovnijo spačila umetnine buržoazne republike v pošast. Ta republika ni izgubila ničesar razen videza uglednosti. Sedanja Francija je dovršeno tičala v parlarnentarni republiki. Treba je bilo le vboda z bajonetom, da je mehur počil in se je pokazala očem pošast.
Zakaj se pariški proletariat po 2. decembru ni vzdignil?
Strmoglavljenje buržoazije je bilo šele dekretirano, dekret pa še ni bil izvršen. Vsaka resna vstaja proletariata bi bila buržoazijo takoj spet poživila, spravila bi jo bila z armado in zagotovila delavcem drugi junijski poraz.
4. decembra so buržuji in épiciers [kramarji] spodbujali proletariat k boju. Tega dne zvečer je obljubilo več legij narodne garde, da bodo prišle oborožene in uniformirane na bojišče. Buržuji in epiciers so namreč izvohali, da je Banaparte v nekem izmed svojih dekretov z dne 2. decembra odpravil tajno glasovanje in jim ukazal, da pristavijo v uradnih imenikih k svojim imenom svoj "da" ali "ne". Odpor 4. decembra je oplašil Bonaparta. Ponoči je dal po vseh pariških uličnih vogalih nalepiti lepake, ki so naznanjali vzpostavitev tajnega glasovanja. Buržuji in epiciers so mislili, da so dosegli svoj namen. Tisti, ki naslednje jutro niso prišli, so bili buržuji in épiciers.
Ponoči od 1. na 2. december je Bonaparte z naglim udarom oropal pariški praletariat njegovih voditeljev, poveljnikov barikad. Ker je proletariat ostal tako armada brez častnikov in ker ga zaradi spominov na junij 1848 in 1849 ter na maj 1850 ni mikalo bojevati se pod zastavo montanjardov, je prepustil svoji avantgardi, tajnim družbam, da reši pariško uporniško čast, ki jo je buržoazija tako brez odpora izročila soldateski, da je pozneje Banaparte lahko razorožil narodno gardo s porogljivo utemelitvijo, češ da se boji, da ne bi anarhisti njenega orožja zlorabili proti njej sami!
"C'est le triomphe complet et définitif du socialisme!" [To je popoln in dokončen triumf socializma!] Tako je Guizat označil 2. december. Toda če vsebuje strmoglavljenje parlamentarne republike v kali triumf praletarske revolucije, potem je bil njen prvi otipljivi rezultat Bonapartova zmaga nad parlamentom, zmaga izvršilne oblasti nad zakonodajno oblastjo, zmaga sile brez fraze nad silo fraze. V parlamentu je narod napravil svojo občo voljo za zakon, tj. zakon vladajočega razreda za svojo občo voljo. Pred izvršilno oblastjo pa se docela odpoveduje lastni volji in se podreja ukazu tujčeve moči, avtoriteti. Izvršilna oblast izraža v nasprotju z legislativno oblastjo narodovo heteronomijo [odvisnost od tuje volje] v nasprotju z njegovo avtonomijo. Zdi se torej, kakor da je Francija ušla despotstvu enega samega razreda le zato, da bi zapadla despotstvu enega samega individua, in sicer avtoriteti individua brez avtoritete. Zdi se, kakor da se je boj tako nehal, da vsi razredi enako brez moči in enako brez glasu poklekajo pred puškinim kopitom.
Toda revolucija je temeljita. Zdaj je še na potovanju skozi vice. Svoje delo opravlja metodično. Do 2. decembra 1851 je dokončala šele prvo polovico svojih priprav, zdaj končuje drugo. Najprej je dovršila parlamentarno oblast, da bi jo lahko strmoglavila. Zdaj, ko je to dosegla, dovršuje izvršilno oblast, reducira jo na njen najčistejši izraz, izolira jo, postavlja si jo nasproti kot edini objekt, da bi proti nji naperila vse svoje razdiralne sile. In ko bo končala to drugo polovico svojega pripravljalnega dela, bo Evropa planila pokonci in zavriskala: "Dobro si ril, stari krt!" [50]
Ta izvršilna oblast s svojo velikansko birokratično in vojaško organizacijo, s svojim obsežnim in umetnim državnim aparatom, s polmilijonsko uradniško armado poleg vojske, ki šteje tudi pol milijona, to strašno parazitsko telo, ki se kakor mrežnica ovija francoske družbe in ji maši vse znojnice, je nastalo v dobi absolutne monarhije, ko je propadel fevdalizem, katerega konec je pospešilo. Gosposki privilegiji zemljiških lastnikov in mest so se vsi spremenili v atribute državne oblasti, fevdalni dostojanstveniki v plačane uradnike, kakor mavrica pisane nasprotujoče si srednjeveške suverene pravice pa v urejen sistem državne oblasti, katere delo je porazdeljeno in centralizirano kakor v tovarni.
Prva francoska revolucija, ki je imela nalogo streti vse lokalne, teritorialne, mestne in pokrajinske posebne oblasti, da bi ustvarila buržoazno narodno enotnost, je morala razviti to, kar je začela absolutna monarhija: centralizacijo, hkrati z njo pa tudi obseg, atribute in izvrševalce vladne oblasti. Napoleon je dapolnil ta državni stroj. Legitimna in julijska monarhija nista dodali ničesar razen še večje delitve dela, ki se je večala v isti meri, v kakršni je delitev dela znotraj meščanske družbe ustvarjala nove interesne skupine, torej novo gradivo za državno upravo. Vsak skupni interes se je takoj ločil od družbe in se ji postavil nasproti kot višji, splošni interes, iztrgan je bil dejavnosti družbenih članov samih in je postal predmet vladne dejavnosti, in sicer od mostu, šole in komunalnega premoženja vaške občine pa do železnic, narodnega premoženja in francoske državne univerze. Slednjič je bila parlamentarna republika v svojem boju proti revoluciji prisiljena z represivnimi ukrepi okrepiti sredstva in centralizacijo vladne oblasti. Vsi prevrati so izpopolnjevali ta stroj, namesto da bi ga bili razbili. Stranke, ki so se druga za drugo borile za oblast, so videle poglavitno pridobitev zmagovalca v tem, da se polasti te velikanske državne zgradbe.
Toda v dobi absolutne monarhije, med prvo revolucijo in za Napoleona je bila birokracija le pripomoček, ki je pripravljal razredno gospostvo buržoazije. V času restavracije, Ludvika Filipa in parlamentarne republike je bila orodje vladajočega razreda, pa naj si je še tako prizadevala, da bi postala neodvisna oblast.
Šele v času drugega Bonaparta se zdi, da se je država popolnoma osamosvojila. Državni stroj se je v odnosu do maščanske družbe tako utrdil, da mu lahko načeluje poglavar Družbe 10. decembra, iz tujine pritepeni srečelovec, ki ga je vzdignila na ščit pijana soldateska, katero je kupil z žganjem in klobasami in ki jo mora vedno znova loviti s klobasami na svoj trnek. Odtod malodušni obup, čustvo neznanskega panižanja, sramote, ki vzbuja Franciji tesnobo v prsih in ji jemlje sapo. Čuti se, kakor da je onečaščena.
In vendar državna oblast ne plava v zraku. Tudi Bonaparte zastopa neki razred, in sicer najštevilnejši razred francoske družbe, male kmete.
Kakor so Burboni dinastija velike zemljiške lastnine, kakor so Orleani dinastija denarja, tako so Bonaparti dinastija kmetov, tj. francoske ljudske množice. Ne Bonaparte, ki se je podrejal buržoaznemu parlamentu, temveč Bonaparte, ki je buržoazni parlament razgnal, je izvoljenec kmetov. Tri leta je mestom uspevalo, da so potvarjala smisel volitev z dne 10. decembra in varala kmete, da bo vzpostavljeno cesarstvo. Volitve z dne 10. decembra 1848 so se izpolnile šele z državnim udarom 2. decembra 1851.
Mali kmetje sestavljajo velikansko množico, katere člani živijo sicer v enakem položaju, toda ne stopajo v mnogotere medsebojne odnose. Njihov produkcijski način jih izolira drugega od drugega, namesto da bi jih spravljal v vzajemne stike. Izolacijo pospešujejo slaba francoska prevozna sredstva in revščina kmetov. Njihovo produkcijsko področre, parcela, ne dopušča pri svojem obdelovanju nobene delitve dela, nobene uporabe znanosti, torej nobene raznovrstnosti v razvoju, nobenih različnih talentov, nobenega bogastva družbenih odnosov. Vsaka posamezna kmečka družina skoraj zadostuje sama sebi, producira neposredno sama pretežni del tega, kar porabi, in dobiva svoje življenjske potrebščine bolj v menjavi z naravo kakor v stikih z družbo. Parcela, kmet in družina: malo naprej druga parcela, drug kmet in druga družina. Nekaj ducatov teh je vas in nekaj ducatov vasi je departma. Tako sestavlja veliko maso francoskega naroda kratko in malo vsota istoimenskih količin, kakor je npr. krompir v vreči vreča krompirja. Kolikor žive milijoni družin v enakih ekonomskih eksistenčnih razmerah, ki ločijo njihov način življenja, njihove interese in njihovo izobrazbo od načina življenja, interesov in izobrazbe drugih razredov in jim jih postavljajo sovražno nasproti, so razred. Kalikor so ti kmetje samo krajevno med seboj povezani, kolikor enakost njihovih interesov ne ustvarja med njimi nobene skupnosti, nikakih narodnih vezi in nobene politične organizacije, niso nikakršen razred. Zato niso sposobni uveljavljati svojega razrednega interesa v lastnem imenu niti prek parlamenta niti prek konventa. Ne morejo se zastopati, ampak morajo biti zastopani. Njihov zastopnik mora biti hkrati njihov gospod, avtoriteta nad njimi, neomejena vladna oblast, ki jih varuje pred drugimi razredi in jim od zgoraj pošilja dež in sonce. Politični vpliv malih kmetov se torej nazadnje izraža v tem, da si izvršilna oblast podreja družbo.
Zgodovinska tradicija je pri francoskih kmetih rodila vero v čudež, da jim bo mož, ki se bo imenoval Napoleon, vrnil ves nekdanji sijaj. In našel se je človek, ki se izdaja za tega moža, ker se imenuje Napoleon, na podlagi Code Napoléon, ki veleva: "La recherche de la paternité est interdite." [Poizvedovanje po očetovstvu je prepovedano.] Po dvajsetletnem potepanju in celi vrsti grotesknih pustolovščin se pripovedka izpolni in mož postane cesar Francozov. Nečakova fiksna ideja se je uresničila, ker se je skladala s fiksno idejo najštevilnejšega francoskega razreda.
Toda - mi bo kdo ngovarjal - kaj pa kmečki upori v polovici Francije, kaj pa to, da je armada preganjala kmete, kaj pa množično zapiranje in deportacije kmetov?
Od Ludvika XIV. dalje Francija še ni doživela podobnega preganjanja kmetov "zaradi demagoškega rovarjenja."
Toda razumimo prav. Dinastija Bonaparte ne predstavlja revolucionarnega kmeta, temveč konservativnega, ne kmeta, ki sili prek svojega socialnega eksistenčnega pogoja, parcele, temveč kmeta, ki jo hoče, nasprotno, utrditi, ne podeželskega ljudstva, ki hoče z lastno močjo in z mesti povezano strmoglaviti stari red, temveč, nasprotno, ljudstvo, ki si topo zaprto v starem redu želi, da bi ga skupaj z njegovo parcelo prikazen cesarstva rešila in mu dajala prednost. Dinastija Bonaparte ne predstavlja kmetove razsvetljenosti, temveč njegovo praznoverje, ne njegove razsodnosti, temveč njogov predsodek, ne njegove prihodnosti, temveč njegovo preteklost, ne njegovih sodobnih Cevennov, temveč njegovo sodobno Vendéejo. [51]
Triletno trdo gospostvo parlamentarne republike je del francoskih kmetov osvobodilo napoleonske iluzije in jih, čeprav samo še površno, zrevolucioniralo; toda buržoazija jih je nasilno pahnila nazaj, kadarkoli so se začeli gibati. Za parlamentarne republike se je v francoskem kmetu borila moderna zavest s tradicionalno. Proces je potekal v obliki nepretrganega boja med učitelji in duhovniki. Buržoazija je udarila po učiteljih. Kmetje so si prvič prizadevali, da bi imeli samostojno stališče v odnosu do vladnega delovanja. Kazalo se je v nenehnih sporih mairov [županov] s prefekti. Buržoazija je odstavila maire. Nazadnje so se v obdobju parlamentarne republike kmetje v različnih krajih vzdignili proti svojemu lastnemu izrodku, proti armadi. Buržoazija jih je kaznovala z obsednimi stanji in eksekucijami. In ista buržoazija vpije zdaj o topoglavosti množice, te vile multitude [prostaške mnažice], češ da jo je izdala Bonapartu. Sama je nasilno utrdila simpatije kmečkega razreda za cesarstvo, sama vzdrževala razmere, ki porajajo to kmečko religijo. Vsekakor se mora buržoazija bati neumnosti množic, dokler so konservativne, in njih razboritosti, brž ko postanejo revolucionarne.
V uporih po državnem udaru je protestiral del francoskih kmetov z orožjem v roki proti svojemu lastnemu glasovanju 10. decembra 1848. Izkušnje po l. 1848 so jih izmodrile. Toda predali so se peklenskim silam zgodovine; zgodovina jih je prijela za besedo in še vedno je bila večina tako zaslepljena, da je ravno v najbolj rdečih departmajih kmečko prebivalstvo javno glasovalo za Bonaparta. Mislilo je, da ga je narodna skupščina ovirala in da zato ni mogel ničesar storiti. Zdaj je strl samo spone, v katere so mesta vkovala voljo podeželja. Tu in tam jih je navdajala cela groteskna misel: poleg Napoleona bi vzpostavili konvent.
Ko je prva revolucija spremenila napol tlačanske kmete v svobodne zemljiške lastnike, je Napoleon utrdil in uredil pogoje, v katerih so lahko nemoteno izkoriščali francosko zemljo, ki so jo pravkar dobili, in nasitili mladostno slast nad lastnino. Toda to, zaradi česar francoski kmet zdaj propada, je ravno njegova majhna parcela sama, delitev zemlje, lastninska oblika, ki jo je Napoleon utrdil v Franciji. Ravno materialni pagoji so napravili francoskega fevdalnega kmeta za svobodnega kmeta, lastnika parcele, in Napoleona za cesarja. Dve generaciji sta zadostovali, da sta rodili neogibni rezultat: progresivno poslabševanje kmetijstva in progresivno zadolževanje kmeta. "Napoleonska" lastninska oblika, ki je bila v začetku 19. stoletja pogoj za osvoboditev in obogatitev francoskega podeželskega ljudstva, se je v teku tega stoletja spremenila v zakon njegovega suženjstva in obubožanja. In prav ta zakon je prva izmed "idées napoléoniennes" [napoleonskih idej], ki jih mora braniti drugi Bonaparte. Če se skupaj s kmeti še vdaja iluziji, da vzroka njihovega propada ni treba iskati v parcelni lastnini sami, temveč zunaj nje, v vplivu drugotnih okoliščin, tedaj se bodo njegovi eksperimenti razbili ob produkcijskih odnosih kakor milni mehurčki.
Ekonomski razvoj parcelne lastnine je korenito spremenil odnos kmetov do drugih družbenih razredov. V Napoleonovem času je parcelacija zemlje na deželi dopolnjevala svobodno kankurenco in nastajajočo veliko industrijo v mestih. Kmečki razred ie bil povsod pričujoči protest proti pravkar strmoglavljeni zemljiški aristokraciji. Korenine, ki jih je parcelna lastnina pognala v francoski zemlji, so odtegovale fevdalizmu vse hranilne snovi. Njeni mejniki so bila naravna utrdba buržoazije proti vsakršnemu napadu njenih starih gospodarjev. Toda v 19. stoletju je zamenjal fevdalce mestni oderuh, tlačanske zemljiške obveznosti hipoteka, aristokratsko zemljiško lastnino buržoazni kapital. Kmetova parcela je samo še pretveža, ki dovoljuje kapitalistu, da izžema iz njive dobiček, obresti in rento ter prepušča kmetu samemu skrb, kako bo prišel do svoje mezde. Hipotekarni dolg, ki obremenjuje francosko zemljo, nalaga francoskim kmetom obresti, ki so tako velike kakor letne obresti vsega britanskega narodnega dolga. Parcelna lastnina je v tej zasužnjenosti kapitala, v katero jo neizbežno peha njen razvoj, spremenila večino francoskega naroda v troglodite [jamske prebivalce]. Šestnajst milijonov kmetov (vštevši žene in otroke) prebiva v brlogih in velik del teh brlogov ima samo eno odprtino, drugi del samo dve, najodličnejši del pa le tri odprtine. Okna so za hišo to, kar je petero čutov za glavo. Buržoazni red, ki je v začetku stoletja postavil državo za stražo novo nastali parceli in jo pognojil z lovorikami, je postal vampir, ki ji sesa kri in mozeg in ji meče v alkimistični kotel kapitala. Code Napoléon je samo še kodeks zaplembe, izvržbe in prisilne dražbe. K štirim milijonom (vštevši otroke itd.) oficialnih siromakov, potepuhov, zločincev in prostitutk, kolikor jih šteje Francija, je treba prišteti še pet milijonov tistih, ki so zmerom na robu propada in živijo ali na deželi ali pa neprenehoma uhajajo s svojimi cunjami in otroki z dežele v mesta in iz mest na deželo. Interes kmetov torej ni več, kakor je bil za časa Napoleona, v skladu z interesi buržoazije, s kapitalom, temveč v nasprotju. Njihov naravni zaveznik in voditelj je torej mestni proletariat, ki ima nalogo strmoglaviti buržoazni red. Toda močna in neomejena vlada - in to je druga "idée napoléonienne", ki jo mora drugi Napoleon uresničiti - ima nalogo, da nasilno brani ta materialni red. Ta "ordre matériel" je tudi geslo v vseh Bonapartovih razglasih proti uporniškim kmetom.
Poleg hipoteke, ki jo nalaga kapital, obremenjuje parcelo še davek. Davek je življenjski vir birokracije, armade, duhovščine in dvora, skratka, vsega aparata izvršilne oblasti. Močna vlada in visok davek sta identična. Parcelna lastnina je že po svoji naravi primeren temelj za vsemogočno in brezštevilno birokracijo. Ta lastnina ustvarja enakomerno raven razmer in oseb na vsej površini dežele. Omogoča torej, da vrhovni center enakomerno vpliva na vse točke te enakomerne množice. Uničuje aristokratske vmesne stopnje med ljudsko množico in državno oblastjo. Izziva torej na vseh straneh neposredno vmešavanje državne oblasti in njenih neposrednih organov. Naposled ustvarja nezaposleno presežno prebivalstvo, ki ne najde mesta niti na deželi niti v mestih in posega zato po državnih službah kot po neke vrste častitljivi miloščini ter provocira ustvarjanje državnih služb. Napoleon je z novimi trgi, ki jih je odpiral z bajonetom, in s plenjenjem kontinenta vračal prisilni davek z obrestmi. Ta davek je bil tedaj spodbuda za kmetovo dejavnost, medtem ko mu zdaj odvzema zadnje vire in ga dela docela neodpornega proti obubožanju. In ogromna birakracija, lepo ovenčana z našivi in lepo urejena, je tista "idée napoléonienne", ki je drugemu Napoleonu izmed vseh najbolj pogodu. Kako bi mu ne bila, ko pa je prisiljen ustvariti poleg resničnih družbenih razredov umetno kasto, za katero postaja ohranitev njegovega režima vprašanje vsakdanjega kruha. Zato je bila tudi ena izmed njegovih prvih finančnih operacij zvišanje uradniških plač spet na prejšnjo višino in ustanovitev novih sinekur.
Neka druga "idée napoléonienne" je gospostvo duhovščine kot vladno sredstvo. Toda če je bila novo nastala parcela v svojem soglasju z družbo, v svoji odvisnosti od naravnih sil in v svoji podrejenosti avtoriteti, ki jo je od zgoraj varovala, samo po sebi umevno religiozna, postaja prezadolžena, z družbo in avtoriteto sprta parcela, ki jo vse žene, da bi se otresla lastne omejenosti, seveda ireligiozna. Nebo je bilo čisto čeden dodatek k pravkar pridobljenemu ozkemu pasu zemlje, zlasti še, ker dela vreme; spremeni se pa v žalitev, kakor hitro ga kdo vsiljuje kot nadomestek za parcelo. Duhovnik je tedaj le še maziljeni tenkosledni pes posvetne policije - spet neka "idée napoléonienne". Ekspedicija proti Rimu se bo prihodnjič izvedla v sami Franciji, toda v nasprotnem smislu, kakor je menil gospod de Montalembert.
Vrhunec "idées napoléoniennes" je slednjič premoč armade. Armada je bila point d'honneur [zadeva časti] malih kmetov, armada - to so bili kmetje sami, spremenjeni v heroje, ki so branili svojo novo lastnino pred sovražnikom, poveličevali svojo pravkar pridobljeno narodnost, plenili in revolucionirali svet. Uniforma je bila njihova praznična obleka, vojna poezija, v fantaziji povečana in zaokražena parcela je bila domovina, patriotizem pa idealna oblika čuta za lastnino. Toda sovražniki, pred katerimi mora francoski kmet zdaj braniti svojo lastnino, niso kozaki, temveč huissiers [sodni izvrševalci] in davčni eksekutorji. Parcela ni več v tako imenovani domovini, temveč v knjigi hipotekarnih dolgov. Armada sama ni več cvet kmečke mladine, temveč je močvirna cvetka kmečkega lumpenproletariata. Sestavljajo jo večinoma remplacants, nadomestniki, kakor je drugi Bonaparte sam le remplacant, nadomestnik za Napoleona. Svoja junaška dela opravlja zdaj na lovih in gonjah na kmete, v žandarski službi, in če bodo notranja protislovja Bonapartovega sistema pognala poglavarja Družbe 10. decembra čez francoske meje, ne bo armada po nekaj tolovajstvih žela lavorik, temveč batine.
Vidimo: vse "idées napoléoniennes" so ideje nerazvite, mladostno sveže parcele, toda nesmisel za parcelo, ki se je preživela. So le halucinacije njenega smrtnega boja, besede, spremenjene v fraze, duhovi, spremenjeni v prikazni. Toda ta parodija na cesarstvo je bila potrebna, da bi večino francoskega naroda osvobodila silnega bremena tradicije in da bi izoblikovala v čisti podobi nasprotje med državno oblastjo in družbo. Z rastočim razkrojem parcelne lastnine razpada tudi na njej zgrajena državna stavba. Državna centralizacija, ki jo sodobna družba potrebuje, je izvedljiva le na razvalinah militaristično-birokratskega vladnega stroja, ki je bil skovan v boju s fevdalizmom.
Francoske kmečke razmere nam razkrivajo uganko splošnih voliten z dne 20. in 21. decembra, ki so popeljale drugega Bonaparta na goro Sinaj - ne zato, da bi zakone prejel, temveč da bi jih dal.
Buržoazija zdaj očitno nima nobene druge izbire kakor izbrati Bonaparta. Ko so puritanci na koncilu v Konstanci tožili nad pregrešnim življenjem papežev in jadikovali o nujnosti nravstvene reforme, jim je kardinal Pierre d'Ailly zarohnel: "Samo hudič v lastni osebi še lahko reši katoliško cerkev, vi pa zahtevate angele." Tako je francoska buržoazija klicala po državnem udaru: Samo poglavar Družbe 10. decembra še lahko reši buržoazno družbo! Samo tatvina še lahko reši lastnino, kriva prisega religijo, bastardstvo družino, nered pa red!
Kot samostojna sila izvršilne oblasti čuti Bonaparte, da ima nalogo zavarovati "buržoazni red". Toda moč tega buržoaznega reda je srednji razred. Zatorej se čuti predstavnika srednjega razreda in izdaja dekrete v tem smislu. Toda Bonaparte nekaj pomeni samo zaradi tega, ker je politično moč tega srednjega razreda uničil in jo vsak dan znova uničuje. Zatorej se čuti nasprotnika politične in literarne moči srednjega razreda. Toda s tem, da varuje njegovo materialno moč, ustvarja znova njegovo politično moč. Zato je treba vzrok ohraniti pri življenju, učinek pa, kjer se pokaže, spraviti s sveta. Toda brez majhnih zamenjav vzroka in učinka se to ne more dogajati, ker izgubljata zaradi vzajemnega učinkovanja tista znamenja, ki ju ločujejo drugega od drugega. Slede novi odloki, ki zabrisujejo mejo ločnico. Bonaparte se hkrati čuti nasproti buržoaziji zastopnika kmetov in ljudstva sploh, zastopnika, ki hoče v okviru buržoazne družbe osrečiti nižje razrede ljudstva. Sledijo spet novi dekreti, ki že vnaprej kradejo "pravim socialistom" njihovo vladno modrost. Toda Bonaparte se čuti predvsem poglavarja Družbe 10. decembra, predstavnika lumpenproletariata, ki mu pripada sam, njegova entourage [okolica], njegova vlada in njegova armada, lumpenproletariata, kateremu gre predvsem za to, da bi se mu dobro godilo in da bi izvlekel kalifornijske dobitke iz državnega zaklada. In potrjuje se za poglavarja Družbe 10. decembra z dekreti, brez dekretov in kljub dekretom.
Ta protislovij polna naloga moža pojasnjuje protislovja njegove vlade, nejasno zaganjanje sem in tja, ko skuša zdaj ta, zdaj oni razred zdaj pridobiti, zdaj ponižati, pa dviga enakomerno vse proti sebi, katerega praktična negotovost je v nadvse smešnem nasprotju z zapovedovalnim, kategoričnim slogom vladnih aktov, ki je zvesto posnet po stricu.
Industrija in trgovina, torej kupčija srednjega razreda, naj bi vzcveteli pod močno vlado kakor v rastlinjaku. Zato podeljevanje neštetih koncesij za železnice. Toda bonapartistični lumpenproletariat naj bi obogatel. Zato počenjajo na borzi mahinacije s koncesijami za železnice tisti, ki so v zadevo že poprej posvečeni. Toda za železnice ni kapitala. Zato obveznost banke, da mora dajati predujme na delnice za železnice. Toda banko je treba hkrati tudi osebno izkoriščati, torej se ji je traba dobrikati. Zato se banka odveže dolžnosti, da bi vsak teden objavljala svoje poročilo. Leonovska pogodba [52] banke z vlado. Ljudstvo naj bi se zaposlilo. Odredbe, naj se grade državne gradnje. Toda državne gradnje povečujejo davčne obveznosti ljudstva. Torej znižanje davkov z napadom na rentnike, s konverzijo petprocentnih rent v štiriinpolprocentne. Toda srednji stan mora spet dobiti svojo douceur [sladkarijo]. Torej podvojitev davka na vino za ljudstvo, ki kupuje vino na drobno, in znižanje davka na polovico za srednji stan, ki ga pije na debelo. Razpust pravih delavskih organizacij, toda za prihodnost obljuba organizacijskih čudes. Kmetom naj se pomaga. Zato hipotekarne banke, ki pospešujejo njihovo zadolževanje in koncentracijo lastnine. Toda te banke naj bi izkoristili za to, da se iztisne denar iz zaplenjenih posestev orleanske dinastije. Noben kapitalist noče privoliti v ta pogoj, ki ga ni v dekretu, in hipotekarna banka ostane zgolj dekret itd. itd.
Bonaparte bi rad veljal za Patriarhalnega dobrotnika vseh razredov. Toda nobenemu ne more dati, ne da bi vzel drugemu. Kakor so v dobi fronde dejali o vojvodi Guisu, da je najbolj obligeant [uslužen, ljubezniv] v Franciji, ker je spremenil vsa svoja posestva v obligacije svojih pristašev na svoje ime, tako bi bil Bonaparte rad najobligeantnejši mož Francije in bi rad spremenil vso lastnino, vse delo Francije v osebno obligacijo na svoje ime. Rad bi ukradel vso Francijo, da bi jo mogel podariti Franciji, ali še bolje, da bi mogel Francijo s francoskim denarjem znova kupiti, kajti kot poglavar Družbe 10. decembra mora kupiti, kar naj bi bilo njegovo. In podkupovalni instituti postanejo vsi državni instituti, senat, državni svet, zakonodajno telo, častna legija, vojaška kolajna, pralnice, državne gradnje, železnice, état major [glavni štab] narodne garde brez vojakov, zaplenjena posestva orleanske hiše. Podkupovalno sredstvo je vsako mesto v armadi in vladnem stroju. Najvažnejše pri tem procesu, ko se Franciji jemlje, da se ji daje, pa so procenti, ki odpadajo pri tem obratu za poglavarja in člane Družbe 10. decembra. Dovtip, s katerim je grofica L., metresa gospoda de Mornyja, karakterizirala konfiskacijo orleanskih posestev: "C'est le premier vol de l'aigle" (to je prvi polet ali prva tatvina orla], velja za vsak polet tega orla, ki je pa bolj krokar. On sam in njegovi pristaši si vsak dan kličejo, kakor je zaklical tisti italijanski kartuzijanec skopuhu, ki je bahavo našteval svoje bogastvo, od katerega bo lahko živel še leta in leta: "Tu fai conto sopra i beni, bisogna prima far il conto sopra gli anni." ["Preštevaš svoje bogastvo, preštej raje svoja leta."] Da se ne bi uračunali v letih, štejejo minute. Na dvor, v ministrstva, na čelo uprave in armade se sili kopica lopovov, ki o najboljšem izmed njih ne moreš reči drugega, kakor da ne veš, odkod se je vzel: hrupna, sumljiva, grabežljiva bohéma, ki si z istim grotesknim dostojanstvom oblači z našivi okrašene suknjiče kakor Soulouquovi veliki dostojanstveniki. To višjo plast Družbe 10. decembra si lahko ponazoriš, če pomisliš, da je Veron-Crevel [Balzak je v svoji "Teti Lizi" upodobil v Crevelu, ki ga je posnel po dr. Véronu, lastniku lista "Constitutionnel", do dna pokvarjenega pariškega filistra.] njen moralni pridigar, Granier de Cassagnac pa njen mislec. Ko je Guizot za svojega ministrovanja uporabljal v nekem zakotnem listu tega Graniera proti dinastični opoziciji, ga je imel navado slaviti z besedami: "C'est le roi des dróles", "to je kralj norcev". Krivično bi bilo primerjati dvor in kliko Ludvika Bonaparta z regentstvom [Regentstvo Filipa Orleanskega za mladoletnosti Ludvika XV. od 1715 do 1723.] ali Ludvikom XV. Kajti "Francija je že večkrat doživela vlado metres, toda še nikoli vlade hommes entretenus" [moških prostitutk].
Ker ženejo Bonaparta protislovne zahteve njegovega položaja in je hkrati kakor čarovnik na odru prisiljen, da z nepretrganim presenečanjem priklepa oči občinstva nase kot Napoleanovega nadomestnika, da torej izvaja vsak dan državni udar en miniature [v malem], spravlja vse buržoazno gospodarstvo v zmedo, se dotika vsega, kar se je zdelo revoluciji leta 1848 nedotakljivo, dela nekatere ljudi revolucionarne mlačneže, druge revolucionarne gorečneže, in povzrača anarhijo celo v imenu reda, medtem ko jemlje hkrati vsemu državnemu stroju svetniško gloriolo, ga profanira, ga dela hkrati zoprnega in smešnega. Kult svete suknje v Trieru [53] ponavlja v Parizu s kultom Napoleonovega cesarskega plašča. Toda če bo nazadnje ogrnil ramema Ludvika Bonaparta cesarski plašč, bo Napoleonov bronasti kip strmoglavil z višine vendomskega stebra. [54]
[50] "Hamlet", I.,5.
[51] V Cevennih - v južnem delu Francije - je izbruhnila v začetku 18. stoletja velika vstaja protestantskih kmetov z geslom: "Proč z davki, svobodo veroizpovedi!", ki je često dobila izrazit protifevdalni značaj. Organizirani v partizanske odrede so se borili skoraj tri leta. - Vendeejski kmetje so bili v času velike francoske buržoazne revolucije politično najbolj zaostali in so pod vplivom katoliške duhovščine podpirali monarhistično protirevolucijo.
[52] Iz Ezopove basni o levu (lat. "leo") znana pogodba, ki omogoča enemu partnerju izvleči vse koristi, drugi pa naj trpi vso škodo.
[53] Ena "svetih relikvij" ("Gospodova suknja"), ki so jo leta 1844 razstavili katoliški duhovniki v Trieru.
[54] Steber na trgu Vendome, na katerem je bil kip Napoleona Bonaparta s klobukom v vojaškem plašču. Leta 1863 je Ludvik Bonaparte ta kip nadomestil s kipom Napoleona I. v popolni cesarski opravi. Spomenik so do tal porušili maja 1871 po ukazu pariške komune.