Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države

I.

Predzgodovinske kulturne stopnje


[Za primerjavo Engelsovih trditev in novejših odkritij v 20. in 21. stol. glej uredniške pripombe na koncu poglavja. Povezave do opomb so dodane kjer se mi je zdelo najprimernejše. - Uredn.]

MORGAN je prvi, ki skuša na osnovi strokovnega znanja uvesti v predzgodovino človeštva določen red, in dokler se gradivo ne bo pomnožilo v taki meri, da bi bile potrebne spremembe, bo njegova razdelitev pač ostala v veljavi.

Od treh glavnih obdobij: divjaštva, barbarstva in civilizacije, ga zanimata seveda samo prvi dve in prehod k tretjemu. Glede na napredek v produkciji življenjskih potrebščin, deli vsako teh dveh obdobij v nižjo, srednjo in višjo stopnjo; pravi namreč:

"Spretnost v tej produkciji je odločilnega pomena za stopnjo človeške premoči in gospostva nad naravo; izmed vseh bitij se je samo človek povzpel do skoraj neomejene oblasti nad produkcijo živil. Vsa velika obdobja človeškega napredka se bolj ali manj neposredno ujemajo z obdobji, v katerih se pomnožo viri za obstanek."

[Morgan, op. , str. 19. -Ured.]

Družina se razvija vzporedno, ne kaže pa tako izrazitih znakov glede na ločitve obdobij.


I. Divjaštvo

A. NIŽJA STOPNJA: otroška doba človeškega rodu, ki je prebival še v svojih prvotnih bivališčih, v tropskih ali subtropskih gozdovih, in živel vsaj deloma po drevesih, kar nam edino pojasni, kako se je mogel ohraniti med velikimi roparskimi živalmi. Ljudje so se hranili s sadeži, orehi in koreninami; glavni rezultat te dobe je nastanek artikuliranega govora: Od vseh ljudstev, ki so postala znana v zgodovinski dobi, ni nobeno več pripadalo temu prvotnemu stanju. In čeprav je trajalo to stanje morebiti dolga tisočletja, ga vendarle ni mogoče izpričati z neposrednimi dokazi; toda kakor hitro priznavamo, da izhaja človek iz živalstva, moramo nujno sprejeti tudi ta prehod.[A]

B. SREDNJA STOPNJA se pričenja z izkoriščanjem rib (h katerim prištevamo tudi rake, školjke in druge vodne živali) za hrano ter z uporabo ognja. Oboje spada skupaj, saj so mogli ljudje šele z ognjem docela izkoristiti ribjo hrano. S to novo hrano pa so postali neodvisni od podnebja in kraja. Sledeč rekam in obalam so se tako - čeprav še divjaki - lahko razširili čez večino zemeljske oble. Surovo obdelano, neobrušeno kamnito orodje zgodnje kamene dobe, tako imenovano paleolitsko orodje, ki popolnoma ali vsaj povečini sodi v to obdobje, nam s svojo razširjenostjo po vseh kontinentih priča o teh potovanjih. Novo naseljena področja, nagon, ki jih je neprenehoma gnal za novimi odkritji, ogenj, ki so ga proizvajali s trenjem - vse to je pomoglo ljudem odkriti nova hraniva: škrobne koreninice in gomolje, ki so jih pekli v vročem pepelu ali v pečni kotanji (v tla izdolbena peč), ter divjačino, ki je postala po iznajdbi prvega orožja, kija in kopja, priložnostni dodatek k običajni hrani: Izključno lovskih ljudstev, kakor jih opisujejo knjige, takih, ki bi živela samo od lova, nikoli ni bilo; donos lova je bil za to vse premalo zanesljiv. Ker so bili viri za prehrano zmerom nezanesljivi, je podoba, da se je na tej stopnji pojavilo ljudožerstvo, ki se je poslej dolgo ohranilo. Avstralci in mnogi Polinezijci so še danes na tej, srednji stopnji divjaštva.[B]

C. VIŠJA STOPNJA. Pričenja še z iznajdbo loka in puščice, s čimer je postala divjačina redno hranivo, lov pa ena izmed normalnih panog dela. Lok, tetiva in puščica so že zelo spopolnjeno orodje; da so ga izumili, je bilo treba zvrhane mere izkušenj in bistrega uma, torej hkrati tudi poznati celo vrsto drugih iznajdb. Če primerjamo ljudstva, ki poznajo sicer lok in puščico, ne pa še lončarstva (s katerim pričenja Morgan prehod v barbarstvo), najdemo res že nekaj začetkov naseljevanja v vaseh, neko obvladovanje produkcije življenjskih potrebščin, leseno posodje in orodje, ročno tkanje (brez statev) z vlakni iz ličja, pletene košare iz ličja ali trstja, brušeno (neolitsko) kamnito orodje. Z ognjem in kamnito sekiro so povečini tudi že dolbli čolne iz drevesnih debel in pripravljali tu pa tam tramove in deske za gradnjo hiš. Ves ta napredek vidimo npr. pri Indijancih severozahodne Amerike, ki poznajo sicer lok in puščico, ne pa lončarstva. Za divjaštvo sta bila lok in puščica to, kar je bil železni meč za barbarstvo in puška za civilizacijo: odločilno orožje.[C]



2. Barbarstvo

(a.) NIŽJA STOPNJA se začenja z uvedbo lončarstva. Dokazano je, da je lončarstvo nastalo v mnogih primerih in nemara povsod tako, da so oblagali pleteno ali leseno posodje z ilovico, da bi bilo odporno proti ognju; pri tem je človek kmalu opazil, da služi izoblikovana ilovica svojemu namenu tudi brez notranje posode.

Doslej smo mogli čisto na splošno zasledovati razvoj, kakršen je bil v določenem obdobju pri vseh ljudstvih, ne da bi se ozirali na krajevne razmere. Z nastopom barbarstva pa je bila dosežena stopnja na kateri se uveljavljajo različni naravni pogoji obeh velikih zemeljskih celin. Značilni za obdobje barbarstva so udomačitev in reja živali ter gojenje rastlin. Vzhodna celina, to je tako imenovani stari svet, je imela skoraj vse živali, ki so se dale udomačiti, in vse za gojitev sposobne vrste žita razen ene; zahodni kontinent, Amerika, pa je od sesalcev, ki jih je mogoče udomačiti, poznal samo lamo, in še to samo deloma na jugu, od vseh kulturnih žit pa le eno, toda najboljše: koruzo. Ti različni naravni pogoji so vzrok, da gredo poslej prebivalci vsake zemeljske poloble svojo lastno pot in da so mejniki posameznih stopenj v vsakem teh dveh primerov različni.

(b.) SREDNJA STOPNJA se pričenja na vzhodu z udomačenjem živali, na zahodu pa s kulturo hranilnih rastlin, ki jih goje z namakanjem, ter z uporabo adob (na soncu posušene opeke) in kamenja za stavbarstvo.

Začnimo z zahodom, ker tu vse do evropske osvojitve ni bila srednja stopnja nikjer prekoračena.

Indijanci na nižji stopnji barbarstva (k tem štejemo vse, ki so jih našli vzhodno od Mississippija), so se ukvarjali v času, ko so jih odkrili, že z nekim vrtnim gojenjem koruze in mogoče tudi buč, melon in drugih vrtnin, ki so bile zelo važen sestavni del njihove hrane; stanovali so v lesenih hišah, v vaseh, ograjenih s palisadami. Severozahodna plemena, posebno plemena v porečju reke Kolumbije, so bila še na višji stopnji divjaštva in niso poznala niti lončarstva niti kakršnegakoli gojenja rastlin. Nasprotno pa so bili tako imenovani Pueblos-Indijanci v Novi Mehiki, Mehikanci, prebivalci osrednje Amerike in Peruanci v času osvojitve na srednji stopnji barbarstva; stanovali so v nekakih trdnjavam podobnih hišah iz adob ali kamna; v vrtovih, ki so jih umetno namakali, so sadili - kakršna sta pač bila lega in podnebje - koruzo in druge hranilne rastline, ki so jim bile glavni vir prehrane; udomačili pa so si celo nekaj živali - Mehikanci purana in druge ptiče, Peruanci lamo. Vrh tega so poznali predelovanje kovin - razen železa, in zato še zmerom niso mogli prebiti brez kamnitnega orožja in orodja. Španska osvojitev je pretrgala potem sleherni nadaljnji samostojni razvoj.

Na vzhodu se je začela srednja stopnja barbarstva z udomačitvijo živali, ki dajejo mleko in, medtem ko je podoba, da je ostalo gojenje rastlin v tej dobi še dolgo neznano.[D] Nemara so se Arijci in Semiti [E] prav zato izločili od ostale množice barbarov, ker so znali udomačiti in rediti živino ter jo družiti v večje črede. Evropski in azijski Arijci imajo še skupna imena za živali, za kulturne rastline pa nimajo domala prav nobenih.

Zaradi nastanka čred se je v ugodnih krajih razvilo pastirstvo; pri Semitih po travnatih ravninah ob Evfratu in Tigrisu, pri Arijcih na ravnicah Indije, ob Oksu in jaksartu, ob Donu in Dnjepru. Vse kaže, da so na mejah takih, s pašniki bogatih pokrajin, najprej udomačili živino. Zato se je poznejšim rodovom zdelo, da izhajajo pastirska ljudstva iz krajev, ki ne le niso primerni, da bi bila mogla v njih steči zibelka človeškega rodu, ampak da bi tam niti njihovi divji predniki in celo ljudje na nižji stopnji barbarstva skoraj ne mogli prebivati. Narobe: brž ko so se ti barbari na srednji stopnji privadili pastirskemu življenju, jim nikdar ni moglo priti na misel, da bi se s travnatih ravnin ob rekah prostovoljno vrnili v gozdove, kjer so bili doma njihovi predniki. Še več, ko so jih izrinili proti severu in zahodu, se Semiti in Arijci tako dolgo niso mogli naseliti v zahodnoazijskih in evropskih gozdnih krajih, dokler niso začeli pridelovati žita in mogli tako na teh manj ugodnih tleh prehraniti, zlasti pa prezimiti svojo živino. Več kot verjetno je, da je pridelovanje žita vzniknilo tukaj skrajno iz potrebe po živinski krmi in da je šele pozneje postalo važno za človeško hrano.

Da sta se ravno ti dve rasi tako razvili, je treba nemara pripisovati obilici mesa in mleka, s katerima so se Arijci in Semiti hranili, kar je posebno ugodno vplivalo na razvoj otrok. V resnici imajo Pueblo Indijanci iz Nove Mehike, ki se hranijo skoraj izključno z rastlinsko hrano, manjše možgane kakor Indijanci na nižji stopnji barbarstva, ki se hranijo bolj z mesom in ribami.[F] Vsekakor ljudožerstvo na tej stopnji polagoma izginja in se ohrani le že kot verski obred ali, kar je v tem primeru skoraj isto, kot čarovno sredstvo.

(c.) VIŠJA STOPNJA se pričenja s taljenjem železne rude in prehaja v civilizacijo z izumom črkovne pisave in z njeno uporabo za literarne zapise. Ta stopnja je bolj napredovala glede produkcije kot vse prejšnje skupaj, prešla pa jo je samostojno, kakor rečeno, le vzhodna polobla. Pripadajo ji Grki v herojski dobi, italska plemena tik pred ustanovitvijo Rima, Tacitovi Nemci, Normani iz dobe Vikingov.[G]

Predvsem srečamo v tej dobi prvikrat železni lemež, ki ga vleče živina, kar je omogočilo obdelovanje zemlje na višji stopnji, tj. poljedelstvo, in z njim za tedanje razmere praktično neomejeno pomnožitev živeža; s tem so lahko krčili tudi gozd in ga spreminjali v njive in travnike, kar bi v večjem obsegu bilo spet nemogoče brez železne sekire in železne lopate. Zaradi tega se je tudi hitro pomnožilo prebivalstvo in na gosto poselilo majhna ozemlja. Dokler ni bilo poljedelstva, bi bile mogle pač le izjemoma nastati take razmere, da bi se združilo pol milijona ljudi pod enim samim osrednjim vodstvom; najbrž se to ni nikoli zgodilo.

Največji razcvet višje stopnje barbarstva srečamo v Homerjevih pesnitvah, posebno v Iliadi. Razvito železno rodje; kovaški meh, ročni mlin, lončarski kolovrat; pridelovanje olja in vina; obdelovanje kovin, ki je tako razvito, da prehaja že v umetno obrt; voz in bojni voz; gradnja ladij s tramovi in deskami; začetki arhitekture kot umetnosti; s stolpi in zobčastimi zidovi obzidana mesta; homerski epos in vsa mitologija - to je glavna dediščina, ki so jo prenesli Grki iz barbarstva v civilizacilo. Če primerjamo s tem Cezarjevo, pa tudi Tacitovo opisovanje Germanov, ki so bili na začetku iste kulturne stopnje, iz katere so homerski Grki začeli prehajati v višjo, tedaj vidimo, kakšno bogastvo v razvoju produkcije vsebuje višja stopnja barbarstva.

Slika o razvoju človeštva preko divjaštva in barbarstva do začetkov civilizacije, ki sem jo očrtal po Morganu, je že dovolj bogata novih in, kar je še več, neizpodbitnih značilnosti, ker so vzete neposredno iz produkcije. Kljub temu se nam bo zdela medla in borna v primeri s sliko, ki se nam bo pokazala na koncu našega potovanja; šele takrat bo mogoče docela osvetliti prehod barbarstva v civilizacijo in kričeče nasprotje med obema. Dotlej pa lahko posplošimo Morganovo razdelitev:

Divjaštvo – razdobje, v katerem se pretežno prisvajajo zreli produkti narave; človekovi umetni proizvodi so pretežno le pomožno orodje za to prisvajanje.

Barbarstvo – razdobje, v katerem postane človek živinorejec in poljedelec in v katerem se nauči, kako pomnožiti s svojim delom produkcijo proizvodov narave.

Civilizacija – razdobje, v katerem se človek nauči nadaljnje predelave naravnih proizvodov; prave industrije in umetnosti.

Predgovor | 2. poglavje


Uredniške opombe

Namen teh opomb je pomagati modernemu bralcu kritično razumeti delo v okviru novega znanstvenega materiala, poleg tega pa hočemo pokazati, kako je bila Engelsova dialektična metoda pravilna, saj večina njegovih spoznanj še vedno drži. Naslednja poglavja nimajo naših uredniških opomb, ker niso tako potrebna kot v tem poglavju. Treba je tudi poudariti, da se Engels sklicuje predvsem na evropske kulture, ker ni imel dovolj podatkov za ostale. - B. Baggins

A Leta 1880 je bilo glede tega zelo malo dokazov, vendar so Engelsovi sklepi (najpomembneje jasen, ne moderen in ne opičji govor) ostajajo pravilni še danes. V 20. stol. so se pojavili novi revolucionarni dokazi za razumevanje tega obdobja. Te značilnosti opisujejo prvo človeško pleme: avstralopitek (prvi fosilni dokaz so našli leta 1924 v južni Afriki), ki se je pojavil pred 5-6 milijoni let na afriškem kontinentu, izumrl pa je v zgodnjem obdobju pleistocena (1.6 milijonov do 900,000 let nazaj). Ti ljudje so bili odločilno odvisni od sadja, koreninic itd., vendar so kasneje najverjetneje iskali tudi mrtve živali. Niso živeli v jamah ali bivališčih po svojem izboru, ampak predvsem v džunglah, naprimer v drevesih.

B Engels tukaj opisuje navade homo erectusa in njegovi sklepi so spet pravilni, kljub pomanjkanju dokazov v njegovem 19. stol. Sami so si nabirali hrano (to je prevladovalo), splošno priznana je tudi uporaba ognja, do določene mere so tudi lovili živali, najpomembneje pa je, da so te navade omogočile preseljevanje človeštva. Pred milijon leti je homo erectus zapustil Afriko in se naselil v Srednjem vzhodu (ki je bila kasneje zibelka civilizacije, nikakor ne presenetljivo glede na to, da je bilo tukaj največje križišče človeškega preseljevanja), ločil se je z naseljevanjem med južno Evropo do južne Azije (določen del ledenih vrhov se še ni stopil, tako da naseljevanje severnih področij še ni bilo možno).

Engels pa vseeno napravi 2 napaki v svojih sklepih: zelo verjetno je, da kanibalizem ni obstajal (obstoj kanibalizma v človeški zgodovini je vprašljiv), hkrati pa Polinezijci in Avstralci niso bili homo erectus, ampak homo sapiens.

C Značilne lastnosti homo sapiensa (t.i. modernih človeških bitij), ki se je prvič pojavil 100,000 let nazaj in je najverjetneje izviral iz Afrike (misli se, da je homo erectus izumrl po celem svetu, homo sapiens pa naj bi se pojavil iz plemena homo erectusa, ki je preživel v Afriki).

D Podatki iz leta 1880 so se izkazali za delno pomanjkljive. Medtem ko je res, da so Mezopotamci udomačili živali in bili prvi kmetje v svetovni zgodovini (okoli 10,000 pred Kristusom), je natančen vrstni red še neznan.

E Pomembno je pojasniti Engelsovo spajanje Arijcev in Semitov. Informacije o Mezopotamcih so bile do srede 19. stoletja omejene na tekst Biblije - šele v petdesetih letih 19. stoletja je začela arheologija preiskovati in dobivati dokaze o Mezopotamiji. Spajanje je najverjetneje posledica tako bibličnega teksta (saj se nanaša na biblične ljudi Arijce in Semite, namesto na Mezopotamce), kot tudi sočasnega arheološkega dela.

Še ena pomembna lastnost tega spajanja je bila v tem, da Engels ni imel predsodkov. V 19. stoletju je znanost mislila, da so Arijci "unikatna" človeška rasa (kasneje se je to razvilo v teorijo, da so Nemci "najčistejši" Arijci). Te "znamenite" teorije niso antropologi ovrgli vse do 20. stoletja. Dejstvo, da jih Engels spaja skupaj, nam jasno pokaže, da je bil s svojim globokim razumevanjem daleč pred znanstveno mislijo tistega časa.

F Teorija, da večji možgani pomenijo večjo inteligenco, je bila ob koncu 19. stoletja. Inteligenca se lahko (na splošno) primerja z relativno velikost možgan glede na velikost telesa. Ker so bili Pueblos-Indijanci manjši ljudje, so bili njihovi možgani jasno manjši. Enako velja za Afričane, ki so večji, tako so tudi njihovi možgani večji.

G To je napačno. Mezopotamska (3500 p.n.š. - 1000 p.n.š.), Egipčanska (3000 p.n.š. - 500 p.n.š.) in Kitajska (2000 p.n.š. - 1800 n.š.) civilizacije so daleč presegle Evropsko tega obdobja: Grki so bili prvi v Evropi okoli 500 p.n.š.