Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Družina krvnega sorodstva [Prva stopnja
družine]
Družina
punalua
Parna
družina
Monogamna
družina
MORGAN, ki je prebil svoje življenje večinoma med Irokezi, živečimi še zdaj v državi New York - eno njihovih plemen (pleme Senekov) ga je adoptiralo - je našel med njimi tak sorodstveni sistem, ki je nasprotoval njihovim resničnim družinskim odnosom. Pri njih je veljal obojestransko lahko ločljiv posamični zakon, ki ga imenuje Morgan "parno družino". Potomstvo takega zakonskega para je bilo torej pred vsem svetom očitno in priznano; nobenega dvoma ni moglo biti, komu naj velja naziv oče, mati, sin, hči, brat, sestra. Toda temu nasprotuje dejanska raba teh nazivov. Irokez imenuje sinove in hčere ne samo svoje lastne otroke, ampak tudi otroke svojih bratov in ti otroci mu pravijo oče. Otroke svojih sestra pa imenuje svoje nečake in nečakinje in ti mu pravijo stric. Nasprotno pa imenuje Irokezinja poleg svojih lastnih otrok otroke svojih sestra svoje sinove in hčere in ti ji pravijo mati. Otroke svojih bratov pa imenuje nečake in nečakinje, in ona se imenuje njih teta. Prav tako se kličejo otroci bratov med seboj bratje in sestre, kar velja tudi za otroke sestra. Otroci žene in njenega brata pa se kličejo med seboj bratranci in sestrične. In to niso samo prazna imena, ampak izrazi resnično veljavnih naziranj o bližini in oddaljenosti, enakosti in neenakosti krvnega sorodstva; in ta naziranja so osnova popolnoma izdelanega sorodstvenega sistema, ki more izraziti več sto različnih sorodstvenih odnosov posameznega človeka. Še več. Ta sistem ni polnoveljaven samo pri vseh ameriških Indijancih (doslej niso našli nobene izjeme), ampak velja skoraj nespremenjen tudi pri prvotnih prebivalcih Indije, pri dravidskih plemenih v Dekanu in pri plemenih Gaura v Hindustanu. Sorodstveni izrazi južnoindijskih Tamilov in SenekaIrokezov v državi New York se še dandanes ujemajo v več kakor dvesto različnih sorodstvenih odnosih. A tudi pri teh indijskih plemenih, kakor pri vseh ameriških Indijancih, so sorodstveni odnosi, ki izhajajo iz obstoječe družinske oblike, v protislovju s sorodstvenim sistemom.
Kako naj si to razlagamo? Vloga, ki jo ima v družbenem redu sorodstvo pri vseh divjih in barbarskih ljudstvih, je tako odločilna, da pomena tega tako razširjenega sistema ne moremo odpraviti z nekaj frazami. Sistem, ki v Ameriki splošno velja, ki je prav tako razširjen tudi v Aziji pri ljudstvih popolnoma različne rase in ki ga zelo pogosto najdemo v bolj ali manj spremenjeni obliki povsod v Afriki in Avstraliji, tak sistem je treba zgodovinsko razložiti, ne pa, kakor je skušal npr. McLennan, spraviti s sveta z besedami. Označbe oče, otrok, brat, sestra nikakor niso zgolj častni nazivi, ampak so povezani s popolnoma določnimi, zelo resnimi medsebojnimi obveznostmi, ki so kot celota bistven del družbene ureditve teh ljudstev.
In razlaga je tu. Na Sandwiških otokih (Havaji) je še v prvi polovici tega stoletja obstajala oblika družine, ki je poznala prav take očete in matere, brate in sestre, sinove in hčere, strice in tete, nečake in nečakinje kakor ameriško-staroindijski sorodstveni sistem. Toda glejte! Sorodstveni sistem, ki je veljal na Havajih, se spet ni ujemal z družinsko obliko, ki je tam dejansko obstajala. Tam so si namreč vsi otroci bratov in sestra brez izjeme bratje in sestre in veljajo za skupne otroke, ne samo svoje matere in njenih sestra ali svojega očeta in njegovih bratov, ampak vseh bratov in sestra svojih staršev brez razlike. Če torej ameriški sorodstveni sistem predpostavlja neko primitivnejšo obliko družine, ki je v Ameriki ni več, ki pa jo na Havajskih otokih še najdemo, nam na drugi strani havajski sorodstveni sistem kaže sled še prvotnejše družinske oblike, katere obstoja sicer ne moremo nikjer več dokazati, čeprav je morala obstajati, ker bi sicer ne bil mogel nastati njej ustrezajoči sorodstveni sistem.
"Družina," pravi Morgan, "je aktiven element; nikdar ni stacionarna, ampak se vzpenja od nižje oblike k višji prav tako, kakor se družba razvija od nižje stopnje k višji. Nasprotno pa so sorodstveni sistemi pasivni; le v dolgih presledkih registrirajo napredek, ki ga je medtem doživela družina, in se temeljito spremenijo le tedaj, ko se temeljito spremeni družina."
[Morgan, op. , str. 444. -- Ured.]
"In prav tako je," dodaja Marx, "s političnimi, juridičnimi, religioznimi, filozofskimi sistemi sploh." Medtem ko živi družina dalje, sorodstveni sistem okosteni in ko živi iz navade še dalje, ga družina preraste. Toda z isto gotovostjo, s katero je Cuvier lahko sklepal po marsupialskih kosteh živalskega okostja, ki so ga našli pri Parizu, da je to okostje pripadalo vrečarju in da so tam nekoč živeli izumrli vrečarji, prav tako za gotovo moremo sklepati iz zgodovinsko ohranjenega sorodstvenega sistema, da je obstajala izumrla oblika družine, ki mu ustreza.
Sorodstveni sistemi in družinske oblike, ki smo jih pravkar omenili, se razločujejo od zdaj veljavnih po tem, da ima vsak otrok več očetov in mater. Pri ameriškem sorodstvenem sistemu, kateremu ustreza havajska družina, brat in sestra ne moreta biti oče in mati istemu otroku. Nasprotno pa izhaja havajski sorodstveni sistem iz družine, v kateri je to veljalo za pravilo. Tu stojimo pred vrsto družinskih oblik, ki so docela v nasprotju z oblikami, ki smo jih doslej navadno imeli za edino veljavne. Tradicionalno naziranje pozna le posamični zakon, poleg tega pozna še mnogoženstvo enega moža in vsekakor tudi mnogomoštvo ene žene, pri tem pa zamolči, kakor se moralizirajočemu filistru spodobi, da gre praksa molče, a brez zadrege prek pregraj, ki jih je postavila oficialna družba. Študij prazgodovine pa nam nasprotno kaže, kako žive možje v mnogoženstvu m njihove žene hkrati v mnogomoštvu ter veljajo skupni otroci zaradi tega tudi za skupne; to so razmere, ki dožive same spet celo vrsto sprememb, dokler se naposled ne razkroje v posamičnem zakonu. Te spremembe so takšne, da se krog, ki ga obsega skupna zakonska zveza in ki je bil spočetka zelo širok, bolj in bolj oži, dokler ne preostane naposled le še posamičen par, ki danes prevladuje.
Ko je Morgan na ta način rekonstruiral zgodovino družine, je soglasno z večino svojih tovarišev prišel do nekega prastanja, kjer je vladalo v mejah plemena neomejno spolno občevanje, tako da je vsaka žena pripadala vsakemu možu in prav tako vsak mož vsaki ženi. Že od prejšnjega stoletja naprej se je govorilo o takem prastanju, toda le s splošnimi frazami; šele Bachofen se ga je resno lotil - to je tudi ena njegovih velikih zaslug - in je iskal njegove sledove v zgodovinskih in religioznih izročilih. Danes vemo, da sledovi, ki jih je našel, nikakor ne vodijo nazaj do družbene stopnje neurejenega spolnega občevanja, ampak do mnogo poznejše oblike, do skupinskega zakona. Če je res obstajala taka primitivna družbena stopnja, pripada pač dobi, ki sega tako daleč v preteklost, da bi mogli v socialnih okamninah, pri zaostalih divjakih, komaj najti neposredne dokaze za njen nekdanji obstoj. Bachofnova zasluga je prav v tem, da je postavil to vprašanje v ospredje raziskovanja.*
V zadnjem času je postalo moderno tajiti to začetno stopnjo človeškega spolnega življenja. Človeštvu bi radi prihranili to "sramoto". In sicer se razen na to, da ni nobenega neposrednega dokaza zanjo, sklicujejo posebno na primere iz drugega živalstva; iz tega je Letourneau ("Evolution du mariage et de la famille", 1888) zbral številna dejstva, po katerih naj bi popolnoma neurejeno spolno občevanje tudi tukaj pripadalo le neki nizki stopnji. Iz vseh teh dejstev lahko sklepam samo to, da ne dokazujejo za človeka in njegove pradavne življenjske razmere prav ničesar. Fiziološki vzroki nam zadostno pojasnjujejo paritve pri vretenčarjih, ki trajajo dalj časa, npr. pri ptičih, ker je samica med valjenjem potrebna pomoči; primeri zvestega enoženstva pri ptičih ne dokazujejo ljudem ničesar, ker ljudje pač ne izhajajo iz ptičev. In če je strogo enoženstvo vrhunec vseh čednosti, tedaj zasluži lovorov venec trakulja, ki ima v vsakem od svojih 50-200 proglotidov ali životnih delov popolno žensko in moško spolovilo in vse svoje življenje ne počne drugega, kakor da se v vsakem teh delov pari sama s seboj. Če pa se omejimo na sesalce, najdemo pri njih vse oblike spolnega življenja, neurejenost, zametke, podobne skupinskemu zakonu, mnogoženstvo, posamični zakon; manjka samo mnogomoštvo, tega je bil zmožen pač samo človek. Celo naši najbližji sorodniki, opice, nam kažejo vse mogoče odtenke v druženju samcev in samic; in če potegnemo še ožje meje in opazujemo le štiri človeku podobne opice, nam vé Letourneau povedati samo to, da žive zdaj monogamno, zdaj poligamno, medtem ko trdi Saussure po Giraud-Teulonu, da žive monogamno. Tudi novejše trditve Westermarckove ("The History of Human Marriage", London 1891) o enoženstvu človeku podobnih opic še zdaleč niso dokazi. Skratka, to so takšni podatki, da pošteni Letourneau priznava:
"Sicer pa ni pri sesalcih sploh nikakega strogega sorazmerja med stopnjo intelektunalnega razvoja in obliko spolnega občevanja."
In Espinas ("Des Sociétés animales", 1877) pove naravnost:
"Čreda je najvišja socialna skupina, ki jo moremo opazovati pri živalih. Zdi se, da je sestavljena iz družin, toda že od začetka je med družino in čredo nasprotje, razvijata se v obratnem razmerju."
Kakor nam kaže že zgoraj navedeno, ne vemo o družinskih in drugih združbenih skupinah pri človeku podobnih opicah prav nič določnega; poročila si naravnost nasprotujejo. Temu se tudi ni čuditi. Kako protislovna, kako zelo potrebna kritične presoje in rešeta so že poročila, ki jih imamo o divjih človeških plemenih; še mnogo teže kot človeške pa moremo opazovati opičje družbe. Za zdaj moramo torej zavreči vsak sklep, ki temelji na takih docela nezanesljivih poročilih.
Nasprotno pa nam daje navedeni Espinasov stavek boljše oporišče. Čreda in družina se pri višjih živalskih vrstah ne izpopolnjujeta, ampak si nasprotujeta. Prav lepo izvaja Espinas, kako ob času parjenja ljubosumnost samcev zrahlja ali začasno razdruži vsako za združbo sposobno čredo.
"Kjer je družina tesno sklenjena, nastajajo črede le redkokdaj. Nasprotno pa nastane čreda skoraj sama od sebe tam, kjer vlada svobodno spolno občevanje ali poligamija ... Da nastane čreda, se morajo zrahljati družinske vezi in posameznik mora postati spet prost. Zato tako redko najdemo pri opicah organizirane jate ... Pač pa opažamo pri sesalcih do neke mere organizirane družbe prav zaradi tega, ker tu posameznik ne živi zgolj za družino ... Čut čredne skupnosti ob svojem nastanku torej ne more imeti večjega sovražnika, kakor je čut družinske skupnosti. Ne obotavljajmo se torej izjaviti: če se je razvila višja družbena oblika, kot je družina, je lahko nastala le tako, da je sprejela vase družine, ki so se temeljito spremenile; to pa ne izključuje, da so se mogle te družine prav zato pozneje obnoviti v neprimerno ugodnejših okoliščinah."
[Espinas. l. c., citirano po Giraud-Teulonu, "Origines
du mariage et de la famille",
1884, str. 518-520.].
Tu se pokaže, da imajo živalske družbe vsekakor neko vrednost, če skušamo izvajati iz tega sklepe, ki naj bi veljali za človeško družbo - a le negativno vrednost. Više razviti vretenčar pozna, kolikor vemo, samo dve obliki družine: mnogoženstvo ali posamično parjenje; v obeh primerih je dovoljen en sam odraščen samec, en sam soprog. Samčeva ljubosumnost, ki je hkrati vez in ograda družine, spravlja živalsko družino v nasprotje s čredo; čreda, ki je višja oblika združevanja, postane včasih zaradi samčeve ljubosumnosti nemogoča, včasih jo ljubosumnost zrahlja ali pa jo v dobi parjenja razkropi, v najboljšem primeru samčeva ljubosumnost vsaj zadržuje njen nadaljnji razvoj. Že samo s tem smo zadosti dokazali, da si živalska družina in človeška pradružba nikakor nista podobni, bodisi da praljudje, ko so se dvigali iz živalskega stanja, sploh niso poznali družine, ali pa kvečjemu takšno, kakršne pri živalih ni. Tako neoborožena žival, kakršen je bil nastajajoči človek, se je lahko v pičlem številu prebijala skozi življenje tudi v izolaciji, katere najbolj razvita oblika združevanja je posamično parjenje, kakršno pripisuje Westermarck po poročilih lovcev, gorili in šimpanzu. Da se je človek razvil iz živalstva, da je dosegel največji napredek, ki ga kaže narava, je bil potreben nadaljnji element: kolikor je posamezniku primanjkovalo sposobnosti, da bi se branil, jo je moral nadomestiti z združeno močjo in s sodelovanjem črede. Odnosi, v katerih danes žive človeku podobne opice, bi nam nikakor ne pojasnili prehoda k človeštvu; te opice delajo prej vtis, da so na pot vstran zašle vrste, ki polagoma izumirajo in ki nedvomno propadajo. Že to zadostuje, da odklonimo vsako vzporejanje njihovih družinskih oblik s pračlovekovimi. Prvi pogoj, da so se lahko tvorile take večje in trajnejše skupine, je bil, da so bili odrasli samci med seboj strpni, da niso poznali ljubosumnosti - le sredi takih skupin je mogel nastati iz živali človek. In res, katera je najstarejša, najizvirnejša oblika družine, ki jo moremo v zgodovini nesporno dokazati in jo še danes tu pa tam lahko proučujemo? Skupinski zakon, oblika, v kateri imajo cele skupine mož cele skupine žena vzajemno in v katerih je prav malo prostora za ljubosumnost. Nadalje najdemo na poznejši stopnji razvoja izjemno obliko mnogomoštva, ki še celo nasprotuje vsem čustvom ljubosumnosti in je zato živali ne poznajo. Ker pa so oblike skupinskega zakona, ki so nam znane, združene s tako čudno zamotanimi pogoji, da nujno kažejo na bolj zgodnje, preprostejše oblike spolnega občevanja in s tem navsezadnje v dobo neurejenega spolnega občevanja, ki se sklada z dobo prehoda iz živalstva v človeštvo - nas pripelje sklicevanje na živalske zakone spet prav tja, od koder bi nas moralo enkrat za vselej odpeljati.
Kaj pravzaprav pomeni neurejeno spolno občevanje? To pomeni, da niso veljale prepovedi, ki so zdaj ali so bile nekoč prej veljavne. Videli smo že, kako je padla ovira ljubosumnosti. Če je sploh kaj ugotovljeno, potem je ugotovljeno dejstvo, da je ljubosumnost čustvo, ki se je sorazmerno pozno razvilo. To velja tudi za pojem krvoskrunstva. Ne samo da sta bila brat in sestra prvotno mož in žena, pri mnogih ljudstvih je še celo dandanes dopuščeno spolno občevanje med starši in otroki. Bancroft (The Native Races of the Pacific States of North America, 1875, vol. I) potrjuje to o Kaviatih ob Behringovi cesti, o Kadiakih na Alaski, o Tinnih v notranjosti britanske Severne Amerike; Letourneau je zbral poročila o istem dejstvu pri chippewayskih Indijancih, pri Cucujih v Čilu, pri Karaibih, pri Karenih v Vzhodni Indiji, da ne omenjamo pripovedk starih Grkov in Rimljanov o Partih, Perzijcih, Skitih, Hunih itd. Dokler niso iznašli krvoskrunstva (in to je iznajdba, pa še zelo dragocena), ni moglo biti spolno občevanje med starši in otroki nič bolj grozno kakor občevanje med drugimi osebami, ki so pripadale različnim generacijam, to pa se vendar še danes dogaja celo v najbolj filistrskih deželah, ne da bi vzbujalo kaj dosti zgražanja; saj se može včasih celo stare devicee nad šestdeset, če so le dovolj bogate, z mladimi, tridesetletnimi možmi. Če pa odvzamemo najprvotnejšim oblikam družine, ki so nam znane, z njimi združene pojme o krvoskrunstvu - od naših se ti pojmi docela razločujejo in jim pogosto naravnost nasprotujejo - tedaj pridemo do take oblike spolnega občevanja, ki jo moremo označiti samo kot neurejeno. Neurejeno toliko, ker še ni bilo omejitev, ki so jih pozneje določili običaji. Nikakor pa ni nujno, da bi se zaradi tega v vsakdanjem življenju kar vsi vprek mešali. Nikakor niso izključene posamične paritve za nekaj časa, saj zdaj prevladujejo celo v skupinskem zakonu. In če je najnovejšemu zanikovalcu tega prastanja, Westermarcku, zakon vsako stanje, v katerem ostaneta oba spola do otrokovega rojstva združena, potem moramo reči, da je te vrste zakon v dobi neurejenega spolnega občevanja prav lahko obstajal, ne da bi to nasprotovalo neurejenosti, se pravi stanju brez ovir, ki jih v spolnem občevanju postavlja običaj. Westermarck presoja to seveda s stališča, da "neurejenost vključuje zatiranje individualnih nagnjenj", tako da je "prostitucija njena najpristnejša oblika".
Meni pa se zdi, da prastanja tako dolgo ni mogoče razumeti, dokler gledamo nanj skozi naočnike javnih hiš. Pri skupinskem zakonu se k tej točki še povrnemo.
Morgan meni, da se je verjetno že zelo zgodaj iz tega prastanja neurejenega občevanja razvila:
Družina krvnega sorodstva, prva stopnja družine. V njej so zakonske skupine ločene po generacijah: v mejah družine so si vsi stari očetje in stare matere med seboj možje in žene, prav tako njihovi otroci, torej očetje in matere; in otroci teh tvorijo potem spet nov, tretji krog skupnih zakoncev in njihovi otroci, pravnuki prvih, četrti krog. V tej obliki družine torej samo predniki in potomci, starši in otroci med seboj nimajo zakonskih pravic in dolžnosti (kakor bi mi rekli). Bratje in sestre, bratranci in sestrične v prvi, drugi in še bolj oddaljeni stopnji so si vsi med seboj bratje in sestre in prav zaradi tega drug drugemu možje in žene. Na tej stopnji vključuje odnos med bratom in sestro že sam po sebi medsebojno spolno občevanje.** Tipična oblika take družine bi obstajala v potomstvu enega samega para, v njej pa bi si spet potomci vsake posamezne stopnje bili med seboj bratje in sestre in prav zato možje in žene.
Družina krvnega sorodstva je izumrla. Celo pri najbolj surovih ljudstvih, o katerih nam priča zgodovina, ne najdemo o njej nobenega dokazanega primera. Da pa je morala obstajati, nam dokazuje havajski sorodstveni sistem, ki velja še zdaj po vsej Polineziji in izraža stopnje krvnega sorodstva, kakršne so mogle nastati le v tej družinski obliki; k temu nas sili ves nadaljnji razvoj družine, katerega v nujni pogoj je taka predhodna stopnja.
[*] Bachofen je imenoval to prastanje heterizem in je s tem povedal, kako malo je razumel, kaj je odkril, ali bolje, uganil. Pri Grkih je pomenil heterizem, ko so to besedo uvedli, občevanje neoženjenih ali v posamičnem zakonu živečih mož z neomoženimi ženskami; pogoj je torej zmerom določena oblika zakona, zunaj katerega to občevanje poteka in vključuje prostitucijo vsaj že kot možnost. V drugem smislu se beseda tudi nikoli ni uporabljala; v tem smislu jo uporabljam z Morganom tudi jaz. Bachofen si domišlja, da izvirajo zgodovinsko nastali odnosi med moškim in žensko iz vsakokratnih religioznih predstav ljudi, ne pa iz resničnih življenjskih odnosov, in tako povsod do neverjetnosti zavija v mistiko svoja izredno pomembna odkritja.
[**] V nekem pismu spomladi leta 1882 se Marx sila ostro izraža o popolnoma popačeni podobi pradobe v Wagnerjevem tekstu "Nibelungov". "Je mar kdo že kdaj slišal, da bi brat objel sestro kot nevesto?" Tem Wagnerjevim "bogovom pohote", ki prav po moderno začinjujejo svoje ljubimkanje zaradi večje pikantnosti s kancem krvoskrunstva, odgovarja Marx: "V pradobi je bila sestra žena in to je bilo nravno." - [Dodano v izdaji leta 1891:] Neki francoski Wagnerjev prijatelj in častilec se s to opazko ne strinja in pripominja, da že v starejši "Eddi", v "ÖgisdreckiŤ, na katero se je Wagner opiral, očita Loki Freyji: "Pred bogovi si objela lastnega brata." Zakon med brati in sestrami naj bi bil torej že takrat prepovedan. "ÖgisdreckaŤ je izraz časa, ko je bila vera v stare mite že popolnoma omajana in je prava pravcata lukijanska zabavljica na bogove. Če v njej Loki mefistofelsko Freyji kaj takega očita, govori to prej proti Wagnerju kakor zanj. Nekaj verzov dalje, pravi Loki tudi Niördhru: "S svojo sestro si rodil (takega) sina" (vidh systur thinni gaztu slikan mog). Niördhr sicer ni As, ampak Van, in pravi v "Ynglingasagi", da so v deželi Vanov zakoni med brati in sestrami običajni, česar pri Asih ni. To bi pomenilo da so Vani starejši bogovi kakor Asi. Vsekakor živi Niördhr med Asi kot njim enak in tako je "Ögisdrecka" prej dokaz, da ni zbujal zakon med brati in sestrami ob nastanku norveških sag o bogovih, vsaj med bogovi, še nobenega studa. Če hoče kdo opravičiti Wagnerja bi storil nemara bolje, če bi se namesto na "Eddo" skliceval na Goetheja, ki je v baladi o bogu in bajaderi napravil podobno napako glede religioznega vdajanja žena in ga je vse preveč približal moderni prostituciji.